plssss pomagajteeeee
0
treningi
Jaz sem se odlocla da vam pisem ker me treningi res zelo obremenjujejo.Sploh ne fizicno ampak psihicno. Problem je v tem da vedno ko grem tja in npr tecemo me je ful strah da bi bla zadna. Trenerka mi skos tezi naj hodim na tekmovanja meni pa ni do tega ker tja ne hodim zaradi tekmovanj ampak zato da naredim nekaj za sebe in da dobim malo vec kondicije. Vedno ko grem tje me stisne nekje v trebuho tak cuden obcutek in pol ko tecemo tudi. Vcasih ko se samo spovnom na to me stisne v trebuhu.Res si zelim iti na sport ko me bo veselil in bom tje rada hodla ampak ne vem kako naj to povem starsem ker onadva hoceta da bi sla na kako tekmovanje ampak meni resss ni do tega ker je res grozno.Sem jima ze velikokrat rekla da bo sla na keri drugi sport onadva pa skos govorita da morem pri tem vstrajat in da bom hodla.Js res nevem kaj naj naredim ker mi treningi sploh niso vesc vsec tot sport ni za mene pa tota tekmovanja pa tut nobene prijatlce nimam tam pac poznam neke ludi ampak vseeno. Sploh nevem na keri sport naj grem ker to ka zaj treniram nocem vec sploh nocem vec tja hodit ker se vse vrti okol totih tejmovanj.Pa cist vedno ko se spovnim da bkm mogla it tja dobim tak cuden mracen obcutek in tak pac grozno je ne morem opisat.Prosim ful bom vesela odgovora prosim naj mi kdo pomaga????
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zahtevi da starsi povejo trenerki da nocs vec na tekmovanja (povj jim use kar si napisala)
pa tut TRENERKI!
pa tut TRENERKI!
0
RESSSSSSSSSSSS
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej :)
Kolikor lahko izberem iz tega kratkega zapisa pred tekmovanji (in tudi ob spominih nanje) čutiš tesnobo (oz. anksioznost). To je popolnoma normalno, vsi imamo "malo treme" kot to radi poimenujemo, a če ti predstavlja prevelik stres, je možnost tudi, da se obrneš na šolsko svetovalno službo in jih prosiš za strategijo spoprijemanja s tesnobo (največkrat so to dihalne vaje, ki sprostijo tvoje telo), da boš lažje tekla. Takšne strategije so zelo uporabne na številnih življenjskih področjih, npr. pred testi, predstavitvami, nastopi ... in ne zgolj pred tekmami. Če pa si tega iz kakršnega koli razloga ne želiš preizkusiti, pa je pomembno, da se pogovoriš s svojimi starši in jima opišeš svoja čustva pri tem, da bosta lažje razumela tvoje doživljanje in razmišljanje. Skupaj se lahko torej dogovorite tudi za kakšen kompromis, npr. greš na vsako drugo tekmo, ki jo imate in v kolikor ti po nekem času (recimo 3 mesecih) še vedno ne bo nič manj prijetno, se dogovorite, da lahko nehaš tekmovati.
Vso srečo in pogumno!
Kolikor lahko izberem iz tega kratkega zapisa pred tekmovanji (in tudi ob spominih nanje) čutiš tesnobo (oz. anksioznost). To je popolnoma normalno, vsi imamo "malo treme" kot to radi poimenujemo, a če ti predstavlja prevelik stres, je možnost tudi, da se obrneš na šolsko svetovalno službo in jih prosiš za strategijo spoprijemanja s tesnobo (največkrat so to dihalne vaje, ki sprostijo tvoje telo), da boš lažje tekla. Takšne strategije so zelo uporabne na številnih življenjskih področjih, npr. pred testi, predstavitvami, nastopi ... in ne zgolj pred tekmami. Če pa si tega iz kakršnega koli razloga ne želiš preizkusiti, pa je pomembno, da se pogovoriš s svojimi starši in jima opišeš svoja čustva pri tem, da bosta lažje razumela tvoje doživljanje in razmišljanje. Skupaj se lahko torej dogovorite tudi za kakšen kompromis, npr. greš na vsako drugo tekmo, ki jo imate in v kolikor ti po nekem času (recimo 3 mesecih) še vedno ne bo nič manj prijetno, se dogovorite, da lahko nehaš tekmovati.
Vso srečo in pogumno!
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
