Ojla, na pilovi spletni strani sem zasledila kar nekaj pilovcem, ki se spopada s samopoškodovanjem, zato tukaj delim svojo izkušnjo. Pa lepo branje :)

Še eno šolsko leto se bliža proti koncu. Večinoma sem že zaključila ocene. Konec meseca maja pa mi glas depresije nikakor noče dati miru. Postaja vedno glasnejši in močnejši. Do leta 2020, ko sem zbolela za depresijo res nikoli nisem pomislila na to, da bi se samopoškodovala. Zdaj pa, ko sem sama bila že tako šibka (fizično in psihično) me je depresija lahko prepričala v karkoli. Tudi to, da si danes zapomnim vse dneve, ko sem naredila kakšno "neumnost" oz. stvari za katere sem vedela, ki jih ne bi, če ne bi poslušala depresije.
Še danes vem točen datum in uro, ko sem si zadala prvo rano: 26.5.2021 ob 23:45. Z nožem zarežem v kožo desne roke. Želim priti do krvi. Čutim in slišim glas depresije, ki se dere, zakaj ne grem še globje. Del mene pa mi šepeta: Nika, zdaj pa stop, to nisi ti. Depresija ki je zasedla večino mojega telesa pa se dere naj grem še globje v kožo. Poslušala sem seveda glas ki je glasnejši. Jaz sem samo sebe sovražila. Itak pa si ne zaslužim nič drugega kot vse najhujše kar se lahko zgodi. Svet bi bil boljši, če se jaz sploh ne bi rodila. To so bile najbolj intenzivne misli, katerim sem večinokrat pustila nadzor nad mano. Nisem imela toliko moči, da bi se z njimi lahko borila. Začela sem razmišljati v čem je sploh smisel življenja. Pri sebi sem se spraševala, zakaj sem sploh na tem svetu. S kakšnim namenom? Ima moje življenje sploh smisel? Kje je moj pravi jaz? Si sploh zaslužim biti tukaj? Si sploh zaslužim živeti? Začela sem razmišljati kdo sploh sem. Tukaj pa se v moje misli vsili depresija. Depresija, izgini že enkrat iz mojega življenja!!! Želim imeti normalno življenje, brez tebe in tvojih težkih in črnih misli!!! Depresija mi je odgovorila, da smisel življenja ne obstaja. Zato sem sčasoma začela iskati najmanj boleče načine, kako si vzeti življenje. Samomor sem videla kot edino rešitev za mojo stisko. Samopoškodovanje pa mi je postalo nekakšen "obrambni" mehanizem. Šla sem do točke, ko sem 28.3.2021 prvič poskusila narediti samomor. V meni je prevladala močna stiska in suicidalnost. Že tako nimam prijateljev in osamljenost v času covida me je potiskala na dno. Stisko sem potlačila na dno sebe. Tudi pri psihologinji ali psihiatrinji nisem kaj dosti sodelovala. Nisem se znala odpreti. Vse stiske, ki sem jih kar osem let potiskala na dno, so zdaj "eksplodirale." Na začetku zdravljenja sem s psihologinjo imela odnos: Aha, ta oseba je plačana da me razume. Potem pa sem pomoč začela obravnavati kot dobronamerno... ta oseba je o tem izobražena, torej mi noče nič hudega
.............................................................................
Včasih sem se želela s kom pogovoriti o svoji stiski vendar sem se bala, da bi me kdo obsojal in prepričeval, da bo enostavno minilo. Poleg tega pa sem se svoje bolezni in "črnega filtra" za katera sem mislila da sta resnična sramovala.
Želela sem nekomu zaupati svojo stisko, vendar me je bilo strah pogovora. Strah me je bilo odziva. Bala sem se, da bi še kateri od staršev izvedel za mojo stisko. Staršema ne zaupam, ker nekako ne čutim te "starševske" podpore. V družini se nikoli nismo pogovarjali o resnejših zadevah. Včasih sem se o norčevanju in zbadanju s strani sošolcev pogovarjala z babico, ki pa je leta 2019 žal izgubila bitko z rakom
Nika