odrascanje_november19

On hodi z drugo!

 

 

Že od petka tičim v temni votlini in poslušam, kako okoli mene rjovejo zveri. Njihovi zategli glasovi tu in tam zvenijo kot posmeh. Glavo stiskam med kolena in nemočno opazujem morje solz, ki pod mano dviguje svojo gladino (mogoče bom kmalu utonila). Glede na to, koliko časa že vztrajam v tem položaju in da na splošno nisem posebno gibčna, predvidevam, da nikoli več ne bom mogla zravnati hrbtenice in visoko dvigniti vratu. Najbrž bom v tej votlini dočakala svoj bridki konec in boste o meni lahko brali le še v črni kroniki.

Dobro, malo pretiravam. To z gibčnostjo, hrbtenico in vratom je vse res – drugo pa je odraz mojega počutja. A če bi lahko, bi do konca življenja ždela v svoji sobi in pokrita čez glavo močila jogi s solzami. Mislim, da je kar vpojen, zato najbrž ne bi utonila, kaj lahko pa bi se zgodilo, da bi se slednjič le poslovila od tostranstva, morda zaradi pomanjkanja kisika ali hrane ali ker bi mi počilo srce. Ali pa bi preprosto pametnejši popustil – in to v primerjavi z življenjem zagotovo ne bi bila jaz.

Dramo na stran, grozno mi je. V petek sem izvedela, da Luka hodi z Anjo iz a-ja. Takole je bilo:

 

Katastrofa

 

Jaz: A ni bedno, da nam je slovarca dala toliko naloge? Kot da čez vikend nimamo drugega dela, kot da pišemo spis o hrepenenju. (*Priznam, meni ni težko pisati o hrepenenju. Samo če pogledam Luko, čutim toliko hrepenenja, da bi lahko napisala roman. Ampak z nečim je treba začeti pogovor, ne?)

 

 

Nadaljevanje preberi v novembrski številki Pila.