Prvi poljub

Moje življenje je trenutno tak kaos, mislim, tako veliko je vsega, da se sploh nisem mogla odločiti, kaj naj vam napišem. Verjamem, da se marsikdaj zdi, kot da si svoje prigode sproti izmišljujem, ker skačem s teme na temo in ker kaj, kar je bilo še včeraj vprašanje življenja in smrti, danes ni več pomembno (recimo Maj, ki se po novoletni zabavi ni oglasil in sem ga že skoraj pozabila), po drugi strani pa se pogosto vrtim okoli enih in istih stvari.

Ampak saj je tudi življenje tako, a ni? Včasih šele čas pokaže, kaj zares ostane na situ zgodovine, medtem ko se drobne epizode, četudi je v nekem trenutku na njih slonel ves naš svet, umaknejo v pozabo. Včasih se pač trese gora in iz nje pokuka miš – in nasprotno, včasih iz miši zraste slon. (Včasih se vprašam, iz katerega cirkusa so vzeli te metafore.)

Če me poznate že dlje, veste tudi, da me včasih zanese, kot na primer zdajle. Začnem razglabljati o nečem in končam pri … nečem drugem. Tako delujejo moji možgani. Nepotrpežljivo, neizbirčno, neutrudljivo, hlastno praskajo, meljejo, razvrščajo in pri tem poskušajo prehiteti sami sebe. V moji glavi se nenehno izmenjujejo sličice, ki jih poskušam povezati v smiselno zgodbo, čeprav mi pri tem le redko uspe preiti točko kaotične drame.

Mogoče pa je življenje tudi tako. Niz sličic, ki se jih trudimo nanizati tako, da bi jih razumeli, pa če je potem ta ogrlica še tako razštelana in čudna.

O pričakovanjih in kompliciranjih

Danes, preden sem začela pisati, sem imela pred očmi nešteto sličic. Pravzaprav se vsak dan zgodi kaj, kar se mi v tistem hipu zdi škoda prepustiti pozabi. Ampak ker vam pišem enkrat na mesec, je tudi to nekakšno sito zgodovine. Zato vam bom o tem, kako se Klara Jasna še vedno ukvarja z nesojenim fantom z drugega konca Slovenije, kako so se zaradi valete zaostrile razmere v našem razredu in kako smo zaradi zmerjanja sošolcev fasali najdaljšo razredno uro v zgodovini, povedala kdaj drugič, če bo še aktualno.

Zakaj? Ker trenutno težko razmišljam o čem drugem kot o valentinovem.

Valentinovo je grozen praznik. Mogoče sem vam kdaj prej rekla, da mislim kako drugače, ampak to je bilo zagotovo še v časih, ko nisem vedela, da »imeti fanta« ne pomeni brezskrbno lebdeti visoko nad oblaki, ampak usklajevati razmere v svojih mislih z razmerami v njegovih. Ker glave očitno delujejo različno.

Da ne okolišim, Martin (to je tisti fant, zaradi katerega sva se s Klaro Jasno skoraj razšli, saj se spomnite) je rekel, da bi bilo fino, če bi za valentinovo kam šla.

»Pa saj to ni nič takega,« je rekla Klara Jasna, ko sem ji povedala, kaj tuhtam. »Saj sta že kdaj kam šla. Ni ravno tvoj prvi zmenek.«

Grenkobo v njenem glasu sem namenoma preslišala. Prepričana sem, da mi privošči srečo v ljubezni, ampak včasih je to zelo težko, če si sam tako nesrečen.

»Vem, da ni. Je pa moj prvi zmenek na valentinovo!«

»Ja, in?«

Kako – ja, in? Menda je že kdaj gledala kakšen romantičen film. Ali vsaj reklame. Ali objave na družbenih omrežjih. Menda ve, da zmenek na valentinovo ni običajen zmenek, ampak se nanj vežejo pričakovanja. 

