snofi
Naslednji Pil izide 2. julija

Nova številka
Junij 2021


Izid: 4. 6. 2021
pepca oblacek

Ljubezenska zgodba - Nesrečno zaljubljena (cela zgodba)😀💖

Nesrečno zaljubljena (cela zgodba)😀💖

7
Živjo!:grinning::heart::green_heart: Ker sem napisala že vse dele zgodbe Nesrečno zaljubljena, sem jih zdaj dala skupaj in je ena zgodba. To sem naredila zato, da vam ne bi bilo treba brati vsakega dela posebaj.:wink:

Bil je siv in deževen dan. Ležala sem na postelji in se spraševala koliko je ura. Prevalila bi se na bok, pa me je bolel zaradi treninga. Če pomislim, kako je bilo včeraj, ko nas je trener deset-krat zapored nagnal na ripstole delat trebušnjake - mi postane slabo. Spomnim se tudi, kako sem šla v kino in pojedla preveč kokic. Spet skoraj bruham. Končno se odločim, da bi bilo pametno pojesti zajtrk, ker je ura očitno že vsaj pol enajstih. Nisem lačna, ampak bi bilo vseeno pametno oditi dol... Ampak nisem se niti prevalila s postelje, že se je v sobo razlegel mamin vreščeči glas. »Nika, pridi že na zajtrk! Ura je pol enajstih in ne bi rada, da boš dol prišla šele na kosilo!« Zato si hitro oblečem kopalni plašč in se odpravim na zajtrk.

Zunaj je še vedno močno deževalo. Mami mi je na krožnik že dala toast z marmelado, ampak mi ni prav nič teknil. Iz hladilnika sem si vzela hladno mleko, da bi ga lahko pila v sobi. Zlagala sem se, da se slabo počutim in se odpravila nazaj v svojo sobo. Nekaj časa sem še opazovala dežne kapljice, ki so se nabirale na oknu, mleko sem položila na nočno omarico poleg telefona, potem pa sem zdrsnila v globok spanec. Nisem vedela, koliko časa je preteklo in kaj se je vmes zgodilo. Želela sem le spati. Sanjala sem, da plujem po jezeru polnem čokolade. Sredi jezera stoji majhna cerkev, v katero grem vsako nedeljo k sveti maši. V cerkvi stoji moški in moli. Približam se mu, pa se zdi, kot da me sploh ne vidi. Zraven njega sedi prelepo dekle, odeto v krznen plašč. Te lepe sanje bi sanjala še naprej, če me ne bi prebudil zasanjan moški glas. Zdi se mi nekam znan... Še vedno sem imela zaprte oči, ker sem se hotela spomniti sanj. Ampak, ker sem živela sama z mamo, me je zelo zanimalo, zakaj slišim moški glas. Če bi k nam prišel stric David bi že vedela, da je on, ker ima veliko bolj hrapav glas. Ampak ta glas je bil prijeten in želela sem ga poslušati še naprej. Glas se je nenadoma začel oddaljevati na hodnik. Tiho sem vstala s postelje in se odpravila k vratom. Slišala sem, kako se moja mami pogovarja z neznancem... Tako sem vsaj mislila. Ampak še preden sem uspela pogledati kdo je to, je mami rekla adijo in tistega glasu ni bilo več. Hitro sem se ulegla nazaj na posteljo, ker so se sobi približevali mamini koraki. Takrat pa sem se spomnila nečesa, česar res ne bi smela pozabiti!

