Živjo,
tu je nov del! Ne bom dolgovezila, tako uživajte.
_________________________________________________________________________________________________
Čakala sem pred vrati. Šef ali karkoli je že bil-nikoli se nisem zanimala za imena nadrejenih v vojašnici-še ni prišel. Zdaj sem lahko le čakala, in upala, da sploh ne bo prišel. Že tako sem imela dovolj modric, kaj mi je bilo treba še tega. Ogledala sem si roko, ki je krvavela. Tja me je udaril Walker. Stopila sem do starega vodnjaka, ki je stal na sredini dvorišča in si začela spirati krvavečo rano. Trenutno si ne bi mogla bolj želeti, da bi me poslali nazaj domov. Da bi se spet vrnila k domačim in prišla v srednjo šolo. Čeprav sem le to sovražila, je bila misel nanjo vseeno veliko lepša, kot pa na staro, zaprašeno kasarno, v kateri se ni nikoli zgodilo kaj dobrega. V njej sem bila na srečo le enkrat. In od takrat nanjo nimam dobrih spominov. Spomnim se le starega predpražnika rdeče barve, in sebe, potolčene in prestrašene.
Za drevesi se je nekaj premaknilo. Ozrla sem se, da bi videla kaj, a bil je le višji poveljnik, ta na katerega sem tako dolgo čakala. Čeprav sem mu stala tik pred nosom, me sploh ni opazil. Videti je bil zelo zaskrbljen. Odkorakal je mimo mene, v kasarno. Kmalu sem zaslišala pridušen šepet. Smuknila sem k vratom in pozorno sem prisluhnila. »Tega si ne moremo privoščiti,« je rekel poveljnik Harvey, h kateremu so me poslali. »In kaj bomo?!« je jezno vprašal drugi, ki sem ga videla prvič. »Leto 2547 je! Svet je boljše opremljen Davies! Zdaj nimajo več le tankov, temveč tudi boljša orožja, ki jih mi še ne poznamo.« »Pa jih priskrbi!« se je uprl Harvey. »Ne morem!« je zasikal poveljnik. »Izdelali so jih v Gelltaniji, trenutno pa ga za nobeno ceno ne želijo prodati. In to samo zato ker se osamosvajajo!« Srce mi je zaigralo, kajti iz iz Gelltanije, trenutno še nesamostojne države, ali nekaj takega, ki je nastala pred dobrimi sto leti, sem prihajala jaz! Nisem sicer vedela, da imamo orožje, ki si ga želijo druge države, sploh pa nisem vedela, da so ga izumili Gelltanci. Bili smo namreč zelo majhna država. Ko pa je poveljnik rekel, da se Gelltanija želi osamosvojiti, sem od veselja skorajda poskočila. A zakaj mi ni nihče pisal o tem? Mami je sigurno vesela. Zelo me je mikalo, kdaj so se zato odločili, a trenutno tega nisem mogla izvedeti, saj sem bila še vedno v tej bedni vojski. Še nikoli si nisem bolj zaželela, da bi lahko šla domov, v zdaj kmalu samostojno Gelltanijo. Le nekaj mi ni dalo miru. »Zakaj sploh rabimo orožje in zakaj ga nočemo prodati? Z njim bi zagotovo veliko zaslužili.« Na vrata sem spet prislonila uho. Pogovor, ki je medtem stekel dalje, je bil vedno bolj zaskrbljujoč. »Ne razumem teh Gelltancev. Zakaj se sploh želijo osamosvojiti? Saj smo jim dali jasno vedeti, da tega ne bomo trpeli,« je začudeno in jezno hkrati razmišljal Davies. »Tudi jaz jih ne razumem, a vem, da se tako kot ne mi, tudi druge države ne strinjajo, da bi se Gelltanija osamosvojila,« je počasi dejal poveljnik. »Edward, zdaj mi je jasno!« je naenkrat vzkliknil Harvey.
_________________________________________________________________________________________________


Upam, da vam je bil ta del všeč. Če vam je bil lahko stisnete :heart:, seveda pa bom zelo vesela tudi kakršne koli kritike, da se lahko izboljšam.


Lysm,
NG