O željah in pričakovanjih

O željah in pričakovanjih

Vse življenje sem si želela, da bi imela za božič fanta. Mislim vse življenje, odkar sem Božičku nehala pisati za psa, točno tako barbiko, kot jo ima Polona, in plastične šminke iz oglasa, ki so ga predvajali med risankami. Torej že najmanj tri leta. Pa se je zmeraj kaj sfižilo: ali sem bila nesrečno zaljubljena ali pa sem bila nesrečno zaljubljena. Prepričana sem namreč, da nesrečna zaljubljenost ne pomeni samo, da slepo sanjariš o nekom, ki komajda ve, da obstajaš, ampak tudi da z nekom hodiš, vendar z njim večino časa nisi srečen, ker nič ni tako, kot bi moralo biti.

December mi je skratka vedno pustil grenek priokus. (Niti barbike, psa in plastične šminke nisem dobila, če ste slučajno ugibali.) Toda letos se mi prvič obetajo prazniki, o kakršnih sanjarim že od nekdaj oziroma vsaj tri leta: imam fanta, ki ve, da obstajam, in s katerim sem pretežno zadovoljna. To pomeni, da bodo božične pesmi, filmi in vsesplošna praznična čarobnost le dobili smisel.

Človek bi ob čem takem najbrž pomislil, da bom zdaj končno srečna. Ampak a veste, kaj vam povem, dragi moji ljudje? Ko imajo prazniki smisel, postanejo neskončno stresni!

Zdaj namreč ni več vseeno, kakšne drobne pozornosti bom pripravila prijateljem in drugim ljudem, ki jih imam rada (beri: fantu).

Zdaj tudi ni vseeno, kakšne božične puloverje bom nosila in ali mi bodo pristajali.

Sploh ni vseeno, na koliko sprehodov po praznično okrašenem mestu bom šla in v kakšni družbi.

In da ne omenjam – zelo, zelo skrbno moram načrtovati, kako bom starše prepričala, da mi bodo dovolili z Martinom preživeti silvestrovo.

Če to ni en sam stres!

Darila

In kot da vse to ni dovolj, me je zadnjič Klara Jasna vprašala:

»Kaj misliš, da ti bo Martin podaril za božič?«

Krasno. Še to. Kaj, če bo njegovo darilo vredno precej več od mojega? Kaj, če bo bolj izvirno, zabavno, lepo, osebno, ljubeče … Kaj vem, kakšna vse so lahko darila super fantov.

»Morala bi poizvedeti, a ne?« sem zaskrbljeno vprašala.

Klara Jasna je skomignila:

»Če si preveč firbec, da bi počakala …«

Sem, itak, da sem – ampak stvar je še bistveno bolj kompleksna kot to, da sem najmanj potrpežljiv človek, kar jih poznam. Samo predstavljajte si, da mi on podari, ne vem, lepo zapestnico s stojnice z božičnega sejma, jaz pa njemu trapaste čokoladne bombone z okusom, ki ga sovraži. Ali nasprotno: da mu dam svojo najljubšo knjigo ali album z najinimi slikami, on pa meni paket sličic z nogometaši. V obeh primerih bi umrla od sramu.

»In kaj ti pripravljaš zanj?«

Ja, no, saj.

Čakaj malo … od kdaj znajo najboljše prijateljice brati misli???

»Ne vem še,« sem zamomljala.

Klara Jasna je predlagala: »Mogoče bi mu lahko kaj izdelala sama.«

Z mojim likovnim (ne)talentom?

Nasmehnila se mi je: »To se mi zdi zelo osebno.«

 »Ampak grdo izgleda,« sem zmajala z glavo.

»Sploh ni res,« je ugovarjala Klara Jasna. »Meni je bilo zmeraj zelo všeč vse, kar si naredila posebej zame.«

Seveda sem jo potem takoj objela. Najboljša najboljša prijateljica na celem širnem svetu je.

Ampak Martinu bom vseeno raje dala kaj, kar bo znal opisati z besedami iz slovarja slovenskega jezika. Moje stvaritve so namreč včasih tako … neopredeljive, da res ne bi hotela tvegati, da je tako pomembna reč, kot je božično darilo, videti kot skrpucalo.

Čisto običajen mesec?

