Živa svetloba

Je bilo tudi tebe kdaj strah teme? Potem veš, kako pomembne so lučke. Ne le zato, da nam ni treba hoditi »spat s kurami«, ampak tudi zato, da se počutimo varne. Za ljudi je to preprosto, prižgeš luč in že je v tvoji sobi dan. Živali pa se morajo znajti drugače. Nekatere imajo zelo dober vid in vidijo tudi v skoraj popolni temi. Druge se zanašajo na voh, sluh ali tip, da najdejo pot in hrano. Spet tretje uporabljajo posebne zvoke ali zaznavajo tresljaje v okolju. Toda nekatere živali imajo še bolj nenavaden trik. V temi lahko same ustvarijo svetlobo ali pa jo čez dan shranijo in ponoči uporabijo. Z njo si pomagajo pri lovu, sporazumevanju ali skrivanju. To so naravne lučke, ki jih bomo spoznali v tokratni Veseli šoli.

Če ste že kdaj plavali v morju ponoči, ste morda ob zamahih z rokami opazili nenavadno modrikasto svetlobo. Bili ste priča posebnemu naravnemu pojavu »žive svetlobe« ali bioluminiscence, pri katerem živa bitja sama ustvarjajo svetlobo. Beseda izhaja iz grščine in latinščine: »bios« v grščini pomeni življenje, »lumen« pa v latinščini svetlobo. Vendar pa ta živa svetloba ni enaka svetlobi ognja ali sonca, saj je ne oddajajo vroča telesa. Zato bioluminiscenci pravimo tudi hladna svetloba, ki nastane, ko v telesu živega bitja steče posebna kemična reakcija. Čeprav ime ne pomeni »živa svetlobe«, pa obstaja še ena hladna svetloba – rečemo ji biofluorescenca, prav tako pa je povezana z živimi bitji.