Zgodba o razvpitem ameriškem zaporu Guantanamo, kjer so, dokazano, bili zaprti tudi mladostniki, je sicer izmišljena, vendar napisana na podlagi znanih dejstev o tamkajšnjem aktualnem dogajanju. Pripoved o preveliki ameriški paranoji pred teroristi po 11. septembru, ko je postalo nevarno že samo biti musliman, nas prestavi znotraj bodeče žice, kjer so za izsiljenje lažnega priznanja domnevnih teroristov in državnih sovražnikov v oranžnih kombinezonih dovoljene vse metode in uporabljena vsa sredstva, da bi človeku zlomili duha. Resnica in verodostojnost pri tem nimata nobene vloge. Avtorica je Khalidovo preživljanje pekla ubesedila s tolikšno avtentičnostjo in psihološko globino, da je ob branju težko ostati neprizadet. Podana je zgolj resnica, ki bi jo mladostniki morali poznati, vendar ne na način pridiganja. Bralec bo ob koncu občutil mir in spravo kot nekakšen epilog, ki zaokroža grozljivo izkušnjo. Zgodba o fantu iz Guantanama je pravzaprav zgodba o dečku v črtasti pižami, le da se dogaja petdeset let kasneje. Kot da se človeštvo iz polpretekle zgodovine ni ničesar naučilo.
Bolje kot v filmih