In potem, saj veste, kako je z decembri, se nisem niti trikrat obrnila, pa je bilo že konec meseca. Testi pa spraševanja pa naloge pa tisoče enih stvari, ki jih želijo učitelji opraviti pred novim letom, so puščali bore malo prostora za romantiko. Poleg tega je starše popadel neki grozljiv praznični duh, zaradi katerega so pričakovali (beri: zahtevali), da skupaj izdelujemo okraske, skupaj krasimo hišo, skupaj pišemo voščilnice, skupaj pečemo kolačke in skupaj obiskujemo sorodnike, češ da je božič zlasti skupni, družinski praznik.

Ja, če si dojenček! Ne pa, če ti že itak zmanjkuje časa za druženje s fantom, s katerim ti je – za spremembo – fino.

Vsaj pisala sva si. Pa niti to ni bilo čisto tako, kot sem si predstavljala, navdihnjena z romantičnimi filmi. Ne vem, zakaj sem mislila, da bodo prazniki Martinova sporočila čudežno zapolnili z glagoli in pravopisom – ampak resnično sem bila nemalo razočarana, ko so v njegovih stavkih o tem, kam gre, kaj je jedel, kaj se uči in kakšen je bil rezultat nogometne tekme, še vedno manjkale črke, besede in ločila. No, vsaj pisal je. In to je več, kot lahko rečem o svojem prejšnjem fantu.

Pred božičem

Torej, tako je bilo. Niti trikrat se nisem obrnila, ko je bil že predbožični dan, ki je po nekem hecnem naključju tudi zadnji šolski dan v koledarskem letu. Meni je všeč, ker takrat končno ni ocenjevanj. Poleg tega imajo celo zlajnane božične pesmi, ki jih na šolski predstavi pojejo razglašeni prvčki, nekakšen čar. Mami pravi, da je božič stvar tradicije, in mogoče ima v mislih prav to: stvari, ki imajo foro v tem, da nimajo fore. Nekaj domačega, prijetnega je v njihovi brezveznosti.

Na šolski proslavi sem, priznam, ves čas pogledovala proti tistemu delu dvorane, kjer je sedel Martinov razred. Martin je bil skrit nekje čisto zadaj, in če sem hotela ujeti njegov pogled, sem morala stegovati vrat kot žirafa. Ko sem videla, da je on obrnjen v mojo smer, sem se skoraj stopila. (O tem sem potem iskreno povedala Klari Jasni, da ne bi mislila, da sem ganjena zaradi Bele snežinke v sedemnajstih tonalitetah. Taka čudakinja pa tudi nisem.)

Po prireditvi sem Martina počakala pred dvorano. Klaro Jasno sem prosila, naj stoji zraven, da bi bilo to videti naključno, kot da sva se pri vratih tako zaklepetali, da nisva mogli niti koraka naprej, ali kot da sva zagledali nekaj, kar naju je prikovalo na mesto (ampak ne fanta). (Vem, tega nisem dobro premislila. Na srečo mi ni bilo treba do zdaj nikomur pojasnjevati.)

Tudi Martin se je ustavil, ko naju je zagledal.

»Kam gresta po šoli?« je rekel.

Pohitela sem: »Ne vem. A gremo kam skupaj?«

Pri tem sem tako pomenljivo pogledala Klaro Jasno, da je ta nemudoma bleknila: »Joj, jaz moram domov. Vidva pa le pojdita.«

Všeč mi je, da telepatija deluje v obe smeri.

»Greva na čaj ali sprehod?« sem predlagala.

Martin je skomignil: »Lahko.«

Itak, da sem skoraj poletela.

Mrzlo

Že sem si predstavljala, kako se sprehajava po okrašenem mestu, si ogledujeva stvari na stojnicah, občudujeva okrasitev in si tu in tam ukradeva poljub. Komaj sem zdržala do konca šolskega dne. Vse se je zdelo popolno.

Ampak potem sem stala na stopnišču pred šolo. Stala sem in stala. Minilo je pet minut, deset, pol ure. Omrtvičili so mi prsti na nogah in zamrznil mi je nos.

Kje si? sem napisala Martinu. Čakam te pred šolo.

Brez odgovora.

