Kako najdeš fanta?

Klara Jasna je mislila resno, ko je rekla, da ima dovolj življenja v senci. In projekta Življenje na soncu, recimo mu tako, se je lotila enako zagnano kot referata za biologijo ali načrtovanja karierne poti do mesta strokovne direktorice v prestižni raziskovalni ustanovi. Natančno, vestno in predano.

»Najprej moram opredeliti problem,« je rekla in z vrha nahrbtnika, kot bi se odpravljala na pravo raziskovalno ekspedicijo, odvezala debel zvitek plakatnega papirja.

Začudeno sem jo pogledala. »Pa saj nimaš problema.«

Vzkliknila je: »Seveda ga imam! Moje družabno življenje je tako rekoč neobstoječe!«

Videla je, da nabiram šobo, zato je hitro dodala: »Najino prijateljstvo je pač izjema.«

Zavila sem z očmi. Ampak dobro, naj ji bo, zdaj ne bom zapenjala.

Pohitela je: »Hotela sem reči, da ne hodim ven in nimam družabnih hobijev.«

Nagubala sem čelo.

»Prebiranje enciklopedij je zelo samotno početje, veš.«

S tem sem se morala strinjati.

»Mislim pa tudi, da je skrajni čas, da si še jaz najdem fanta.«

V resnici je preprosto

Priznam, da sem hotela ugovarjati, češ da se ji nikamor ne mudi, da se ljubezen ne išče, ampak te najde sama, in podobne floskule iz piškotkov sreče, samo kaj naj rečem, a nisem bila jaz ista (in sem mogoče še). Na neki točki v življenju ti pač ni več dovolj, da bereš in razmišljaš o ljubezni, ampak bi jo rad tudi doživel. Firbec ali hormoni, saj vzrok niti ni pomemben. Na pare začneš gledati drugače – z manj gnusa in več zavisti. Potem ti pa res še kdo postane všeč in si pečen.

To niso stvari, ki bi jih lahko nadzoroval z razumom. Niti če si Klara Jasna, ki ima najsposobnejši razum, kar sem jih kdaj videla.

»No, in zdaj, ko imava opredeljen problem in cilje najinega projekta,« nimam pojma, kdaj je ta projekt dobil dvojino, »morava ugotoviti, kako jih bova dosegli.«

Pomislila sem. »Pomagalo bi, če bi ti bil kdo všeč.«

Klara Jasna se je nasmehnila. »Nekoč mi je bil. Pa je potem hodil s tabo.«

Zaprlo mi je kljun. Presneti Martin. Še dobro, da sva to predelali in pustili za sabo. Midve sva še vedno prijateljici, njega pa že davno ni več v sliki.

»To je bilo že sto let nazaj,« sem bleknila.

»Pol leta,« je grenko pripomnila.

»Dobro, no, včasih je čas pač relativen.« Kaj zdaj dlakocepi.

»Torej po Martinu nisi srečala nikogar, ki bi ti bil zanimiv?« sem sklenila debato vrniti k izhodišču.

Klara Jasna je skomignila. »Saj niti nisem bila pozorna.«

Pedagoško sem dvignila prst. »Potem pa le napiši: Metode, dvopičje, prvič, odpri oči.«

Klara Jasna je pridno zapisala, kot sem ji narekovala. Začudilo me je, da ni ugovarjala, češ da zna sama postaviti ločila. (Če smem dodati, to ni samoumevno.)

»In drugič, hodi ven.«

Nenadoma sem postala strašno mentorska. Včasih znam tako pametovati, da samo sebe presenetim. Če bi bila v prijateljičini situaciji jaz, bi najbrž krožila po sobi, grizla nohte, stokala, kako naporno je življenje, brala horoskope in polagala tarot. Toda ker je šlo za nekoga drugega, nisem imela nobenega dvoma. Ena plus ena je dva in z mujo se menda čevelj obuje! Jasna stvar, da bo Klara Jasna našla družbo in tudi fanta, če ga že hoče, če se bo spravila med ljudi in bo komunicirala z njimi in sploh. Saj je vendar krasna punca! Lepa in pametna! In sploh.

Četudi včasih malo komplicira. Ker je v tistem zinila:

»Kam ven?«

Prosim? Česa ni razumela?

Če bi nosila očala, bi si jih, majkemi, ob tem vprašanju potisnila višje na nos. Potem bi zanosljala: »Ven iz svoje glave. Ven iz svoje sobe. Pač ven! Vključi se v grupe na Vibru. Začni pošiljati snape. Pridi kdaj v petek v park ali po šoli na pijačo. Hodi na zabave, klepetaj, glej naokoli. Odpri se. Nihče ne bo padel predte v domači dnevni sobi.«

V resnici sem rekla točno to, samo da nisem nosljala. (Se mi zdi.)

»Če pa ne maram zabav.«

Pa ne, no.

»Potem se včlani v šahovski krožek. Ali preprosto pri astronomiji kdaj poglej iznad epruvete, mogoče bo kdo na drugi strani.«

Klara Jasna se je zakrohotala. »Saj pri astronomiji nimamo epruvet!«

Ah!

»Če bi ti rekla, da v paru glej zvezde, bi mislila, da sem osladna.«

Nakremžila se je. »Pa si res.«

Kljub temu je vse to vestno zapisala na plahto papirja in potem še nekaj časa strmela v novonastalo shemo.

»Ne morem verjeti, da je tako preprosto,« je slednjič zavzdihnila.

