Saj bo petica, kajne?

Prisežem na svoja ljuba najstniška mulca, moža, mačka in najljubšo čokolado, da mi je kot mami precej pomembnejše, da znata hčerka in sin biti prijazna, iznajdljiva, samostojna, ustvarjalna, sočutna, kot pa da brez zatikanja zrecitirata vse hidroelektrarne na Dravi. Prisežem, da me njun smeh in dobra volja neskončno bolj osrečita kot petice v spričevalu. In tisočkrat raje izberem, da sta zdrava in srečna, kot da ju vpišejo v zlato knjigo najboljših učencev. Častna! Ampak veste kaj? Vseeno pogosto slišim: »Samo šola ti je pomembna, mami!« Ali: »Samo ocene te zanimajo!« In ima me, da bi tistega, ki se je spomnil ocen, pošteno nahrulila.

Kdo si je izmislil presnete ocene?

Kdorkoli je že bil – priznam, da ne vem, zato je moja petica pravkar splavala po vodi – najbrž bi samega sebe »unfriendal« ali »blockal« na Snapchatu, če bi vedel, koliko zoprnij ocene povzročajo. Vsem, otrokom, staršem in celo učiteljem. Toliko razočaranja in stisk, tesnobe, potnih dlani in tiščanja v želodcu. Toliko zaloputnjenih vrat, grdih pogledov in ostrih besed. Pa so navsezadnje samo številke. Nekdo se je enkrat pač odločil, da enica pomeni nezadostno, petica pa odlično, vmes pa si roke podajajo zadostno, dobro in prav dobro. Včasih si mislim, da bi se mogoče bolje obnesla preprostejša semaforska logika. Ups, tole je rdeče, ne moreš naprej, ker je treba usvojiti vsaj osnove, da te ravno »ne prodajo« in da ne bo odmevalo v prazni glavi. Rumena, evo ti roka. Ni najslabše ni najboljše. Počasi greš lahko naprej. Carsko, zelena! Za zdaj znaš vse, kar je treba. Piči daaaalje po novo znanje, kapo dol! Ampak ne. Imamo pač številke.

Ocene = znanje?

O ocenah imam res svoje mnenje. Pravzaprav bolj o tem, da so kar na lepem postale čisto preveč pomembne. Toda preden nadaljujemo, moramo nekaj razčistiti. Ocene niso isto kot znanje. Znanje je pomembno. Zelo pomembno. Ponovim? Znanje je nadpomembno. Včasih so rekli, da je to edino, česar ne moreš izgubiti in kar ti nihče ne more ukrasti. In čeprav se učimo vse življenje, je dvanajst do – čez palec – dvajset let pač namenjenih formalnemu pridobivanju znanja. Osnovni šoli. Srednji šoli. Fakulteti. Je vse, kar se je treba naučiti v šoli, nujno? Je vse uporabno? Je vse potrebno?

Najbolje, da zrecitiram kar tisto, kar odgovarjam svojima mulcema, ko me obstreljujeta: »Pa kaj mi bo to koristilo? Zakaj se moram to učiti, če pa bom že pojutrišnjem pozabil?« Glej, takole je. To bom povedala tako preprosto, da bi mi kak nevroznanstvenik dal komaj zadostno ali čisti cvek. Pri učenju ne gre samo za informacije, ampak za trening možganov, da znajo pozneje v življenju misliti, se prilagajati in reševati probleme.

Kdo pričakuje petice?

Zdaj ko smo dvakrat podčrtali, da je znanje pomembno, pa se vrnimo k ocenam. So ocene vedno odraz resničnega znanja? Seveda ne. Včasih kdo – prisotni so izvzeti – kaj preplonka. Včasih se ravno takrat, ko te matematkarca pokliče k tabli, spomniš na NJEGOV včerajšni snap ali NJEN novi sol de janeiro. Koga brigajo računi, četudi jih v resnici znaš. Včasih slabo spimo ali nismo v najboljši koži. Včasih bi isto kontrolko dve uri prej ali dve uri pozneje pisali bolje ali slabše.

Verjamem in upam, da je med vami veliko takšnih, ki se zaradi ocen ne vznemirjate pretirano, ker veste, da ste dali vse od sebe. Drugi – kot Kalipso, ki nam je pisala – pa preprosto ne prenesejo slabe ocene in jo jemljejo kot osebni poraz. Tukaj sta možnosti dve – lahko gre za lastna visoka pričakovanja ali pričakovanja nekoga drugega. Največkrat seveda staršev. Predlagam, da se najprej lotimo lastnih pričakovanj.

Če nisem najboljši/a, ni vredno nič

Prav je, da imamo visoke cilje in da si želimo dobrih rezultatov.

Prinese nam nenehno tesnobo in stres ter strah pred porazom. Škodi našemu zdravju in nam zmanjšuje samozavest, predvsem pa nam v življenju ukrade veliko radosti. Če ves odmor premlevaš trojko pri angleščini, hitro zamudiš naklonjen pogled luštnega sedmarja ali sošolčevo zabavno imitacijo nove ravnateljice.