»O ne, ne, ne! Saj ne more biti res. Pojutrišnjem je prvi dan šole, jaz pa še nimam šolskih potrebščin. Tudi, če bi jih želela kupiti, jih ne bi mogla. Nimam prevoza, saj mama ni preveč navdušena, da bi se v času korona virusa peljala s taksiji in avtobusi, sama pa ima danes in jutri opravke. Če bi šla do trgovine peš, bi vanjo prišla šele zvečer, nazaj pa zaradi teže zvezkov in dooolge hoje tako ali tako ne bi mogla.« Zunaj je končno nehalo deževati! V sobo je stopila mama. »Ljubica, se bolje počutiš?«, me vpraša. »Kako to misliš... aja, ja seveda«, ji odgovorim in pri tem poskušam prikriti moj začuden izraz na obrazu, ker sem že pozabila, da sem se zlagala glede mojega počutja. »No Nika, prišla sem te spomnit, da nimaš nobene šolske potrebščine za naslednje leto, mi reče mami. »Sem ravno ugotovila«, ji precej očitajoče odvrnem nazaj. Mama pa mi spet začne govoriti. »Ker imam jaz opravke, te bo v trgovino peljal moj nekdanji dijak Filip. Bil mi je najljubši in zato sva še zdaj prijatelja.Vem, da si takrat počivala, ampak saj si videla Filipa, kaj ne?! No ja, se ti ne zdi prijazen«, me nazadnje vpraša mami. »Tisti moški, ki je bil pri tebi, je tvoj nekdanji dijak Filip o katerem si mi govorila?! Mislim, ja no, nisem ga videla, sem pa slišala njegov hmmm-zasanjan glas«, ji odgovorim. »No, super kot sem že rekla te bo on peljal v trgovino danes popoldne. Iskat te pride ob 16.10. Tudi nazaj te bo peljal, zato v trgovini prosim ne zavlačuj! Pojdi si umit lase, ker nočem, da misli, da imam neurejeno hčerko! Zdaj pa res moram iti, ker že zamujam v kino na prostem, kjer sem zmenjena z Davidom. Adijo!« In mama za sabo že zapre vrata moje sobe. »Kaj, zakaj me bo peljal Filip?« Se na glas vprašam. »Saj imam še kakšnega drugega sorodnika, sem si rekla sama pri sebi. O saj res, drugi me ne bi peljali. Vsi z mamine strani so se skregali z njo. No razen strica Davida, ki pa gre očitno z mamo v kino na prostem. Ko sta se oči in mami ločila, pa se oči in njegovi sorodniki na telefon nikoli niso oglasili ne meni ne mami.« Hitro sem vstala s postelje in se odpravila oprat lase. Najprej sem si jih hotela oprati s šamponom, ki sem ga vedno uporabljala, potem pa sem ugotovila, da mi ga je zmanjkalo. Pogledala sem, če si lahko lase operem s kakšnim drugim in v kotu sem našla zelo star šampon, ki ga ni nikoli uporabljala ne mama ne jaz. »Pa poskusimo s tem«, sem si rekla. Nekaj sem si ga zlila na roke in (ne ,da bi ga sploh pogledala) sem si ga dala na spodnje pramene las. Ko sem se dobro našamponirala pa so moje roke postale rozne! »O moj bog, ta šampon je kot barva za lase! Ni čudnega, da ga z mamo nisva nikoli uporabljali. Kaj bom zdaj, kaj bom zdaj! Nič, bom pač imela nekaj las roznih.« Ko sem si lase do konca posušila, pa sploh ni zgledalo slabo. »Ampak kaj bo na to rekla mami?« Takrat je pri vratih pozvonilo. »Ojej, pa ne, da je Filip že tu! Še sreča, da imam že suhe lase.«

Pohitela sem iz kopalnice in po stopnicah navzdol. Še vedno si nisem mogla predstavljati, da sem za pranje glave porabila toliko časa in, da je ura že deset čez štiri! V veži sem pograbila nahrbtnik in odprla vrata. Najprej zaradi sončne svetlobe nisem videla ničesar, potem pa sem zagledala črn mercedes. »Uau, tale Filip mora biti pa kul! Koliko je sploh star? Mami je rekla, da je njen dijak in, ker je mami stara 39, najbrž ni tako star... Še nikoli nisem videla Filipa in upam, da je prijazen...« Okno avtomobila je zdrsnilo dol in čeprav je sonce močno sijalo sem vseeno videla obris mladega človeka. Filip mi je skozi okno zaklical naj se kar vsedem v avto. Imel je točno tak zasanjan glas, kot ga je imel, ko se je pogovarjal z mamo. Najbrž sta se pogovarjala, da me bo on peljal v trgovino... O saj res, v trgovino! Čisto sem pozabila zakaj sem si sploh prala glavo in zakaj zdaj stojim pred njegovim mercedesom. Hitro sem se vsedla v avto poleg Filipa in si ga natančneje ogledala. »Nika si, kajne?
Ja! Ti si pa Filip? Ja, Filip Trunk Lukovnik, me veseli.« Podal mi je roko. Celo pot sva se pogovarjala. Kmalu sva prispela do trgovine. Filip me je, zaradi tega, ker je imel druge opravke odložil pred njo in se odpeljal, tako da sem se kar odpravila vanjo. Začela sem premišljevati kakšne zvezke bi si kupila, ampak sploh nisem bila pri stvari. Misli so mi kar naprej uhajale k Filipu. Zdel se mi je tako mlad in lep... Takrat pa me je nekdo potrepljal po rami in sem zato misli hitro pregnala stran.