S pogledom, uprtim v papir, sem nejeverno prikimala. »A veš, da jaz tudi ne.«

Ali pač?

Doma sem potem razmišljala. Ljudje smo družabna bitja. Nihče noče biti osamljen, zato vsi iščemo svoje pleme. Iščemo tudi partnerja, ker je to naša biološka nuja, če hočemo nadaljevati vrsto. (Vidiš, Klara Jasna, da te poslušam!) Pravzaprav bi moralo biti druženje za nas nekaj najbolj naravnega, preprosto kot, kaj vem, odvijanje čokolade. Nekaj, kar pač znaš, ker se s tem rodiš.

Kdaj postanejo odnosi tako zapleteni? Kdaj začnemo komplicirati, preračunavati … načrtovati, kako bomo koga spoznali? Zakaj nam postane nerodno? Zakaj ne znamo več sami od sebe izbrati pravih besed, ampak o njih sprašujemo prijatelje, horoskop, tarot ali umetno inteligenco? A nismo vsi ljudje? (Razen umetne inteligence, se razume.)

Ničesar pametnega se nisem domislila niti s pomočjo ChatGPT-ja. Ampak ko sem si predstavljala, da bi prosto hodila naokoli in ljudi spraševala, ali bi bili moji prijatelji ali celo, omojbog, fantje, sem si spet začela gristi nohte. Nekje v evoluciji med opico in človekom se nam je očitno pošteno zalomilo, da je razum prevladal nad nagoni. Postali smo previdni in bojimo se zavrnitve. Predvsem pa raje glumimo, da smo samozadostni, ker je to kao znak, da smo ful frajerji. Če nikogar ne potrebuješ, te nihče ne bo prizadel. In potem se delamo, da smo čisto radi sami, razen če nas že kdo ne prosi, da smo z njim, ali kaj takega.

Brez tveganja ne gre

»Ampak jaz res nočem, da bi me kdo prizadel,« je pisknila Klara Jasna, potem ko sem ji odrecitirala ta svoj mali spič.

»Martin te je prizadel, pa si preživela,« sem spet dregnila v osje gnezdo, »in jaz sem te prizadela, pa sva še prijateljici.«

Klara Jasna je pokimala. »To drži.« Dodala je: »Ni pa bilo prijetno.«

»Itak,« sem zamahnila z roko. »Ampak če ne bi tvegala, ne bi imela niti najmanjše možnosti, da bi te Martin opazil. Imela si pač smolo. Toda kaj veš, mogoče bi se pa izšlo?«

»Pajade.«

Iz gole previdnosti nisva nadaljevali teme.

»Hočeš reči, da so odnosi vedno povezani s tveganjem?« je Klara Jasna prva prekinila ta kratki molk.

Pomislila sem. »Po mojem res,« sem počasi odgovorila. »Če nočeš ostati sam, moraš odložiti oklep in tvegati, da boš trpel. Ker poglej mene, vsi fantje do zdaj so me prizadeli. Kar spomni se, kako sem jokala in travmirala zaradi njih. Ampak ni mi žal, da so bili v mojem življenju! Ker tisti filing, ko se za kratek čas vse zdi prav in si zaljubljen in ti je fino, je res uau.« Zavzdihnila sem. »Kaj vem, vsaj meni bi bilo brez tega dolgčas.«

Klara Jasna je tuhtala.

»Meni je sicer redko dolgčas,« je priznala čez čas. »Super mi je brati knjige, gledati serije, razmišljati in klepetati s tabo. Včasih res pogrešam malo družbe, ampak bolj ko razmišljam o tem, bolj vidim, da se ne bi rada pretegnila, da bi jo dobila. Ne vem več, ali je druženje lahko projekt. Ker v resnici nočem hoditi v park in poslušati neumnosti – tisto pitje alkohola in šlatanje in bedne fore me res ne zanimajo. In k šolskemu šahu me ne vleče.« Namrščila se je, kar je pomenilo, da globoko tuhta. »Mogoče mi bo pa kdo naključno padel v oči. Ker itak, da imam ves čas odprte – še več, na njih imam celo očala!«

Vem, da je bilo to mišljeno kot šala, zato sem se nasmehnila. Ob tem sem pomislila, da družba v parku mogoče zanjo res ni najprimernejša. Toda jaz jo imam rada tudi zaradi takih gikovskih for.

Segla je po papirju. »Skratka, mogoče lahko tole vržem stran.«

Natančno je zložila plahto in jo odložila v zabojnik za papir.

»Kar pa še ne pomeni, da sem obupala nad fanti!«

Zasmejala sem se. »Pri štirinajstih?! Valjda, da ne! Saj sva šele dobro začeli.«

Zakrohotala se je tudi ona. Podoben smisel za humor je izjemno vezivo.

Potem sem ji predlagala, da bi šli po mestu ali v kino in preverili, kako dobro ji delajo očala. Na krajih, kjer se zbirajo množice, se vedno lahko najde kdo, ki ga poznaš. Ali kdo, ki bi ga lahko spoznal. Ali kdo, ki ga želiš bolje spoznati. Ali kdo … ki je že tvoja najboljša prijateljica in ti je v njeni družbi itak super skoraj vedno in skoraj povsod. A ni nekje pisalo, da je kvaliteta pomembnejša od kvantitete?

»Je,« je prikimala Klara Jasna, ko je brala za mano. »Boljše je imeti eno dobro prijateljico kot sto slabih.«

»Ali nobenega fanta kot enega slabega!« sem pribila.

»Res je.«

Prav lepo je, ko te kdo razume.