tiinjaz_april2020

PREZAHTEVNI STARŠI

Poznam mamo, ki od svoje hčere pričakuje, da bo pospravljala za sabo in včasih tudi za drugimi, redno delala za šolo, dobivala dobre ocene, vadila violino, skrbela za brata, športala in zdravo jedla, hodila zgodaj spat, poslušala starše in učitelje, spoštovala sebe in druge, se olikano obnašala in bila povrhu vsega tudi živahna, radovedna in polna veselja do življenja. Pa to še ni ves seznam. In ta mama sem – na žalost – jaz.*

 

Kako sem se znašla v tej godlji?

Vem, da je moja hči sposobna in pametna. Tako o svojih otrocih misli večina staršev, še posebno tisti ambiciozni. In ker sem prepričana, da ima v sebi nešteto talentov, obenem pa se zavedam, da živimo v svetu, ki od vsega najbolj ceni uspešne, učinkovite ljudi, sem se ujela v past, v kateri mislim, da ji bo v življenju najboljše, če bo zmeraj od sebe dala maksimum. Ne moreš seči po odličnem, če si za cilj zastaviš zgolj »zadostno«. (Tudi mene v službi vrtijo na podobnem ražnju.)

 

 

Nadaljevanje preberi v aprilski številki Pila.