odrascanje_julij19

Morske počitnice

 

Julij je in vsi so šli na morje. Polona je šla na morje. Klara Jasna je šla na morje. Tudi Ana, Nika in Katja so šle na morje. Vsi – razen mene. Mami pravi, da nima dovolj dopusta, in oči stoka, da slabo prenaša vročino, da niti ne govorimo o vsej tisti soli (ki pa ga prav nič ne moti, ko jo stresa v juho). Dopušča možnost, da bi počitnikovali v hribih (Resno?? Da bi se en teden pogovarjala samo s smrekami in štela kamne?!), ampak mami itak ne dobi dopusta. Pa smo tam. A kje? D-o-m-a. Sredi julija, lepo prosim. Ko so vsi drugi na morju.

Mami je predlagala, da me vpiše v kak počitniški tabor, recimo takega, kjer se učiš angleščino ali proučuješ vesolje, in čeprav mi je bila misel, da bi spoznala nove vrstnike, dokaj vabljiva, me je po drugi strani tudi strašila. Da bi dva tedna preživela med tujci? Kaj, če bodo zoprni? In kaj, če me bodo zafrkavali, da sem debela? Poleg tega me ni niti malo mikalo, da bi se morala tudi med počitnicami ravnati po tujih pravilih (zakaj je treba na vseh taborih vstajati ob zori in najprej preteči pet krogov okoli igrišča?) ter po angleško pojasnjevati, da res ne bom pojedla golaža in polente, ker mi je že ob misli nanju slabo. Zvezde pa … kakšen smisel ima buljiti skozi teleskop, če tega ne počneš v romantične namene?!

Ne, tabori odpadejo. »Mami, to sem prerasla,« sem rekla z globokim glasom in za dobro mero zraven zavila z očmi. Priznam, da je bilo v tem tudi malo zlobe. Hotela sem, da se počuti vsaj toliko krivo, ker mi odreka spodobne počitnice, kot sem bila jaz razočarana, ker bom dva meseca vrgla v zrak. (Vem, da je grdo biti zloben in da mami ni nič kriva, ker mora čez poletje delati, in včasih mi je malce žal, da jo tako nažiram, vendar sem tudi jaz samo najstnica s svojimi pričakovanji in potrebami in mislim, da si kdaj pa kdaj lahko dovolim nekaj neprimernega vedenja.)

 

Nadaljevanje preberi v julijski številki Pila.