Oči in služba
3
Pozdravljeni, imam en velik problem in nisem še nikomur povedala ker me je sram, ampak je zelo resno in nevem več kaj narediti. Torej že pred tremi leti je moj oči izgubiu službo, firma je skoraj propadla in so morali odpustiti ogromno fotografov, med njimi tudi njega. In takrat se je vse začelo. Odpuščen je biu ravno en mesec po tem ko mu je oče (moj dedi) umrl, in to ga je res zelo strlo. Potem je imeu še težave na sodišču zaradi dediščine, in končalo se je tako da sploh nima več stikou z svojo sestro in jaz ne z bratranci. Potem se je odločil da bo ta čas dokler je nezaposlen izkoristil za svoje hobije in našel nov poklic ki ga bo veseliu. A ni šlo. Prišla je korona in delo od doma in vse to ga je spravilo v hudo depresijo. Hodil je k psihiatru in jemal močne tablete, zaradi katerih kdaj ni mogel spati. Ves da je ležal in nič delal. In tako sta minili zadnji dve leti. Potem (pred približno 3 meseci), pa je začel delati tečaj za varnostnika in je naredil in zdaj ima službo kot varnostnik. Ni ravno sanjska služba, ampak je služba.Vendar on je še vedno čisto depresiven. Res mu je težko in nevem kako mu sploh lahko pomagam. Mami večkrat vidim z solznimi očmi, pa oravi da ni nič, ampak vem da je povezano z očijm. Vse to me je sram povedat komurkoli, da nebi izpadlo kot da je oči len, ker ni, celo življenje je trdo delal in prepotoval (službeno) že skoraj ceu svet. Pred tremi leti se je pa to vse ustavilo in zdaj ga nič več ne veseli. Vedno pravi stvari kot: Dost mam tega, js nam nč več delu, nemorm, nč več me ne veseli. In res me je strah da si bo kaj naredil ali se ubiu. Vedno govori na tak način kot da ima res vsega dosti. In kadarkoli gre v službo (učasih dela od 6.00-18.00, ali pa 18.00-6.00), ga kličem, samo da slišim da je v redu, ampak vedno je zamorjen, res nima več veselja v življenju. In res nevem kaj naj naredim,ker vem da mora hoditi v službo (pa na zaradi plače, s denarjem ni problem ker oddajamo še stanovanje v Lj),ampak enostavno da živi od nečesa, ker če ne je ves čas doma in samo spi, pa tudi kadilec je, in res ga nič več ne veseli. In to me mori že več meseceu, a nikomur nemorm povedat ker bi se najbrž usi norčevali. P mu večkrat govorim kako sem ponosna nanj, da ga imam rada, da mi je za zgled (po tem kar je on v žiuljenju preživeu, in da se je obdržal)A res nevem če se bo še obdržal, ker ima take depresivne misli zadnje čase, oba starša je uzgubil zaradi hudih bolezni, izgubil je službo, tudi sam je zbolel za hujšo obliko gastritisa, in zdaj še služba ki ga ne veseli. Res je depresiven. In me je strah da se bo ubiu.
Vem da sem dolgo napisala, ampak prosim naj mi nekdo pomaga, use bi mi pomenilo:heart:
Vem da sem dolgo napisala, ampak prosim naj mi nekdo pomaga, use bi mi pomenilo:heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Poskusila ti bom pomagati. Aja, pa nisi na preveč dolgo napisala, vem da ti je težko in si morala izliti iz sebe.
Torej. Vprasaš lahko mami, kaj je atija kot majhnega veselilo. Pač, kaj mu je šlo dobro od rok in kaj mu je bilo vseč. Npr. slikanje, fotografiranje, peka, matematika...
