odrascanje_marec2020

Kako mi je sošolka zagrenila življenje

 

Zjutraj sem prvič v življenju pomislila, da ne bi šla v šolo. No, mogoče to ni čisto res – verjetno se časovni okvir prej giblje okoli enega meseca. Toda drži, da razlog za tesnobo, ki se mi je zadrgnila okoli prsnega koša, ko me je prešinilo, da bom morala v kratkem zakorakati na tisti hodnik, med tiste ljudi … še nikoli ni bil tak kot danes. Niso bili krivi testi, nenapovedano spraševanje, Lukov izostanek od pouka, mozolj na čelu ali prezgodnja ura. Šole me je bilo strah, ker je bila tam Špela.

Če vprašate našo učiteljico, smo krasen razred. »Tu in tam mala nesoglasja, saj veste, tako kot je v tej starosti običajno,« po navadi pove na roditeljskem sestanku. »Fantje se stepejo, punce pa spore bolj prikrijejo. Pričkajo se, si nagajajo, včasih tudi zmerjajo, vendar hujšega ni. Sami luštni otroci!« Zaradi tega so starši srečni in mami kar sije, ko pride s sestanka. Prepričana je, da to pomeni, da me je dobro vzgojila; luštni otroci pač ne nastanejo sami od sebe. Zadovoljna je tudi z učiteljico, češ da nas odlično obvladuje, »se vidi, da ima avtoriteto«. Če ji kdaj poskušam potožiti, da vse skupaj ni tako nedolžno in da so včasih naši odnosi prava grozljivka, pa zamahne z roko in pove: »Daj no, tako je pač življenje. Vsi se kdaj skregamo. Važno je, da se naučite pobotati. To je socialno učenje. Preživetje v družbi.« S to malo lekcijo iz National Geographica je njena naloga opravljena. In jaz moram v šolo, čeprav me tišči v želodcu in stiska pri srcu. Včasih bi raje imela šest ur brez prestanka matematiko, kot da moram med odmori med leve (to se seveda samo tako reče. Špela niti ne spominja na levinjo, ampak prej na oposuma ali rovko).

 

Nadaljevanje preberi v marčni številki Pila.