Na zmenku

Super. Se dobiva po pouku pri igrišču za košarko, tam kjer so drevesa.

Do zadnje ure sem si ponavljala samo to. Še dobro, da nisem bila vprašana zgodovine ali angleščine in da me slovarca ni poklicala k tabli, naj preberem obnovo domačega branja. Ker bi bila sposobna reči samo to: Super, se dobiva po pouku pri igrišču za košarko, tam kjer so drevesa. In potem bi nekaj tednov pred koncem pouka zašutirala pri edinih predmetih, pri katerih imam res same petke. Pa še sošolci bi crknili od smeha, in ko bi enkrat zmogla razmišljati o čem, kar ni srečanje pri igrišču, bi jaz crknila od sramu.

Bila sem polna pričakovanja in hkrati strahu. Ne sprašujte me, kako se je mogoče nečesa sočasno veseliti in bati, logike res ne obvladam. Povem pa vam, da ti je zaradi obojega po malem slabo in da bi po eni strani rad, da bi se stvar čim prej zgodila, po drugi pa bi vse skupaj prestavil nekam v nedoločeno prihodnost. Ampak tako seveda ne gre, časa se ne da pospešiti ne ustaviti, to je jasno celo moji zblojeni logiki, in enkrat je bila ura pač toliko, da je bilo pouka konec.

Od tega, kdo plača, pa vse do oblek

»Greva še na bubble tea?« je vprašala Klara Jasna, ko je odzvonilo zadnji uri, in jaz sem ji odgovorila: »Guanglgubl.«

V moji glavi je to zvenelo kot: »Danes ne, se mi mudi,« ampak ven je prišlo samo grgranje.

»Kaj praviš? Da častiš?«

Od presenečenja se mi je skoraj zaletelo. Pa kako je iz zvoka vrtinčenja sline med mandeljni lahko razbrala, da ponujam pijačo na svoj račun?!

»Guegiaga.«

Po svoje bi raje plačala bubble tea prijateljici kot umrla od živčnosti pred zmenkom. Toda kljub temu sem rekla, če prevedem: Ne, nimam časa.

»A če častim jaz?«

Bogpomagaj, ne!

Očistila sem dihalne in požiralne poti, z upanjem, da ni zvenelo kot bruhanje, in kolikor je le šlo razločno naznanila: »Draga moja Klara Jasna, danes ne morem s tabo na bubble tea. Pri drevesih pri igrišču me čaka moj skrivni oboževalec.«