bralni_oktober19

Luigi Ballerini: Šifra 2.0

Znova zaprem usta. Bolje, da pojem v mislih. Ne smem kaditi. Za nobeno ceno.

BRAVO. KAJENJE UNIČUJE PLJUČA. KAKŠEN SMISEL BI IMELO, DA BI NAS SINTETIZIRALI, ČE BI POTEM ZBOLELI? KAJENJE JE NA SVETU PREPOVEDANO. LE TAKO NAPREJ, USTA IMEJ ZAPRTA. NIČ NE GRE NOTER, NIČ VEN.

Tale zgodba mi vedno manj ugaja. Manjkali so le še dim, sneg, mraz in ves ta zrak tod okoli. Toda koliko prostora je! Na videz neskončen je. Pogledam desno in levo, pogledam naprej in nazaj, vztrajno iščem zidove, meje, strop nad glavo, toda ničesar ni.

RES SI SMEŠEN. SEVEDA SO MEJE. BREZ MEJA NI MOGOČE ŽIVETI. SAMO DALEČ SO IN JIH OD TUKAJ NE VIDIŠ. PRAV SI RAZUMEL: PRIŠEL SI V DRUG SVET, ENAK TISTEMU PREJ, SAMO VELIKO, VELIKO VEČJI JE. IN ČE JE TO NAPREDOVANJE NA NOVO STOPNJO? VIŠJO IN ZAHTEVNEJŠO STOPNJO? BOŠ VIDEL, DA BOŠ PREJ ALI SLEJ PRIŠEL DO STENE, KJER SE BOŠ USTAVIL. MADAR JE PRAV TAM, KAMOR TEČEŠ. NIČ NE SKRBI. TAM TE BO ČAKALA MADAR.

Toda zakaj mi Madar ni nič povedala o tem večjem Svetu? Nisem vedel, da vse to v resnici obstaja.

 

Vabljeni k bralnim užitkom v oktobrskem Pilu!