Ali je res treba biti popularen?

»Ravno sem te hotela poklicati,« se je Klara Jasna oglasila že po prvem zvonjenju. »Prisežem, da sem imela telefon v roki.«

Čeprav nisem bila najboljše volje, sem se nasmehnila: »Ti imaš vedno telefon v roki.«

Klara Jasna je zavila z očmi. »Hujša si kot moja mami. Ampak če boš zoprna, ti ne bom ničesar povedala.« Postajala je zajedljiva.

»Že prav, že prav.«

Maloprej sem se skregala s fantom, ker se je na žuru poljubljal z drugo in se mu to ni zdelo nič posebnega, in prav trapasto bi bilo, če bi se v istem dnevu spričkala še z najboljšo prijateljico.

Zajela sem sapo.

»A lahko …«

»Ne boš verjela …«

Hkrati sva odprli usta.

»Kaj pa?«

»Daj ti prva.«

Odmahnila sem z roko: »Ne, daj ti,« najbrž še malo v duhu spravljivosti, češ če-sem-izgubila-fanta-pač-ne-bom-tudi-prijateljice.

Klara Jasna sploh ni ugovarjala. Očitno se ji je zelo mudilo povedati, kar ji je ležalo na duši. Hlastno je začela:

»Govorila sem z Ano, ki je po šoli v parku videla Martina. Ni vedela, ali naj ti pove, zato je poklicala mene,« je drdrala. »No, jaz vsekakor mislim, da to moraš vedeti.«

Mrak mi je padel na oči. Tak uvod ni obetal prav nič dobrega.

Zakaj ravno moj fant?

»Z Emo, Damirjem in enimi starejšimi fanti in puncami je bil. Ana je sedela na klopi nekje tam zraven in slišala, kaj se pogovarjajo. Kdo bi koga šlatal in take stvari. Pa kdo je bil s kom in kako daleč so šli. Ema se je ful važila in flirtala z vsemi.«

»Saj poslušaš? A si v redu?«

Žalostno sem prikimala. Če ne bi šlo za Martina, bi bil to super trač. S Klaro Jasno in Ano bi prepotentno družbo, ki je šla vsem na živce, obrale do kosti. Vsi so vedeli, da se imajo za nekaj več, in polovica šole jih je vlekla po zobeh, čeprav mislim, da jim je na skrivaj kdo tudi zavidal. Ampak danes mi ni bilo do opravljanja. Še volje do življenja mi je ostalo bore malo.

»Sem. Kar nadaljuj.«

Klara Jasna je dodala, da je Martin predvsem poslušal in se ni kaj dosti važil, »sploh pa ne s kakšnim seksom in podobnim,« kot je poudarila. Tudi na Emino flirtanje se ni pretirano odzival. »Malo je celo zgledalo, kot da mu gre na živce.«

To me je pomirilo manj, kot sem upala, in zagotovo manj, kot se je nadejala Klara Jasna. Imela sem noro težko glavo, pravzaprav sem pričakovala, da mi jo bo vsak hip razneslo, in poleg tega pri moji ljubi prijateljici človek nikoli ne ve, kakšna je zares resnica, koliko pa jo je olepšala, ker itak vedno brani Martina in najbrž malo čuva tudi mene.

»Martin je bil okej,« je ponovila in čakala moj odziv.

Nisem ga zmogla.

»Je pa res, da je to slaba družba. Ni v redu, da se druži s temi pick-me puncami in fanti, ki tekmujejo, kdo bo večji kreten.«

Zame pa nima časa, sem grenko pomislila.

»Ful je bedno, da si tako prizadeva, da bi bil popularen. Mislim, to res ni pravi način. Drži, da vse punce malo zavidajo Emi, ker je všeč vsem fantom … Razen Martinu, se razume,« se je hitro popravila, ker se tako spodobi, in razglabljala naprej: »Ampak on je vendar s tabo. In ti si totaaalno drugačna od nje.«

Trudila sem se, da bi to razumela kot nekaj dobrega.

»Pa ti fantje, no. Damir že ima vzgojni ukrep. In zadnjič so jih dobili, kako so čečkali po stenah in lepili čigumije po mizah. Luka bo najbrž letos ponavljal razred, že padajo stave. Ni mi jasno, zakaj Martin tišči mednje.«

Le s težavo sem jo poslušala. Vsak stavek je bil, kot bi mi v možgane kljunil gromozanski ptič. Kljuc kljuc. En tak tukan. Ali albatros. Približno enako sta štorasta.

