Poznamo vse živalske vrste?

Ko danes pomislimo na živa bitja na našem planetu, je naše razmišljanje pogosto povezano z žalostnim dejstvom, da vrste izumirajo. Izumirajo hitro in izumirajo pred našimi očmi. Samo zaradi podnebnih sprememb je na to enosmerno pot v letu 2024 stopilo kar 160.000 vrst. Pa začnimo novo leto na bolj pozitivni strani – kljub nedvomnemu izumiranju, ki mu z našimi dejavnostmi še kako pomagamo, znanstveniki še vedno vsako leto odkrijejo nekaj še neopisanih vrst živih bitij. In leto 2025 ni bilo nobena izjema. Med novimi vrstami so znanstveniki odkrili kar pet vrst sesalcev.

Zakaj so bile prej »neznane«

Znanstveniki na terenskih raziskavah pogosto spregledajo vrste, ki imajo zelo majhne populacije, so nočne, omejene na izolirane otoke, visokogorja ali podzemni svet. Zdaj jih odkrivajo s posebno raziskovalno opremo, s katero zaznavajo zvoke in temperaturo, ali pa z uporabo posebnih ciljanih pasti.

Številni sesalci pripadajo na videz skoraj identičnim populacijam, ki jih ne moremo ločiti le s preprostim opazovanjem njihove zunanjosti. Izumiti smo morali nove molekularne tehnike, s katerimi lahko proučujemo živali na ravni njihove dedne snovi, njihovega DNK. Šele tovrstne genetske analize so nam odkrile, da imamo opravka z različnimi vrstami.

Kar več novih vrst sesalcev so znanstveniki odkrili pri pospravljanju muzejskih omar. V njih so našli primerke, ki so jih s svojih potovanj davno prinesli raziskovalci, a se ni do sedaj z njimi nihče resno ukvarjal. Najslavnejši »sesalec iz muzejske omare« je olinguito. Olinguito je tudi na naslovni fotografiji tokratnih Tačk. Je član družine rakunov, ki živi v gozdovih visoko v Andih Kolumbije in Ekvadorja. Velja za eno največjih odkritij leta 2014, saj je bil to prvi sesalec, ki so ga po 35 letih odkrili na zahodno polobli. Posamezne primerke olinguitov so našli v več muzejih v ZDA, a šele sodobne genetske analize so pokazale, da je to še neopisana vrsta. V naravi so olinguiti zelo ogroženi, saj izgubljajo svoj življenjski prostor zaradi sekanja gozdov. Prav lahko bi se zgodba olinguita končala tudi veliko bolj tragično in bi novo vrsto opisali šele po tem, ko bi v naravi že izumrla.