tiinjaz_maj2020

Kako preživeti karanteno

Tale karantena nas je vse presenetila. Velika večina nas ni še nikoli doživela ničesar podobnega niti na to ni bila pripravljena. Zato smo se odzvali, kakor smo vedeli in znali, v skladu s svojim značajem in življenjsko situacijo: ene je zagrabila panika, drugi pa se poskušajo imeti fino. Toda nihče ni brez težav in bojazni. S katerimi se spopadaš ti?

 

 »Vsi bomo umrli«

Okužba s koronavirusom je resna reč. Po eni strani zato, ker je nova, ker je ne poznamo dobro in ker še nihče ni odporen proti njej, po drugi pa zato, ker se lahko zaplete, približno dva do štiri odstotke bolnikov pa celo umre. Večinoma so to starejši ljudje, vendar ne izključno. AMPAK. Okoli štiri petine okuženih poroča o lažjem poteku bolezni (tudi brez simptomov), smrtnost pa je dva- do štiriodstotna. Za primerjavo: v Sloveniji zaradi kajenja na dan umre skoraj 10 ljudi, zaradi raka skoraj 18 in zaradi prometnih nesreč okoli sto na leto, pa o tem ne razmišljamo noč in dan. Previdnost je torej nadvse na mestu, vendar je panika odveč. (Vsi bomo umrli. Ampak še zdaleč ne vsi zaradi koronavirusa.)

 

»Vse bomo izgubili«

Karantena je dodobra posegla v naš vsakdan in marsikdo je zaradi nje izgubil delo, s tem pa tudi zaslužek. Število brezposelnih se povečuje, in če so med njimi tudi tvoji starši, je normalno, da so zaradi tega zaskrbljeni. Veliko se jih tudi sprašuje, kako bo po koncu karantene – bodo lahko nadaljevali, kjer so končali? Jih bodo stranke še čakale? Kako bo z zaslužkom takrat? Strah pred pomanjkanjem je torej upravičen. AMPAK. Nihče ne ve, kako bo, ko bo vsega tega konec. Država in človekoljubne organizacije so za najranljivejše skupine pripravile kar nekaj pomoči. Nikakor ni fino, če izgubiš imetje, še zlasti, če za to nisi nič kriv, vendar nima smisla tarnati nad usodo, ker ne bo prav nič drugače. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha, pravi pregovor – zato zaupajte staršem, da se bodo znašli, in če bo treba, poiskali novo karierno pot. (To ni vaš problem.)

 

 

Nadaljevanje preberi v majski številki Pila.