»No, verjetno je jasno. Tudi on je pick-me. Misli, da bo bolj kul, če se bo družil s temi norci, ki niti osnovke ne bodo končali. Kot da bo potem bolj priljubljen, močnejši, lepši in ga bodo imeli ljudje rajši.«

Klara Jasna se je zdela strašansko zadovoljna s svojo psihološko analizo, prava gospa Freud. Martinu je prilepila diagnozo wannabeja in poznavalsko sklenila: »Boš morala premisliti, če hočeš takega fanta.«

A bejž. Na to pa danes sploh še nisem pomislila.

Kaj se je zgodilo mojemu fantu?

Na kratko sem ji pojasnila, da se še nisem odločila, kaj si mislim glede tiste trapaste flaše resnice, zaradi katere je Martinov jezik pristal v Eminih ustih, glede njegovega sprenevedanja, češ da je to nepomembno kot pokrovček na radirki, in tudi glede tega, koliko mu po vsem tem še lahko zaupam – pa je v moj svet že padla nova bomba. Kako bo nova družba vplivala na Martina? Se bo zaradi nje spremenil? Kaj, če bo hotel, da se spremenim tudi jaz? Ali pa mu ne bom več zanimiva?

Martin, ki sem ga spoznala, je bil vase zaprt skorajpiflar. Zanimal ga je šport, zlasti nogomet, in popoldne je najraje gledal serije in igral igrice (ne nujno v tem zaporedju). Z nama s Klaro Jasno je hodil na pijačo, in ko sva šla prvič v kino, sem bila celo jaz bolj samozavestna od njega. (Vsaj zdi se mi. No, upam!)

Ampak Martin, s katerim sem govorila danes, mi je rekel, naj ne kompliciram (to je citat) in naj ne bom ljubosumna (to je interpretacija). Dodal je, da ga moti, ker se družim s Klaro Jasno. In če dobro pomislim, se že kar nekaj časa nisva dobila. Tudi piše mi vse redkeje. Mislila sem, da je zaposlen z učenjem, domačimi nalogami in tekmami neke lige, ki sem si jo zapomnila samo zato, ker se njeno ime začne na U (kot moje), zraven pa je neka številka, in si nisem niti predstavljala, da ob popoldnevih binglja v parku in se pretvarja, da je frajer.

Kdove, kaj tistim ljudem razlaga o meni.

A se tudi on važi, kako daleč sva že šla?

Eh, pa saj se nima s čim važiti. Samo poljubljala sva se. To je za Emo kot poštevanka za jedrskega fizika.

Ema.

Spet ta Ema.

Še pred kratkim se mi je zdela samo ena nadležna koza, zdaj pa se okoli nje vrti moj svet.

Glejte-me Ema. Tako-lepa-sem Ema. Vsi-fantje-so-zaljubljeni-vame Ema. Vse-vrtim-okoli-prsta Ema.

Presneto, pa ta Ema. Ne morem verjeti, da mi gre lahko tako na živce nekdo, ki ga komaj poznam.

Omojbog! Kaj pa, če se je Martin zlagal, da sva tudi midva že seksala???

Saj ne bi naredil tega.

Ali pač?

Upam, upam, da je držal jezik za zobmi.

Ampak kaj pa vem, kaj jim je govoril. Konec koncev mi postaja vse bolj tuj.

Ne, ne, ne. V zemljo se bom vdrla.

Kaj pa midva?

Komaj sem preživela do naslednjega dne, ponoči nisem skoraj nič spala. In ko sem ga zagledala na šolskem stopnišču, me je kar kap. Zelo sem se potrudila, da sem ga očitno ignorirala, vendar je gledal nekam mimo mene, zato ne vem, ali je opazil. No, saj je vseeno. Mu bo pa kdo povedal, da sem ga namenoma spregledala.

V prvem odmoru se potem nisva srečala.

V drugem odmoru tudi ne.

Niti v tretjem.

(In tako naprej.)

Zadnjo šolsko uro sem bila že čisto obupana, da bom morala domov z nerazrešenim problemom in bom zaradi njega izgubila še eno popoldne, večer in noč. Nisem hotela srečati Martina, po drugi strani pa ga tudi nisem hotela ne srečati, če veste, kaj mislim.

Ampak potem je po koncu pouka on srečal mene. Počakal me je pred šolo in se postavil tako na široko, da se mu ne bi mogla izogniti, niti če bi poskušala, razen če bi iz stavbe zlezla skozi dimnik.

»Pa kje si ti,« me je ustavil in objel.

Kaj naj rečem, samo človek sem. Njegov objem mi je bil topel in domač in me ni prav nič motil.

