Živijo, imam problem, pa nisem vedela, kam drugam naj se zatečem...
V glavnem, Sem stara 13 let, čez 5 mesecev bom 14. Nisem ravno suha, debela pa tudi nisem. No, ne maram nositi oblek, kril, kratkih hlač, ki se ti grozno oprijemajo stegenj in ti skoraj pokažejo rit, ne maram majic, ki ti segajo do popka. Pa da ne bo pomote-to mi ni všeč zato, ker bi pač imela par kil več, kot svoje vrstnice, ampak mi preproto ni všeč. Raje se oblačim v ohlapne majice, nosim hlače do kolen ('moške hlače'), si pustim poraščene noge, ker me to pač, ne moti. Moja starša pa tega ne razumeta. Da ne bo pomote, imam najboljša starša, v celem vesolju. Ampak onadva menita, da si dekliških oblačil nočem obleči zato, ker imam malo več kil, kar sploh ni res! Samo ne počutim se dobro v takih oblačilih. Mami mi pravi, da si moram za poletje, po nogah in trebuhu odstraniti dlake. Saj mi ni težko, vsa leta sem prej to počela, ampak zdaj me pač ne motijo. Ampak moja starša pravita, da ker sem punca, moram to delati. To pravi tudi moja mama, da ker sem punca, moram biti vedno urejena, vedno moram imeti pospravljeno sobo, mojima bratoma pa ne reče nič...
Imam dva prijatelja. Da ne bo pomote, nič nimam proti dekliški družbi, samo mene pač ne zanimajo obleke, nohti, ličila, fantje, moj prvi zmenek, itd... Od vedno sem bolj prijateljica s fanti, kakor s puncami. Saj se trudim, da bi imela prijateljice, samo imam z njimi bolj slabe izkušnje. Čeprav si jih še vedno skušam najti.
Vedno bolj me muči to, da samo sebe ne vidim kot punco. Vem, da bi nekateri rekli, da je to zato, ker se moje telo spreminja, res so vse te spremembe čudne. Ampak, preprosto se ne dojemam, kot, da sem punca. Ne razumite me narobe, predstavljam si sebe kot odraslo žensko, ampak trenutna situacija je drugačna. Vedno bolj sem v stiski o tem, kdo sem, večkrat mi gre na jok (tudi zdaj, med drugim), ko razmišljam, kdo sploh sem. Vedno, ko se pogledam v ogledalo, mi moje telo ni všeč (vem, da bi to rekle vse punce v puberteti, ampak to je drugače). Vem, da obstajajo transgender, ampak si ne upam o tem razmišljati, ker se tolažim naj malo počakam z resnimi koraki, ampak sem potrebna nasveta. Svojim staršem tega nisem povedala, ker, kakor sem prej napisala, se bojim, da mi bosta rekla, da je to zaradi vseh sprememb in hormonov in moje teže. Tudi sama si še ne bi upala reči, da imam misli fanta, ker nisem o tem prepričana, samo vem, da ne želim , da me obravnavajo drugače. To sem jim že povedala, ampak vedno dobim nazaj eno in isto: "Ja, ampak ti si punca."
Res bi prosila, če bi mi lahko svetovali, kaj naj naredim, ampak da ne bo pomote, ne počutim se tako samo zaradi oblačil,ampak me silijo nositi nekaj, v čemer se ne počutim dobro, mami pa vseeno pravi, da si tega samo ne upam obleči. Zelo bi bila hvaležna, ker noben mojih vrstnikov (sošolcev) tega ne bi tazumel, ker razmišljam malo drugače od njih. Prosim, ne napišite mi, da je to zaradi 'pubertete', ker mislim, da ni. Mogoče je to samo obdobje, ampak nimam pojma. Zato res hvala za kakeršenkoli nasvet v zvezi s tem, kako naj vem kdo sem? Kako to povedati staršem, da mi ne bojo kar naprej vsiljevali nečesa, česar ne maram?
Res vam hvala, za kakeršenkoli nasvet. :)