In npr. da ti mami odgovori, da ga je zelo zanimalo kaj v zvezi z matematiko, poišči kjerkoli, če potrebujejo koga za računovodja. To je samo primer. Videla sem tudi, da je bil po poklicu fotograf. Lahko si najde kjerkoli, službo, kjer bo fotografiral. Ali pa turistični vodič... Pač nekaj v smislu, da mu je všeč in da ni dolgočasno. Kar se pa tiče, tega, da je depresiven, pa narediš lahko takole:
-Če znaš peči, ti predlagam super spletno stran, kjer je ogromno sladic. Reče se ji Midva kuhava ti pomivaš.
-Lahko "ni nijno" mu malce pospraviš sobo ali pa preurediš. Npr. zamenjaj postelnjino (da se bo lažje naspal), če ima v sobi kakšno polico, nanjo daj rože in sliko njegovih staršev, odpri okno, posesaj sobo, če ima zavese, jih snemi in jih operi... To naredi enkrat, ko ga ne bo v sobi. Seveda lahko pospravuš tudi kakssen kotiček, kjer se dobro počuti.
-spodbujaj ga, da hodi na svež zrak (ob sob ali ned lahko greste z družino na kakšen hrib),
-Spodbujaj ga, da ne misli na slabe stvari ampak dobre.
-Iz zvezka iztrgaj stran, in nanjo napiši 'stay positive' in pobarvaj. Risbico polozi na polico ob rožah.
-Kdaj mu lahko tudi ti pripraviš zajtrk (palačinke+kava, marmelada na kruhu+čaj...)
Pomagaj mu, in hodita na grob njegovih staršev, dvakrat na mesec (ni nujno).
Upam da ti uspe ga vsaj malce bolj razvedriti.
Kokica:popcorn:
Torej. Vprasaš lahko mami, kaj je atija kot majhnega veselilo. Pač, kaj mu je šlo dobro od rok in kaj mu je bilo vseč. Npr. slikanje, fotografiranje, peka, matematika...
In npr. da ti mami odgovori, da ga je zelo zanimalo kaj v zvezi z matematiko, poišči kjerkoli, če potrebujejo koga za računovodja. To je samo primer. Videla sem tudi, da je bil po poklicu fotograf. Lahko si najde kjerkoli, službo, kjer bo fotografiral. Ali pa turistični vodič... Pač nekaj v smislu, da mu je všeč in da ni dolgočasno. Kar se pa tiče, tega, da je depresiven, pa narediš lahko takole:
-Če znaš peči, ti predlagam super spletno stran, kjer je ogromno sladic. Reče se ji Midva kuhava ti pomivaš.
-Lahko "ni nijno" mu malce pospraviš sobo ali pa preurediš. Npr. zamenjaj postelnjino (da se bo lažje naspal), če ima v sobi kakšno polico, nanjo daj rože in sliko njegovih staršev, odpri okno, posesaj sobo, če ima zavese, jih snemi in jih operi... To naredi enkrat, ko ga ne bo v sobi. Seveda lahko pospravuš tudi kakssen kotiček, kjer se dobro počuti.
-spodbujaj ga, da hodi na svež zrak (ob sob ali ned lahko greste z družino na kakšen hrib),
-Spodbujaj ga, da ne misli na slabe stvari ampak dobre.
-Iz zvezka iztrgaj stran, in nanjo napiši 'stay positive' in pobarvaj. Risbico polozi na polico ob rožah.
-Kdaj mu lahko tudi ti pripraviš zajtrk (palačinke+kava, marmelada na kruhu+čaj...)
Pomagaj mu, in hodita na grob njegovih staršev, dvakrat na mesec (ni nujno).
Upam da ti uspe ga vsaj malce bolj razvedriti.
Kokica:popcorn:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Pomagaj mu najti smisel v življenju in mu daj vedeti, ta ima še zmeraj tebe!
0
spominčica
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Draga WolfGirl,
najprej bi te res želela pohvaliti za tako zrelo razmišljanje ter zavedanje odgovornosti pri težavi z očetom ter vso skrb, ki mu jo namenjaš. Vsekakor pa v tej situaciji ni nobenega razloga za sram. Odrasli ljudje, v tem primeru tvoj oče, se včasih znajdejo v stiski in s tem ni nič narobe in ni nič sramotnega. Pogumno je, da si svoj problem opisala tudi na naši svetovalnici.
