Oj, jaz enostavno ne vidim smisla, zakaj sploh še živim... Občutek imam, da me noben več ne mara, ter ne želi, da obstajam... Tudi naprimer, mama dovoli samo moji sestri recimo, da kaj kupi, potem jo pa še jaz vprašam, če lahko tudi jaz kaj kupim, pa mi odgovori, da lahko naslednji mesec (tako se vedno nadaljuje, naslednji mesec, pa itak ne dobim ničesar, moja sestra pa spet dobi nekaj). Starši se vsak dan tudi jezijo name. Včeraj je oči kupil eno torto (čisto majhna je bila ubistvu), in on jo vedno poje vsaj polovico, nato pa sem jaz danes vzela samo EN košček torte, pa je rekel, da sem že skoraj celo torto pojedla, nato pa se je začel lagati, da sem danes že 3x jedla torto, med tem ko sem samo 1x zjutraj.
Potem naprimer, mi je moja mama rekla (nekako prisilila), da pospravim sobo od moje sestre, pa tudi, če sem imela svojo sobo razmetano. Najprej mi je vzela telefon, ter računalnik, in govorila, da če ne bom pospravila njene sobe, mi ne bo dala nazaj telefona, in računalnika.
Vedno, ampak čisto vedno, vse kupijo samo moji sestri (2 leti je od mene starejša. Jaz sem 11, ona pa 13), meni pa skoraj da nič. In potem, ko mi pa mami kdaj vsaj dovoli kaj kupiti, pa moja sestra začne jamrati 'JA?! ZAKAJ JI SPLOH DOVOLIŠ KUPITI KEJ, ČE PA SPLOH NČ NE DELA?!', in potem mi mama ne dovoli nič kupiti...
In tudi prijateljev nimam...
Evostavno, se mi ne ljubi več živeti. Rada bi umrla, ampak me je strah smrti.
Kaj naj naredim? 🥺
Lada vas mam, lp