odrascanje_junij19

Projekt poletje

 

Ne glede na to, kako se obrnem, me poletje zmeraj prehiti. Tudi če že januar začnem z načrtom, da bom junija s ponosom oblekla kratke hlače in da bom srce in duša vseh poletnih žurk, me prvi sončni žarki presenetijo, moje noge pa niso nič kaj bolj pripravljene na to, da odvržejo dolga oblačila, kot so bile v mesecih prej. Zato v počitnice ne stopim samozavestno in z nasmehom, ampak tako, da vlečem ohlapno majico čez rit in se kuham v težkih kavbojkah. Bistveno lažje se sprijaznim s tem, da se komu zdim čudna, ker sem prepotena in rdeča kot paradižnik, kot če bi se norčevali iz maščobnih blazinic okoli mojih bokov in trebuha.

Letos mi je šlo do marca skoraj dobro. Vzljubila sem jabolka in v glasbeno šolo hodila peš (razen če je zelo deževalo ali se mi je zelo mudilo ali sem bila zelo utrujena od pouka ali je bil na avtobusu tudi Luka). S Klaro Jasno sva se dogovorili, da začneva aprila rolati in kolesariti, in s frizerko sva končno našli pričesko, s katero nisem videti kot srednjeveški menih. Celo mozolji so se malenkost umirili, kar mi je dalo mnogo upanja, da bodo do poletja našli drugo gojišče in moj obraz pustili pri miru. Statistično sem izračunala, da sem do zdaj dovolj let preživela samska, da bom poleti več kot upravičena vsaj do počitniške romance, če ne celo do resnega fanta (še najbolje bi bilo, če bi počitniška romanca prerasla v resno zvezo, ampak skromnim ljudem je statistika bolj naklonjena). Skratka, bila sem optimistična.

 

Nadaljevanje preberi v junijski številki Pila.