9

 

 

Sta fant in punca lahko samo prijatelja?

 

Čez glavo imam že karantene. Vem, da se tako ne sme govoriti, ker je bolezen, zaradi katere že mesece ždimo doma, resna reč in ker s tem, da morebitne kužnine zapiramo v zasebnost, drugim rešujemo življenja, pa še dokazujemo, da smo solidarni, nesebični, zreli, oh in sploh (Božiček vse vidi, pravi moja mami!), ampak jaz sem izolacije do grla sita. Pogrešam sošolce in prijatelje, čeprav so včasih zoprni, in celo šolo pogrešam, pa si nikoli nisem mislila, da sem tako navezana na tiste polomljene klopi, polepljene z žvečilnimi gumiji, hodnike, na katerih zaudarja po praženi čebuli, in učilnice, v katerih nikoli ni kisika (tudi brez maske). Predvsem pa bi se rada spet zbujala z mislijo, da bom kmalu videla Njega. (Nekako mi pomaga, da se postrgam s postelje.)

Mislim, da Njega, Luka, pogrešam še najbolj. To se hecno sliši, glede na to, da zadnje čase govoriva več, kot sva kadarkoli prej (prej nisva nič, zato je napredek več kot stoodstoten), in da zdaj včasih zmore že cel stavek in kako ločilo, kar se mi sploh zdi prekrasno. Ampak kaj, ko mi to več ne zadošča … Kajti če sem prve dneve poskakovala ob vsakem pisku, ki je naznanjal novo sporočilo, si zdaj ob vsakem sporočilu le še močneje zaželim, da pred mano ne bi bile samo črke, temveč živ človek iz mesa in kosti. (Čudovito oblikovanih kosti in prijetno mišičastega mesa, če smem dodati.) Lepo si je dopisovati z njim, toda če bi ga lahko pri tem še gledala ali se ga, oh, dotaknila, potem … No, potem bi me najbrž kap. Vendar bi bila to najlepša kap in pravzaprav vrhunec mojega življenja.

 

Nadaljevanje preberi v junijski številki Pila.