odrascanje_september19

ZALJUBLJENA V SOŠOLCA

 

Začenja se tretje leto, kar sem zaljubljena v Luko. To pomeni, da se že tretjič po počitnicah vračam v šolo z upanjem, da se bo letos vendarle nekaj zgodilo. No, ne nekaj. To je bil slab izraz. Nočem recimo, da bi se Luka zaljubil v kako drugo punco in z njo ostal do penzije. In nočem, da bi mi rekel, da mu grem na živce. Nočem niti, da bi se prešolal ali spremenil v grdega grdavša (čeprav sem prepričana, da to itak ni mogoče). Pravzaprav je moj cilj zelo jasen: rada bi, da se tudi on zaljubi vame in me vpraša, ali bi hodila. Potem bi bila srečna do konca svojih dni.

Strašno zapleteno je, če si zaljubljen v sošolca, se mi zdi. Ker ga imaš ves čas v bližini, ne moreš na to pozabiti niti za hip. Verjemite, da se zelo, zelo težko osredotočiš na matematiko ali angleščino, če pred tabo sedi najlepši fant na svetu. Obenem moraš biti tudi toliko previdnejši, da se ne izdaš. Ker kdo bi pa hotel, da ga ves razred zafrkava. Če bi se mi to zgodilo … no, potem bi se pač morala prešolati jaz. Toda kam naj bi šla? Če zjutraj dolgo spim, mi je že najbližja šola predaleč (ta, v katero hodim), čeprav jo vidim z domačega balkona.

Z informacijo o tem, v koga sem zatreskana, torej ravnam skrajno previdno. Zaupala sem jo samo najboljšim prijateljicam: Poloni, Ani, Maji, Klari Jasni, Niki in Katji. Mislim sicer, da vsem nisem povedala namenoma, ker mi včasih besede kar same letijo iz ust, če res padem v pogovor, in najbrž je to povezano s tem, da pač ves čas razmišljam o Luki in da le težko govoriš o nečem, o čemer ne razmišljaš. (Fino bi bilo, če bi to upoštevali tudi učitelji.) Reči hočem, da se mu nekako uspe vtihotapiti v vsako mojo misel, in potem do mojih besed sploh ni več daleč. Mogoče zato tako redko komuniciram s fanti. Božja previdnost, vam povem.

 

Nadaljevanje preberi v septembrski številki Pila.