Komu se sploh ljubi učiti?

Si tudi ti med tistimi, ki jih ravno takrat, ko je treba sesti za zvezke in knjige, popadeta volčja lakota in peklenska žeja? Začutiš neubranljivo željo, da bi se izstrelil/a na še neodkriti planet? Se ti zdi, da tvoja pozornost, koncentracija in spomin pomahajo papa in stisnejo rep med noge, ko bi se bilo treba učiti? Razumem, ampak … Čakaj, ti mogoče zdaj bereš Pil, namesto da bi se učil/a?

Tale zapis, ki nastaja kot odgovor sedmošolki, za katero je učenje nočna mora in bi raje delala karkoli drugega kot se učila, začenjam z anekdoto iz našega družinskega življenja. Včasih se je, če mulcu ali muli ni bilo do učenja, rado reklo: »Delat jo/ga bomo dali. Da bo videl/a, kaj pomeni garati, in se ji/mu bodo končno odprle oči, da se je učiti fino in da se splača.«

No, našega skoraj sedemnajstletnega gimnazijca nismo »dali« delat, si je pa poletno počitniško delo v skladišču poiskal sam. Po prvih dveh dneh rahlega šoka nad številom narejenih korakov in težo bremen, ki jih je treba prestaviti s točke na točko, je človek popolnoma »padel noter«. Učinek je bil ravno nasproten, kot je veljalo v starih časih. Čeprav je garal, je vsak dan znova povedal, da mu je to ljubše kot učiti se za šolo. Pa je sicer precej učljiv in radoveden, ko gre za stvari, ki ga zanimajo. Še na prvi šolski dan je pred odhodom od doma zagrozil: »Nisem prepričan, da bom res šel v šolo, mogoče bom raje zavil kar na šiht v skladišče.«

Skratka, zagata, s katero se spopadaš ti, draga sedmošolka, je zelo pogosta, verjemi. In v »tvoji ekipi« tistih, za katere je učenje šolske snovi marsikdaj skrajno nadležno, nista le moja otroka, ampak še marsikdo.