Ojla, tule je zadnji del. Upam, da vam bo všeč!

Potrepljal me je po ramenu. »Zdaj pa teciva, kolikor hitro lahko,« mi je šepnil na uho. »Ne smejo naju videti, sicer bo po nama.« Prikimala sem. Bilo me je na smrt strah, a vedela sem, da je to edina rešitev, da se rešiva. »Na zdaj,« sem rekla in glas se mi je zatresel. Čeprav sva se z Mikeom skrivala za orjaško smreko na robu travnika, se mi je zdelo, da naju nekdo opazuje. »Vse bo še dobro,« je šepnil Mike, ki je sledil mojemu pogledu. Povej, ko boš pripravljena. »Zdaj,« sem vzkliknila, sicer tiho, a vseeno razločno, da me je lahko slišal le Mike. Stekla sva čez travnik, kolikor so naju nesle noge.
Travniku ni bilo videti konca, a če odnehava zdaj, bo vsega konec. Konec bo naju, konec bo najinega ponosa, konec bo vsega! Še vedno sva tekla, tekla in tekla. Vem, sliši se kot, da pretiravam, a bilo je res. Ves čas sva le tekla in bila sva že na smrt utrujena, a se še vedno nisva ustavila. Nenadoma sem zaslišala korake. »V kritje!« sem zaklicala proti Mikeu, ki jih je očitno zaznal še pred mano. Povlekel me je na tla, v gosto mokro travo. Koraki so se nama vse bolj približevali. Tresla sem se kot šiba na vodi. Le upala sem lahko, da naju kdorkoli je že bil ne bo našel. Nenadoma sem iz teme zaslišala glas in z grozo ugotovila, da ni ne moj ne Mikeov. »Kdo je tu?« je hrapavo zaklical. »Vstani!« Z Mikeom se nisva premaknila. Nisva vedela kdo je tam, sploh pa bi nama lahko grozila nevarnost. »Vstani, drugače bom streljal!« je zaklical glas. Z Mikeom sva se vstrašila. Že je hotel vstati, ko sem ga potegnila v travo, ter ga spravila v tak položaj, da tega vsaj začasno ni mogel. »Kaj počneš?!« je siknil. Vstala sem. Še nikoli v življenju me ni bilo tako strah. Prestrašeno sem pogledala vojaka, ki je stal pred mano. »Kdo je s tabo?!« je preračunljivo vprašal. »Nihče,« sem tiho odvrnila. Nisem hotela izdati Mikea, ki je ležal na travi. Vojak je že hotel nekaj dodati, ko je opazil velik obesek s črko G na mojem vratu. Obesek je bil iz Gelltanije, moje domovine in nosila sem ga vedno, kamorkoli sem šla. »Ti si Gelltanka!« je z gnusom izustil vojak. Bila sem tiho. Vedela sem, kaj bo sledilo. Upala sem, da vojak ne bo opazil Mikea. Vedela sem, da je to eden mojih zadnjih trenutkov v življenju. »Res je,« sem pogumno rekla. »In na to sem ponosna!« Po licu mi je kanila solza radosti, ter padla na trato. Še zadnjič sem vdihnila njen prečudoviti vonj. »Za Mikea,« sem si rekla. »Za Gelltanijo.« Zrak je prestregel top svok puške. Zagrnila me je tema, da sem omahnila na trato. Šla sem stran od Mikea in od škodoželjnega vojaka. Šla sem iz tega sveta. Šla sem v deželo, od koder se ne bom nikoli več vrnila.