Sem tista ki sem že miljon krat pisala da si želim psa. Vem da sem že tečna ampak res mam vedno bolj občutek da psa ne bom dobila. Razumem da mi starši ne zaupajo tudi babica ki ima veliko hišo govori da nisem sposobna in da se bi po 3 minutah naveličala ampak ne razumejo moje stiske jaz si psa želim bolj kot ne vem kaj pes je moja edina želja. Res mam občitek da ne bo v redu ker nisem razvajena skoro ničesar nimam kar imajo drugi. Z veseljem bi psa peljal na sprehod včeraj ko sem šla z babico na sprehod sma se rendo skregali ker mi je govorila da je psa treba gnat na sprehod bla bla bla saj vem z veseljem bi ga pelala. Občutek mam kot da me življenje izziva naj bi bili vsi vredni svojih sanj in mojim staršem je že prekipelo ker silim za psa. V šoli mi gre dobr ampak niti bravo mi ne rečejo bolj se truditi ne morem ves čas jočem če prav si povem da mi jok ne pomaga ampak ne morem ustaviti solz. V zavetišče kjer imajo pse me ne bodo pelali ker govorijo da je to brez veze, rekli so mi da če še enkrat omenim psa da mi bodo vse prepovedali. Ampak če ga ne bom omenila si ga počasi več ne bom želela ampak preveč si ga želim . NE MOREM JIM DOKAZAT DA SEM ODGOVORN AKER MI ŽE TAKO GOVORIJO DA SEM PRIDNA AMPAK MI NIČ NE POHVALIJO. MAM VODNO ŽELVICO IN STARŠI MI GOVORIJOD A JE TO K PES AMPAK NI z vodno želvico si ne morem nič začet, meli smo hrčke 4 ampak mi več ne pustijo ker sem še bla mala in malo butasta da sem hrčku dajala smokije. Ampak me je izučilo obžalujem vse svoje napake.