Kakšna je dobra zveza?

Že dolgo vam nisem pripovedovala o Martinu.

Najbrž zato, ker o tem ni veliko povedati.

Oziroma, kot pravi Klara Jasna, ker o njem kar naprej govorim eno in isto in je dolgočasno celo njej, kaj šele komu drugemu.

Kaj se dogaja z Martinom?

Nič.

Klara Jasna pravi, da sva nedvomno fant in punca, ker mi je nekoč povedal, da sem mu všeč (zdaj sicer dvomim, ali je to zares ubesedil ali sem brala med vrsticami), in ker sva šla parkrat na sladoled. Enkrat, ko je bila zraven tudi Klara Jasna, je, če jo citiram, »jasno čutila, da med nama nekaj je,« ker me je menda gledal več kot njo. Glede na to, da je zagrizena naravoslovka, sem se ji pustila prepričati, da bi to lahko matematično dokazala in ni samo ugibala. (Poleg tega moja ljuba Klarči zelo slabo prenaša nezaupanje.) Vam pa povem, da mi tisti pogledi – recimo, da so res bili – niso prinesli dosti duševnega miru. Kajti če kaj, mi je bilo kvečjemu neprijetno. Na majico mi je padla že prva žlica sladoleda in potem se mi je zdelo, da Martin strmi vame, ker ne more verjeti, da se druži s tako packo. Bela majica, jagodni sladoled. Saj razumete, a ne?

Kakorkoli.

Ava hodi z Alijem in si kar naprej pošiljata srčke po Snapu.

Ana hodi s Patrikom in se ves čas držita za roke.

Taja hodi z Maticem in si med poukom pod mizo prepletata noge.

Polona hodi s Timom in sta se že poljubljala.

Vsi pari, ki jih poznam, počnejo parovske stvari. Vsi vemo, da so skupaj. Zaljubljeno se gledajo in se dotikajo drug drugega.

Midva z Martinom se pa ignorirava, jeva sladoled ali čvekava o traparijah.

Kaj počnejo pari

»Saj imata še čas,« me je nekoč skušala tolažiti Klara Jasna, ki razen tistega tipa z drugega konca Slovenije, ki ga je spoznala na počitnicah in ji pošilja le še generične snape, še ni imela fanta. »Ampak sem ful prebrala o zvezah.« Torej je pametna v teoriji, to je njena lastna formulacija.

»Vsaka zveza je drugačna,« je nadaljevala s stavkom, ki ga je verjetno tudi pobrala iz kakšnega članka ali knjige. »V paru počneš tisto, kar je obema okej.«

Ugovarjala sem: »Točno tako! Meni to, kar počneva z Martinom, ni okej. Pravzaprav mi ni okej, da ne počneva ničesar.«

Klara Jasna se je globoko zamislila in me pogledala, kot da jo je obsedel duh samega Freuda. »Pa si kdaj ti predlagala, da bi kaj počela?«

Ta misel mi je bila, priznam, strašljiva. Raje grem stokrat pisat matematiko, kot da bi morala fanta sama povabiti ven. Na kaj še grozljivejšega, recimo pobudo za prijemanje za roko ali pošiljanje srčkov, pa niti ne pomislim. Pa da bi me infarkt!

»Fant mora biti dec,« sem izrekla puhlico, ki sem jo gotovo kje pobrala (samo ne v tistih pametnih tekstih, ki jih prebira Klara Jasna), ker ne vem čisto zares, kaj naj bi pomenila.

»Zagotovo kaj iz osemnajstega stoletja,« se mi je posmehnila Klara Jasna, ko sem to neumnost izustila na glas. »Upam, da znaš plesati četvorko in si zavezati korzet.«

»Kaj hočeš reči?«

»Da živimo v dobi enakopravnosti. Ne bodo ti zrasli brki, če fantu poveš, da ti je všeč.«

Nikoli ji nisem povedala, da bi v resnici raje imela brke kot doživela ponižanje, če bi me Martin – ali katerikoli fant – zavrnil. Ker točno vem, kaj bi mi odgovorila.

A si jo tudi vi predstavljate?

Koliko dokazov pa rabiš? (Z rahlo nergavim glasom.) Saj te gleda in vabi na sladoled. (Enkrat in dvakrat.) Jasno je pokazal, da mu jaz nisem všeč, ti pa. (Še vedno nekaj grenkobe, se mi zdi.) Ali ti mora napisati priznanje in ga overiti pri notarju, da mu boš lahko odkrito pokazala, kaj do njega čutiš ti? (Mogoče.)

