Okej, upam, da tole ne bo zvenelo čudno, ampak me zanima vaše mnenje.
Jaz razmišljam, da bi napisala 'knjigo' o svojih odnosih s sorojenci in kako jaz vidim odnose med njimi. 'Knjiga' bi bila kar poglobljena v vse te vezi med nami, govorila bi o neizrečenem, trenutkih ljubezni in prijateljstva, prav tako pa tudi o trenutkih jeze, zamer ... Govorila bi o mojih najglobljih čustvih do sorojencev, napakah, ki me motijo pri njih, poskušala bi predvideti razlog za nekatera njihova dejanja in tudi svoja, zakaj ter kdaj sem bila do koga ljubosumna, vsebovala bi vse polno spominov ...
Imam pa glede tega problem, in sicer: pisala bi jo v zvezek, ampak se bojim, da bo to kdo našel. In nočem, da se to zgodi, ker bi bila 'knjiga' tako zelo osebna, boleča, skoraj že vpogled v mojo dušo, notranjost. Pa kaj bi se zgodilo s temi zapisi potem? V čigavih rokah bi pristali? Mojih? Mogoče nekje na podstrešju, potem pa bi po moji smrti nekdo, ki bi brskal po tistem, tole 'knjigo' našel?
Prav to se mi zdi eden izmed problemov, ki mi pravijo, da naj tega ne pišem, po drugi strani pa se počutim, kot da moram to spraviti iz sebe, preliti svoje misli, razmišljanja na papir ...
Kaj se vam zdi?