»Kakšna pričakovanja?« je spet vprašala podobno blentavo, kot bi mene kdo spraševal po matematičnih enačbah.

»Ne vem, no. Da bo romantično. Posebno. Drugače. Da bo korak naprej v zvezi. Da …«

Klara Jasna se je posmehnila: »Smotka, saj te ne bo zasnubil.«

»Itak!« sem vzkliknila, presenečena, da mi je bila misel na to tako srhljiva. »Ampak kaj, če se bo hotel … ne vem, objemati, poljubljati, vse to?«

Klara Jasna se je začudila: »A ni tvoj fant? Fantje in punce se poljubljajo, to ni nič takega.« V primerjavi s poroko res ne, najbrž. »In a nisi že enkrat travmirala zaradi tega? Pri vseh svojih simpatijah, v resnici?«

Pomislila sem. Verjetno res. Pa se vsakič zdi kot prvič.

Poleg tega sem bila takrat mlajša.

Mogoče sem manj komplicirala.

»Nisi,« je rekla Klara Jasna, kot bi me slišala razmišljati.

A vidite, včasih se res vrtim okoli enih in istih stvari, ne da bi se zavedala.

»Kljub temu pa se še nikoli nisem z nikomer zares poljubljala.«

»Resno?«

Klara Jasna je bila videti šokirana.

»Resno. Samo kakšen cmok sem dobila. Verjemi, da bi ti povedala, če bi bilo kako drugače,« sem ji zagotovila. »In upam, da bi tudi ti meni?«

Sumničavo sem jo pogledala. Mi je res zaupala vse, kar se je dogajalo v Kranjski Gori?

»Itak.«

Pokimala sem. Lepo je imeti prijateljico, ki ji lahko vse poveš.

»Iskreno pa mislim, da zmenek za valentinovo ni nič drugačen od kateregakoli drugega zmenka. Martin te lahko poljubi kadarkoli. Ne samo na valentinovo, ampak tudi, kaj vem, danes, jutri, naslednji teden. Ali pa ti njega!«

Ha?! A je to slučajno rekla, da bi me pomirila?!

Včasih je tolažba hujša od težave.

O lignjih in polžih slinarjih

Med potjo domov sem intenzivno razmišljala. (Ja, spet. Saj pravim: nepotrpežljivo, neizbirčno, neutrudljivo, hlastno in v krogih.) Poskušala sem si predstavljati situacijo: Martin, zmenek, kino, pijača, mogoče ne pijače, ker sva jo imela s sabo v kinu, ali mogoče ne kina, ampak samo pijača, ker kaj pa vem, ali Martin sploh hodi v kino. (Preblisk: se lahko poljubljam z nekom, ki ga tako slabo poznam, da niti ne vem, kaj si misli o kinih?) 

Eh, zašla sem.

Torej, še enkrat.

Martin, zmenek, kino, pijača (v svoji domišljiji sem lahko deležna celega paketa) in … kaj, domov? Kje bi me v tem scenariju lahko objel? Poljubil? Morda celo poljubljal? Kdaj in kako? Bežno, mimogrede ali potem, ko bi si pol ure razneženo zrla v oči in poslušala namišljene violine? Bo temno ali svetlo? Zunaj ali notri? Bom imela zamrznjen nos ali mi bo s čela kapljal pot? (Miselni zaznamek: če bo notri, moram sleči pulover.) Kam bom dala roke? In kam jih bo dal on? Mi bo to okej ali se bom počutila neprijetno? Res je težko vedeti tako vnaprej. V filmih se vse zdi tako preprosto.

Skoraj podzavestno sem iz žepa potegnila telefon in začela brskati za videi o poljubljanju. Včasih na netu izveš kaj uporabnega.

Ali pa tudi ne …

Kot bi z jezikom vrtal luknjo v steno.

Kot bi imel v ustih lignja.

Kot bi mešal centrifugo.

Kot bi se ti med zobmi valjal polž slinar.