Včasih si tako jasno predstavljam njen glas, kot da ga dejansko slišim.

Triki in spletke

Ampak Klara Jasna ne bi bila Klara Jasna, če bi samo pametovala in si ne bi vsaj malo gnala k srcu, kako naj mi zares pomaga. V isti sapi kot me nadira, naj se spravim k sebi in zbudim v enaindvajsetem stoletju, snuje zapletene načrte, ki … no, bi mogoče res bolj spadali v kakšen starodaven ljubezenski roman.

Enkrat je tako predlagala:

»Kaj če bi se pretvarjala, da delam anketo o povezavi med nekdanjimi in današnjimi romantičnimi praksami, in bi ljudi po šoli spraševala, kako bi simpatiji pokazali, da jim je všeč? Kakor naključno bom seveda vprašala tudi Martina in potem bova vse vedeli, kako in kaj!«

Ideja se mi je zdela dobra in sem jo odobrila, ampak na žalost je Martin odgovoril: Ne vem, odvisno – tako kot preostali trije anketiranci – in je znanstvenica Klara Jasna morala priznati poraz. »S tem poskusom ne bova izvedeli ničesar.«

Seveda pa ni hotela vreči puške v koruzo. Raziskovalno vprašanje, kot je rekla, se ji je namreč zdelo dobro, samo metodo je bilo treba spremeniti.

»Lahko bi isto vprašali ChatGPT,« sem predlagala, ker mi umetna inteligenca včasih reši življenje pri domači nalogi. (Včasih pa mi ga tudi zagreni, ker še bolj brcne v temo kot naši cvekarji.)

Za foro sva v ChatGPT vpisali vprašanje Kako veš, ali si fantu všeč? in dobili seznam šestih točk, glede katerih se, no … nisva strinjali.

Išče tvojo družbo. Klara Jasna je rekla, da jo je Martin iskal vsaj dvakrat, jaz pa sem menila, da je to lahko naključje.

Veliko se smeji, ko je s tabo. V bistvu sva oba precej živčna, ko sva skupaj. To je morala priznati tudi Klara Jasna.

Piše ti ali ti hitro odgovarja. Tu pa tam. In kaj je hitro? Pri tem sva obe s Klaro Jasno obkljukali »mogoče«.

Gleda te (več kot drugi). To smo že obdelali.

Zanima se zate. V smislu, da hoče izvedeti čim več o tebi. Hm, ja, kaj pa vem. Se mi zdi, da sva tako živčna, ko sva skupaj, da se niti ne pogovarjava dosti. A to šteje?

Išče fizični stik (na nevsiljiv način). Pri tej točki sem tako hitro vzkliknila Ko bi ga vsaj!, da si Klara Jasna ni upala niti muksniti.

Kaj nama je torej to povedalo? Da je treba ChatGPT jemati z rezervo: Klari Jasni je potrdil, da sem strahopetna koza, ki si ne upa vzeti usode v svoje roke, meni pa, da so moji dvomi upravičeni.

Prvi korak

»Mogoče ti ni treba takoj narediti sto korakov, ampak bi zadoščal eden,« je nekega dne Klara Jasna spet uporabila matematično prispodobo, in to v kombinaciji s športom, čeprav ve, da sovražim oboje.

Zanalašč sem se usedla in vprašala: »Kaj misliš s tem?«

Po svoje sem slutila, tako da ne vem, zakaj sem sploh kaj rekla.

»Gledala sem te, kako se vedeš, ko si v Martinovi bližini. Gledaš v tla, se mrščiš in mu obračaš hrbet, kot da ga ne vidiš. Nikoli prva ne začneš komunikacije. Zato sem pomislila … Saj ti ga ni treba povabiti na zmenek. Začneš lahko s tem, da si prijazna. Da ga kdaj pogledaš. Mogoče kaj vprašaš.«

»To pa ga!«

Kar mi je govorila Klara Jasna, se mi je zdelo neverjetno. Zagotovo se spomnim, da sem zadnjič Martina vprašala, ali je … Čakaj, kaj je že bilo? Nekaj me je pač zanimalo …? No, ni važno. In kvečjemu ga gledam preveč in ne premalo. Kar naprej buljim v njegovo smer. Razen … Razen ko on pogleda mene. Ker me je preveč sram, da bi zdržala pogled. Ker … Saj to je normalno! … Ne? Nočem, da bi me zafrkavali. Ali da bi on vedel, koliko razmišljam o njem. Da kar naprej razmišljam o njem. In da bi ga kar naprej gledala.