»Si se že odločila?«

Tako lepo me je pogledal, da mi je izbrisalo spomin.

»Kaj bi se morala odločiti?« sem se zmedla.

Nasmehnil se je. »Ali mi boš odpustila.«

Počasi, počasi so me začele preplavljati neke čudne slike. Najbrž se tako počutijo ljudje, ki se prebujajo iz kome. Podobe so se vračale v zavest v sekvencah.

Ema.

Poljub.

Telefonski pogovor.

Park.

Ema.

Kakorkoli sem obrnila, se je vse vračalo k enemu. Bolje rečeno, eni.

»Ema,« se mi je iztisnilo iz grla.

Martin me je še enkrat pogledal z najlepšim pogledom pravkar skotenega jazbečarja in nežno šepnil: »Saj veš, da tisto ni bilo nič.«

Nisem hotela, da bi se trenutek končal. Za vedno bi lahko ostala v njegovem toplem objemu. In a veste, jazbečarji so moji najljubši psi. Okoliščine še zdaleč niso bile primerne za trezen, objektiven, zbran razmislek. Zato sem bleknila samo:

»Okej, verjamem.«

Martinu so se zasvetile oči. »In veš, da te imam rad.«

Čakaj, čakaj … kaj je rekel?! Topila sem se kot globalno segreti ledeniki.

Če bi bila v filmu, bi bila ta scena skoraj kičasta. Preveč je bila popolna. Na platnu bi se zdaj zgodilo kaj nepredvidljivega, nekaj, kar bi zarezalo v to brezhibnost …

»Ema je rekla, da boš razumela,« je bil zadovoljen s samim sabo. »In da bo šlo hitro mimo.«

No, nekaj takega. Pa je bil trenutek uničen.

Odmaknila sem se in ga srepo pogledala: »Ema je to rekla?«

»Ja, ja,« je nadaljeval, kot da se ni nič zgodilo. »In potem sem tudi razmišljal, da bi šla mogoče lahko naslednjič z mano k njej na žur. Ta vikend bo sama doma. Pridejo še Damir, Luka in eni tipi iz srednje.«

Dolgo sem ga gledala, kot da ga prvič vidim. Po svoje sem poznala tega človeka, po drugi strani pa mi je bil tujec.

»Martin, kaj se ti dogaja?« sem ga slednjič vprašala. Trudila sem se obvladovati glas. »Sploh te ne spoznam. Družiš se z nekimi luzerji, za ljubezenske nasvete prosiš Emo, ki ima vsak teden drugega fanta, prikrivaš mi, kaj počneš na žurih …«

Gledal je v tla in živčno pokal s členki.

»Spet kompliciraš,« je zamomljal. »Lahko počnem, kar hočem.«

»Ampak to, kar počneš, me prizadene. Nesrečna sem zaradi tega,« sem pojasnila kolikor toliko mirno. (Kaj pa to, gospa Freud!) »Bolj si mi bil všeč prej, ko se še nisi družil z Emo, Damirjem in njunimi.«

Proseče me je pogledal: »Tudi tebi bi bili všeč.«

»Dvomim,« sem se posmehnila. Prej bi me očaral tur na čelu kot Ema.

»Kako veš? Lahko bi jim dala priložnost.«

Zdelo se je, kot da nobeden od naju ne ve, kaj bi.

»Pa saj je čisto v redu, če imava vsak svoje prijatelje,« sem predlagala čez čas. »Ti imaš Emo in njene, jaz pa Klaro Jasno.«

Skomignil je z rameni. »Kakor hočeš.«

Kaj bova?

Gledala sem njegov simpatični obraz in se spraševala, kaj naj zdaj. V njegovi negotovosti, nerodnem prestopanju in vlečenju členkov je bilo nekaj tako znanega in prikupnega. To je bil Martin, ki sem ga imela rada. Še vedno je bil ta Martin.

Toda kljubovalnost, ki se je prikradla v njegov značaj, in želja, da bi ga sprejeli in občudovali, me je odbijala. To ni bil moj Martin.

Tuhtala sem.

In se končno odločila.

»Čisto v redu si tak, kot si,« sem mu rekla in ga prijela za roko.

»Aja?« me je pogledal izpod čela.

»Pravzaprav si super. In najbolj bi si želela, da bi za vedno ostal tak. Ne spreminjaj se.«

Potem sem ga povlekla za sabo na kakav.

Kajti karkoli bo že z nama … bo najbrž lahko tudi jutri. Danes pa se bova samo imela fino. Urška in Martin, taka kot zmeraj.