Moje telo je čudno

»Ne grem, pa pika.«

Učiteljica je napovedala najbolj grozen dan v šolskem koledarju in sama pri sebi sem sklenila, da se raje izpišem iz šole, kot da bi se ga udeležila.

Dvojna ura matematike?

Mala malica.

Celoletni test iz fizike?

Izipizi.

Pouk s preduro in dodatnimi popoldanskimi dejavnostmi?

Komot, le dajte.

Ampak športni dan s plavanjem …

Ne, hvala, raje ponavljam razred.

Ne vem, kje naj začnem naštevati, kaj vse je narobe s športnim dnevom v lokalnem bazenu, kjer zlahka stakneš glivice, bradavice in celo paleto bolezni, ki se prenašajo z otroškim lulanjem. V resnici sta na takem športnem dnevu delno znosna samo malica, če nam kuharice ravno ne zapakirajo trdega kruha s poli salamo, in pot do bazena, če se ti uspe izogniti ajevcem, ki se zmeraj stepejo. Vse drugo je pa čista mora. Da moraš pred sošolce (in ajevce) v kopalkah? Rang srednjeveških mučilnic, vam rečem.

Vsi v istem zosu

»Pretiravaš,« je zavila z očmi Klara Jasna, ko je prebrala moj uvod.

»Ne pa ne,« sem ugovarjala. Tokrat je težava sama po sebi dovolj velika, da mi je ni treba dramatično potencirati kot običajno.

Kdor me pozna, ve, da nosim izključno ohlapna oblačila: over-sized majice, hudije, široke hlače, take stvari, in to z razlogom. V oprijetih oblekah se počutim razgaljeno: v njih se vidi vsak gram maščobe, vsak maščobni obroč, vsaka telesna nepravilnost. Ampak v kopalkah? V kopalkah je še huje, saj si tako rekoč gol. Razkrijejo se tudi mozolji, znamenja, kosmate noge, druge kocine … in trebuh. In zadnjica. In mlahave roke. In debela stegna. In …

»Zdaj je pa dovolj,« je vzrojila Klara Jasna. »Kar živčna postanem, ko se tako mučiš.«

Sovražno sem jo pogledala – kaj se zdaj dela, da njej ni mar za te reči.

»Tudi tebi ni vseeno, da te bodo sošolci gledali skoraj brez vsega!« sem povedala še na glas, da bo ja jasno, da sem jo spregledala.

»Mi ni, seveda, ampak saj bomo vsi v kopalkah, vsi na istem.«

Odkimala sem. »Ne pa ne bomo. Eni so v kopalkah videti popolni.«

Klara Jasna je skomignila. »Nihče ni popoln, to je naravni zakon. Vsi imamo prednosti in slabosti,« je povedala s tistim tečnim glasom zaprisežene naravoslovke. »Ampak saj je samo en dan, in še to boš večinoma skrita pod vodo. Zavij se v brisačo, stopi do roba bazena, odvrzi brisačo in skoči v vodo, pa boš rešena.«

»Dobro veš, da ne gre tako zlahka.«

Klara Jasna je skomignila z rameni. »Tako težko pa tudi ni. Poleg tega rada plavaš. In včasih smo stalno hodili na bazen.«

Ja, ko smo bili dojenčki.

Opazila sem, da sem med pogovorom roke nagonsko tesno ovila okoli telesa in se zgrbila, tako da sem spominjala na pasavca (ali pa sem se samo tako počutila). Čeprav sem čutila, da mi prsti počivajo na rebrih in mi je malo zategovalo ramena, se mi je zdelo, kot da strukture pod vratom niso moje. Kdaj je ta trup postal neobvladljiva gmota? Kdaj so se mi roke podaljšale in noge okocinile? Zakaj je moj hrbet poln rdečih kraterjev, med nogami pa imam pragozd? Še samo sebe težko pogledam v ogledalu – zato ni šans, da bi se po meni sprehajali pogledi drugih.

»Noge si lahko obriješ,« je rekla Klara Jasna.

Ne vem, če znam. Enkrat sem poskusila, pa sem imela že naslednji dan tako strnišče, da bi mi lahko raztrgalo najlonke, če bi jih nosila (tega, prosim, ne povejte moji mami – ona bi mi jih do junija vsak dan vlekla čez ledvice in mehur). Poleg tega sem bila vsa porezana, kot bi padla v trnje. Ali ni to morda še hujše kot krznena prevleka? Ne vem. Je pa že lažje obleči široke hlače in imeti mir.

Klari Jasni sem zabrusila: »Tebi je lahko, ker si suha.«

»Nisem, debele gležnje imam.«

Upam, da se je zavedala, kako trapasto to zveni.

»Še vedno boljše kot debel trebuh,« sem odvrnila. »Ali rit. Ali stegna, ko smo že pri tem.«

»In ne pozabi na meča.«

»Ne bodi zlobna.«

Klara Jasna je zavzdihnila: »Če pa govoriš same bedarije.«

Siknila sem: »Boš rekla, da ni res?«

»Ni,« je odkimala. »Kot sem že rekla: čisto normalno postavo imaš. Poleg tega se vsi sekiramo glede svojih teles, tudi če se tebi zdi, da ne. Tako pravi statistika. Le redkokateri najstnik je zadovoljen s svojim telesom, ker se v tem obdobju telo tako spreminja. Vsi se ful več ukvarjamo s sabo kot z drugimi. Na bazenu se bomo vsi sekirali, kakšni smo videti, in bo vsem malo nerodno.«

Strupeno sem jo pogledala. »Kdaj si pa ti doktorirala iz psihologije?«

Res mi gre na živce, ko začne pametovati, tudi če ima mogoče prav.

»Zadnjič sem brala o tem v neki knjigi,« je kratko odvrnila. »Poleg tega ti je zdravnica na sistematskem čisto lepo povedala, da imaš normalno težo. Dlake in mozolje imamo pa tudi vsi. To je del pubertete.«

»Torej boš ti šla plavat?«

V tistem se je Klara Jasna zdrznila in zavpila: »Ojej, saj bova zamudili k pouku!«