Klara Jasna je potrpežljivo čakala, da končam svoj notranji monolog, kot bi ga zares slišala, in potem pripomnila samo: »Ne, pa ga ne.«

Glasovi v meni so utihnili. »Mogoče včasih?« sem bleknila, čeprav je bil prijateljičin pogled neprizanesljiv.

»Nikoli.«

»Res ne?«

»Še butastega Damirja več gledaš. In vsakega naključno mimoidočega.«

Malo sem se zamislila. Včasih nas zunanji svet vidi drugače, kot se vidimo sami.

»Ampak, kaj če ne bom imela meje? Če bom pretiravala in bom buljila vanj in si bo … ne vem, kaj mislil?«

Klara Jasna je zavila z očmi. »Kaj pa bi si lahko mislil? Da ti je … ne vem, všeč?«

Huh, danes uporabljava ogromno tropičij.

Kriv je strah

»Mogoče zato, ker pri zvezah stvari nikoli niso dokončne. Za piko ali klicaj,« je pripomnila Klara Jasna, ko je brala za mano.

»Jaz imam, ko razmišljam o zvezah, same vprašaje.«

Klara Jasna je pokimala. »Moje knjige pravijo, da je velikokrat tako. Ker je vsaka zveza posebna. In ker nikoli ne moreš biti prepričan, kako se bo razvila. Niti če se s fantom držiš za roke ali prepletata noge ali se poljubljata. Nikoli ne veš, kako bo jutri. Se bosta skregala? Se bosta še imela rada? Bosta šla narazen? Bo on srečal drugo? Se bo ona naveličala njega?«

Med njenim govorom mi je postalo kar malo slabo.

»Nehaj, nehaj! To so grozne stvari. Ne morem razmišljati še o tem. Da bi šla z Martinom narazen. Preden sva sploh zares začela.«

Do zdaj se mi še z nobenim fantom ni izšlo, kot bi se moralo. Mogoče me je zato tako strah poskusiti. Ker se bojim, da se bo ponovno sfižilo.

Kdor ne tvega

»To je pa preneumno,« je rekla Klara Jasna, ko je brala moj tekst. »Saj veš, da ne moreš zadeti na loteriji, če ne kupiš srečke.«

»Nikoli ne bom zadela na loteriji,« sem se branila.

»Kako veš?«

»Preprosto. Statistika.« Mislila sem, da jo bom utišala z argumentom, ki ga razume.

»Statistično gledano je verjetnost ena proti petnajst milijonov. To ni nikoli.«

»Resno?« Podatek me je impresioniral.

»Resno. ChatGPT.«

»Prav. Tudi če bi bil Martin zadetek na loteriji, ne bi rada poskušala petnajstmilijonkrat, preden bi lahko bila srečna do konca svojih dni.«

»Tudi za to ni nobene garancije.«

»Kako veš? … Ah, ne, pusti, saj me ne zanima.« Nisem bila sposobna prenesti še ene znanstvene razlage, medtem ko me je razganjalo od čustev.

Klara Jasna je kljub temu mrtvo hladno odgovorila: »Kdor ne riskira, ne profitira, pravi moja mami. Če ne boš tvegala, se boš morda izognila slabim posledicam. Ampak odrekla se boš tudi dobrim.«

»Kaj hočeš reči?«

Predlagala je: »Napiši mu sporočilo. Povabi ga na sladoled. Vprašaj ga, kaj rad počne, kaj ga zanima.« Za hip je pomolčala, da je videla, ali ima mojo pozornost. »In prisežem: če Martinu ne boš pisala ti, mu bom v tvojem imenu jaz!«

Ob tem me je kar zmrazilo. Ne, tega resnično nisem hotela tvegati. (In ja, vse drugo o tveganju sem pa razumela.)

Zato sem vendarle napisala: Sladoled? Jutri po šoli?

Toliko o tem, da bi šla raje pisat matematiko.

Ampak čez pet minut je Martin napisal: OK.

Klara Jasna je rekla, da to šteje kot hiter odgovor. Jaz sem bila pa itak preveč vznemirjena, da bi lahko razmišljala.

Jutri!

Obljubim, vam poročam.