Svetujem ti, da se o svojih čustvih in skrbeh pogovoriš z mamo ter se potem skupaj z njo obrneta na kakšno svetovalno službo ter skupaj poiščeta pomoč, npr:
TOM telefon (med 12. in 20. uro, brezplačno, uporabite lahko tudi e-pošto tom@zpms.si)
Posvet – Center za psihološko svetovanje, 031/704-707, posvet.org. Pišete jim lahko tudi na
elektronsko pošto info@posvet.si
Psihološka svetovalnica TU SMO ZATE, Celje, 031 778 772
Svetovanje preko spletnega klepeta Na varnem: http://na-varnem.si/ ali telefonske
številke 040 950 514
Morata pa se zavedati, da do sprememb ne moreta priti na silo, saj mora oče v kakršnokoli pomoč privoliti. Pomembno je, da mu data jasno vedeti, da mu stojita ob strani ter predlagata kakšne skupne družinske aktivnosti, kot so npr. izleti, sprehodi, športe kativnosti, filmski večeri, družabne igre, pikniki in pa vse drobne stvari, ki včasih lahko pomenijo zelo veliko in obrnejo stvari na bolje.
Še enkrat pa bi želela poudariti, da ni razloga za sram. Obstaja možnost, da kdo od tvojih vrstnikov problema ne bi razumel, zato takim ne zaupaj in se ne oziraj na njihovo mnenje. Ko boš čutila, da si potrebna pogovora, pa se obrni na osebo, ki ji zaupaš in te bo lahko razbremenila. Prvi korak, ki ga lahko narediš je pogovor z mamo :)
Srčno upam, da bo tvoj oče kmalu boljše in ne pozabi, da v tem nisi sama <3
Bunny
najprej bi te res želela pohvaliti za tako zrelo razmišljanje ter zavedanje odgovornosti pri težavi z očetom ter vso skrb, ki mu jo namenjaš. Vsekakor pa v tej situaciji ni nobenega razloga za sram. Odrasli ljudje, v tem primeru tvoj oče, se včasih znajdejo v stiski in s tem ni nič narobe in ni nič sramotnega. Pogumno je, da si svoj problem opisala tudi na naši svetovalnici.
Svetujem ti, da se o svojih čustvih in skrbeh pogovoriš z mamo ter se potem skupaj z njo obrneta na kakšno svetovalno službo ter skupaj poiščeta pomoč, npr:
TOM telefon (med 12. in 20. uro, brezplačno, uporabite lahko tudi e-pošto tom@zpms.si)
Posvet – Center za psihološko svetovanje, 031/704-707, posvet.org. Pišete jim lahko tudi na
elektronsko pošto info@posvet.si
Psihološka svetovalnica TU SMO ZATE, Celje, 031 778 772
Svetovanje preko spletnega klepeta Na varnem: http://na-varnem.si/ ali telefonske
številke 040 950 514
Morata pa se zavedati, da do sprememb ne moreta priti na silo, saj mora oče v kakršnokoli pomoč privoliti. Pomembno je, da mu data jasno vedeti, da mu stojita ob strani ter predlagata kakšne skupne družinske aktivnosti, kot so npr. izleti, sprehodi, športe kativnosti, filmski večeri, družabne igre, pikniki in pa vse drobne stvari, ki včasih lahko pomenijo zelo veliko in obrnejo stvari na bolje.
Še enkrat pa bi želela poudariti, da ni razloga za sram. Obstaja možnost, da kdo od tvojih vrstnikov problema ne bi razumel, zato takim ne zaupaj in se ne oziraj na njihovo mnenje. Ko boš čutila, da si potrebna pogovora, pa se obrni na osebo, ki ji zaupaš in te bo lahko razbremenila. Prvi korak, ki ga lahko narediš je pogovor z mamo :)
Srčno upam, da bo tvoj oče kmalu boljše in ne pozabi, da v tem nisi sama <3
Bunny
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
