odrascanje_julij20

 

 

Vsak ima svojo resnico

 

Moje življenje že dolgo ni bilo tako vznemirljivo kot zadnjih nekaj tednov. Hop, sem rekla življenje? V resnici nimam samo enega življenja, ampak dve. Kot bi bila vohunka! Samo da jaz nimam nobenega skritega namena. Moj cilj je kristalno jasen že od prvega dne prvega razreda, ko sem vstopila v tisto učilnico s stenami v barvi vodene driske in povešeno abecedo nad tablo in v tretji klopi pri oknu zagledala njega. Mogoče se takrat še nisem zares zavedala, da bi se s tem najlepšim fantom rada poročila, ampak po drugi strani tudi še nisem znala brati ljubezenskih zgodb, tako da se ne bi preveč zanašala, da je tista debelušna punči z dvema čopkoma v krilcu iz džinsa vedela, kaj je zanjo najpomembnejše. (Če se prav spomnim, sem se najprej zapodila k pladnju s torticami in si že s prvim grižljajem popackala krilce in rumeno srajčko.)

Luka. Luka, Luka, Luka. Od prvega dne. En sam namen, en sam cilj in en sam smisel. (Dobro, priznam, tako bi bilo v ljubezenskem romanu. Mogoče je mene vseeno zadelo kak dan, mesec ali leto pozneje. Ampak bistvo ostaja isto. Hotela sem Luko – in pika. V vseh življenjih.)

 

Življenje je kruto

 

Moje dvojno življenje se je začelo, ko sem Luko srečala v trgovini in je zbežal stran, kot da me ne pozna, čeprav sva si pred tem vsak dan dopisovala in sem si jaz trapa že skoraj izbirala poročno obleko (pssst, nikomur ne povejte, ampak še vedno vadim podpis z njegovim priimkom, da bom pripravljena, ko me bo doletelo). Po tistem sem bila nekaj časa le (velika) senca same sebe. Spraševala sem se, zakaj se sramuje, da me pozna, in kako je lahko po telefonu tako prijazen, v živo pa tako brezčuten. Prepričana sem bila, da se bo s tem najina zgodba končala, in ker se je to zgodilo pri hladilniku z mesninami, se mi je zdelo še toliko bolj trapasto. Si predstavljate, da si Romeo in Julija ne bi dvorila na romantičnem, z vrtnicami obraslem balkonu, ampak med jetrno pašteto in zaseko? Ali da bi moral Ron odvreči ogrsko salamo, da bi lahko v zanosu dvignil Hermiono in ji na ustnice pritisnil prvi poljub? No, vidite. Nobena velika ljubezenska zgodba ne more imeti srečnega konca, če jo postaviš pred hladilnik. In noben konec, ki se zgodi v tako klavrnih okoliščinah, ni vreden, da bi ga obešal na veliki zvon.

Globoko prepričana torej, da je moje ljubezensko življenje spet zmrznilo, sem se odpravila iz trgovine, pripravljena, da preostanek svojih dni preživim v objokovanju krute usode. Toda še preden sem se dobro zjokala, je iz telefona že zapiskalo.

Kaj delaš?

Vrglo me je na rit, čeprav sem že sedela (no, ležala, ampak ne bi rada pokvarila metafore), in v hipu odpisala: Nič. Pa ti?

 

Nadaljevanje preberi v julijski številki Pila.