zgodba_maj19

Piše: Vinko Möderndorfer

NA KONCU SI ZA VSE SAM

 

Sreda, 3. april

Ob prvi priložnosti sem vprašal mamo: »Zakaj mi pa nista povedala, da smo kupili še eno stanovanje, in to v isti hiši, samo nadstropje nižje, kjer ima oči svoj biro?«

Mama je zardela. Kar pomeni, da ve, da ni prav, ker mi nista povedala. »Mislila sva, da te to ne zanima.«

»Kako ne zanima?!« sem bil začuden. »Saj nimam pet let! Poleg tega sem vedno imel občutek, da si vse povemo, da smo ena takšna odkrita in resnicoljubna družina, da nič ne skrivamo drug pred drugim …«

»Zakaj si pa ironičen?« me je mama zelo resno vprašala.

»Zakaj pa vidva skrivata nekatere zadeve pred mano? Zakaj mi vsega ne povesta? Kot da nisem vajin otrok? A sem mogoče posvojen?« je kar planilo iz mene. Ne vem, zakaj sem izrekel vse to. Včasih se mi zgodi, da rečem kaj, kar sploh nisem hotel, vendar ko kasneje analiziram svoje početje, vedno ugotovim, da mi je tisto, kar sem rekel, že zelo dolgo časa ležalo na duši. »A sem posvojen?« sem še enkrat vprašal.

»Ne bodi smešen!« je rekla mama. »Posvojen! Moj sin si! Najin sin,« se je hitro popravila. »Midva sva tvoja starša. Jaz sem te rodila, bom pa že vedela … In rada te imava. Kako ti pade kaj takšnega na pamet!«

Ko sem videl, kako so mamo moje besede prizadele, mi je takoj postalo žal. Butec! Ja, butec sem! Pa kaj, če mi nista povedala za tisto stanovanje! Radi se imamo. Dobra družina smo. Nikoli se ne prepiramo. Rad ju imam in onadva me imata rada. Veliko mojih vrstnikov nima tako srečne družine! Moji sošolci na primer: Aljažev oče preveč pije. Polovica razreda ima ločene starše. Mateja se je z mamo morala mesec dni skrivati v varni hiši. Andraž pride v šolo večkrat ves v modricah. Meni pa nič ne manjka. Super starša imam. In potem še dvomim in sumničim! Nehvaležnež sem. To, ja!

 

 

Nadaljevanje preberi v junijski številki Pila.