bralni_april2020

Maria Parr: Golmanka in morje

 

»To je pes!« je zavpila Lena in zdrvela v tisto smer. »Z ovratnico se je nekam zataknil! Ubožček!«

Da najdeš takole psa sredi gozda! In če bi že bil naš Tačko ali Aiko ali Tjorven ali kakšen drug iz naselja, pa ni bil. Bil je čisto nov, ne Lena ne jaz ga še nisva videla. Rjav kožuh se mu je tako lepo svetil v soncu, žalostno naju je gledal.

»Po mojem je to znak,« je resno rekla Lena, ko sva ga reševala. »Po mojem se je zatekel v Razbito Matildo in bi rad ostal tukaj. V tem primeru lahko z bratom še malo počakam. Mogoče bo preveč dela naenkrat …«

Gledal sem dolg povodec.

»Lena, po mojem ima lastnika.«

Na to ni rekla nobene.

Stekla je iz gozda in po srednje visoki travi na Hudoklančnikovem travniku – in vmes se je smejala novemu prijateljčku. Leni pasja družba pač prija.

Ampak sreča ni trajala dolgo. Na Hudoklančnikovem dvorišču je stal velik bel tovornjak, pred njim pa se je trlo ljudi.

»Has!« so zavpili v en glas.

Pes je potegnil, tako da je Lena padla v blatno traktorsko kolesnico in spustila povodec. Ko se je pobrala, je bila kot en sam velik kakec. Dve sekundi je gledala ljudi tam spodaj, blatne roke so ji štrlele na oba konca. Potem je odmarširala dol.

»Na psa pa ne znate posebno paziti!« je zagrmela.

Ljudje so prestrašeno buljili v naju – še posebno pa v Blatno Leno. Nemirno sem se prestopal. Čisto zadaj sem opazil punco, skoraj podobno soncu. Svetli kravželjčki so ji obdajali glavo kot oblak, sramežljivo se je smehljala, medtem ko je čohala psa za ušesi.

 

 

Vabljeni k bralnim užitkom v aprilskem Pilu!