Kate je počasi odprla oči. Pogledala je na uro na nočni omarici in ta je kazala na dvanajst. Kyra je še spala, iz dnevne sobe pa se je zaslišalo glasno pregovarjanje.
Kate se je počasi odmajala do omare, se preoblekla in odšla v vežo ter postala pred vrati. V dnevni sobi so se prepirali Nick, Michael in May. »S tem bi vendar ustvarili vojno!« je vzkliknil Mike, »tega si pa zdaj res ne moremo privoščiti!« »Kakšno vojno?!« je zavpil May, »samo par bakel bi zmetali, da jih privabimo ven, potem pa…« »Umrli bi vendar tudi nedolžni otroci!« se je razburil Nick. »Kar daj, naredi to, boš videl kako se bo Kate odzvala…« Kate je vstopila. »Koliko si slišala?« je vprašal Mike. »Sem mislila, da si mi o vsem povemo med sabo,« mu je zabrusila. »In May, kaj si mislil s temi baklami?« »Odkrili smo kje imajo tabor tisti zamaskirani ljudje in May bi jih rad pobil!« je zatulil Nick, ki je bil cel rdeč v obraz zaradi jeze. »Otroke bi lahko uporabili za talce…« se je zdaj domislil May, a ga je Kate preglasila: »Pod nobenim pogojem! Bomo zdaj takšni kot tisti, ki so nas ponoči prišli napast? Ni govora!« »Mogoče bi lahko zadevo rešili na miroljuben način,« je rekla Kyra, ki je ravnokar prispela skozi vrata. »To pa tudi ne gre!« je zasikal Michael, »prelisičili nas bodo!« »Najti moramo pot, ki nikakor ni vojna, miroljuben način pa tudi ni v igri,« je glasno razmišljala Kate. »Lahko bi tja poslali vohuna, ki bi poizvedoval, kako je v tistem taboru, ter nam poročal. Nekoga, ki ni eden od nas.« »Zakaj se mi zdi, da vem, na koga letiš?« je sumničavo vprašal Nick. Kyra je zaploskala. »Black in Jacob! Kako se jaz tega nisem domislila?« »Prav,« je zavil z očmi Michael, »ampak najprej pošlji pismo svojemu bratu, da vidimo, če se strinja.« »Seveda se bo, saj je vendar lomilec prekletstev!« se je zasmejal Nick. »Mar ni Black nenavadno ime za punco?« je rekel May. »Poslala jima bom pismo,« je hitro rekla Kate, saj je videla, da je Kyra že odprla usta, da bi nekaj zabrusila Mayu.
Jacob je bil Katein brat, ki je bil dve leti starejši od nje. On in njegova punca Black sta bila oba lomilca prekletstev, kar je bila dobra, a izjemno nevarna služba, saj sta se srečevala z vsemi mogočimi zlikovci in najhujšimi prekletstvi. A kakor je slišala, je bil v njihovi deželi zdaj mir in Black in Jacob nista imela kaj početi. Kate je hitro nakracala pismo, ga zvila ter ga odpihnila, da se je razblinilo v zrak. To je bil najhitrejši način sporazumevanja Legend in njihovih prijateljev ali sorodnikov. Prisluhnila je. Zdaj sta se prepirala Kyra in May. V naslednjem trenutku pa jo je nekaj zadelo v glavo. Bilo je Jacobovo pismo. Pisalo je:
*i*Hej, sestrica! Dobil sem tvoje pismo. Si drznem vprašati, zakaj ste izbrali prav naju? Mislim, saj se ne pritožujem, a še vseeno. Z Black se seveda strinjava. Ti samo povej, kaj naj bi naredila in kje ste. Prišla bova, kakor hitro bo mogoče, morda čez eno uro. A še vseeno te moram posvariti. Povsem možno je, da so te možje, ki si jih opisala, Devil mates, tisti, ki so nama lani ušli. Če nam je sreča naklonjena, jih bomo odkrili ter vse pozaprli. Povsem možno pa je tudi, da je bil le nesporazum in da so te ljudje vaščani, ki jim pač ni bilo všeč, da ste se motali okoli njih. Več o tem, ko se vidimo. Resno, pazi nase, Jacob *i*

Kate je stekla ven in predala ostalim bratovo sporočilo. »Devil mates?« je preplašeno zašepetala Kyra. »Mar niso oni tisti, ki so takrat z zakletim ognjem pobili več deset ljudi?« »Umiri se, saj smo Legende,« je zavil z očmi May. »In kaj je Jacob mislil z 'mogoče so le vaščani, ki jim ni bilo všeč, da smo se motali okoli njih'?« »To bomo pač prepustili njima,« je zamahnila z roko Kate, »za te reči pač nisem strokovnjakinja.« »Mislim, da sta že tu,« je rekel Mike in pokazal na okno.