Točno petinštirideset minut pozneje, ko nisem več čutila večine telesa, razen v srcu vroče jeze in tlečega razočaranja, pa je končno stopil skozi tista presneta šolska vrata.

»Evo me,« je brezbrižno navrgel, kot da kazalci kažejo najmanj tri četrt ure manj.

Če ne bi imela povsem trde čeljusti, bi mu gotovo zabrusila, kje da je bil. Tako sem pa samo nekaj zašklepetala.

»S frendi smo še nekaj delali, sori,« je rekel, ker je bil očitno zgovoren tudi moj pogled. »Kaj bi pa zdaj?«

Nimam pojma. Pravzaprav sem si v tistem želela le še domov in pred radiator.

»Te ful zebe, a ne,« je ubesedil najočitnejše. »Pridi, peljem te na čaj.«

Prijel me je za roke in odpeljal navzdol po ulici. Njegove tople dlani so me počasi tajale. Klepetal je o zadnjem šolskem dnevu, o sošolcih, o tem, da mora biti zgodaj doma, ker njegovi načrtujejo veliko božično večerjo, pa da bo moral k polnočnici … in da grejo potem takoj za en teden v hribe.

»Čakaj malo, kaj?«

Kot bi me polil z vedrom ledene vode. Pa ravno se je začelo topliti!

»Cele počitnice bomo na vikendu. A ti nisem povedal?«

Niti slučajno.

»Ma, ja, vsako leto silvestrujemo tam. V resnici je že prav bedno, ampak mojim staršem veliko pomeni.«

Odlično.

»Torej te za silvestrovo ne bo doma?«

Odkimal je.

Pa je še ena moja praznična želja odsmučala v prepad. Še huje, cel praznični teden bom samevala.

»Imam pa zato tvoje darilo s sabo že danes,« se je nasmehnil in me tako lepo pogledal, da spet nisem mogla dolgo furati nesreče.

In čarobno

Ustavila sva se kar sredi ulice. Segel je v torbo in iz nje potegnil drobno darilno vrečko.

»Ooo,« sem dahnila skozi zamrznjeno sapo.

»Moji najljubši čokoladni bomboni so,« je rekel, še preden sem lahko sama pogledala, kaj je v vrečki. »Upam, da ti bodo všeč.«

Pa že.

»Tudi jaz imam nekaj zate,« sem izkoristila priložnost. Res sem že vse popoldne v žepu mečkala kuverto. V njej je bil doma narejen darilni bon za kino. (Pač, vzela sem kartonček in gor napisala, da ga peljem na kinopredstavo po izbiri. Klara Jasna je menila, da je to dober kompromis med osebnim in kupljenim, in tudi jaz sem bila na koncu kar zadovoljna.)

»Kako lepo,« se je nasmehnil in mogoče celo malo zardel. (Težko je pri vsem tem mrazu vedeti, kaj je vzrok in kaj posledica.) »Naj bo drugi del tvojega darila, da bom v kinu kupil kokice.«

Potem me je objel, kar je bilo fino, ker nisem imela pojma, kaj bi odgovorila. Tole se je razvilo čisto drugače, kot sem si predstavljala. Poleg tega sem bila preplavljena s čustvi, ki bi jim delala krivico, če bi jih skušala poimenovati.

Pravzaprav do zdaj skoraj nič ni šlo po načrtih. Pa je bil to kljub temu moj najljubši predpraznični dan. Sredi čudovito okrašenega mesta sem stala v Martinovem objemu in nenadoma mi je postalo vseeno za darila, silvestrovo, sprehode, za romantične filme in glasbo in sploh za vse, kar je bilo okoli naju. Obstajala sva samo midva – in to je bilo dovolj. (Dobro, priznam, mogoče bi se razveselila tudi kaloriferja.)

»Prazniki so stvar srca,« je pripomnila Klara Jasna, ko sem ji pozneje pripovedovala o tem. To je bila daleč najbolj čustvena (tudi osladna) stvar, kar jih je kdaj izustila.

Ampak moje srce je bilo res polno. Šele takrat sem se zavedela, kako noro, neverjetno, presenetljivo leto je bilo za mano – in kako zelo se veselim izvedeti, kaj mi prinaša naslednje! Prazniki gor ali dol – življenje je fajn reč.