Hitro sem se ozrla in za sabo zagledala svojo sošolko Ajdo. »Hej Ajda,« sem jo začudeno pozdravila. »Si že kupila vse stvari za šolo, ker veš jaz jih še moram in... Samo pozdraviti sem te hotela,« odvrne Ajda nekoliko užaljeno a hkrati opravičujoče obenem. »Jaz jih tudi še nisem, ampak, bom kar šla, ker ti očitno ni toliko do družbe. Ne, seveda mi je, le nekoliko sem se te, em-ustrašila. Lahko jih greva skupaj izbrat. Prav« mi reče Ajda, ki je zdaj veliko boljše volje. Med nakupovanjem sva se veliko pogovarjali o počitnicah in nazadnje sem ji povedala, da mi je Filip malo všeč, Ajda pa se le zasmeje in mi reče. »Nič čudnega, saj privlači vse punce! Čakaj, ga ti slučajno poznaš?! O ja, seveda,« mi odvrne Ajda, z že manj smejočim glasom, »moj bratranec je! Kaj,« sem pobuljila in to rekla tako na glas, da se je nekaj ljudi ozrlo k meni. »Ampak meni gre zelo na živce. Zadnjič sem se skregala z njim, ker mi je (on pravi, da po nesreči) zlil pijačo na nahrbtnik,« mi zdaj še manj veselo pove Ajda. »Sigurno tega ni storil namenoma in mislim, da je čisto OK,« ji nekoliko jezno rečem nazaj. »Kakor misliš,« mi nazaj odvrne Ajda in spet se začneva pogovarjati o poletnih počitnicah.


Ko se s polnim nahrbtnikom zvezkov in polnima vrečama drugih potrebščin pridem iz trgovine, me Filip že čaka v avtu. »Hej Nika, a si vse nakupila? Nisem našel stvari, ki em, sem jo iskal. Če te ne moti grem še v eno trgovino! Ne, ne, seveda me ne moti,« mu hitro odgovorim. »Kaj boš pa sploh kupil? Veš, em, skregal sem se s svojo punco in želim, da bi bila malo ljubosumna in bi potem mogoče pozabila, da sva se skregala. Šele nekaj tednov sva skupaj zato nočem, da misli, da sem tepec. In, kaj ima to veze s tistim, česar nisi našel v trgovini,« ga zdaj vprašam čudno, ker mi nič ni jasno. »Ja no, sestrični Ajdi bom prinesel darilo, ker sva se skregala in mislila bo, da sem super. K meni bo pripeljala cel kup sošolk, ki iščejo fanta in ko se bom slikal z njimi in sliko objavil na instagramu, me bo moja punca spet hotela nazaj, ker bom ispadel zelo kul in ker bo malo ljubosumna! Meni se to ne zdi najboljši načrt,« mu rečem, ampak nekako spet najde izgovor. »Saj, potem, ko bo spet moja punca jo bom kam povabil. Aaa, no to je že boljši plan,« mu negotovo rečem in poskušam prikriti kako sem razočarana in hkrati žalostna, da že ima punco.

Nika je ležala na postelji in gledala v strop. V glavi so ji še vedno odzvanjale Filipove besede: spet moja punca, spet moja punca... Bila je tako žalostna, da bi se najraje kar takoj pogreznila v tla, kot se je hotela tudi v Filipovem avtu, pa ji seveda ni uspelo. »Bom že preživela tudi brez njega,« sem si rekla in se obrnila na bok. »Me pa res zanima kakšna je njegova punca in kako ji je sploh ime?« Takrat je zabrnel telefon. »Kdo mi pa zdaj pošilja sms-je. Ura je pol dveh zjutraj in dvomim, da se jih zdaj komu da pošiljati.« Zazrla sem se v telefon in prebrala sms. Bil je od Filipa! Ko sem ga prebrala pa se mi je zdelo, da gre zanesljivo za pomoto. V njem je namreč pisalo: »Hej Neža, bi se dobila jutri ob 21.00 v kinu na prostem? Poljubček, Filip! Ja, to je sigurno pomota,« sem si žalostno rekla sama pri sebi. »Ampak kdo je ta Neža?« Takrat se mi je posvetilo. »Njegova punca, kdo pa drug! Očitno sta se tudi že pobotala,« rečem nekoliko jezno in glasno. To sem rekla nekoliko preglasno, saj se je mamin pes Roxy prebudil. »No, mogoče Neža ne ve, da jo je Filip povabil v kino na prostem in, če je res, grem lahko jaz z njim ker je sms poslal meni!« Filipu sem takoj odpisala »JA! Če do zdaj ni opazil, da je namesto Neži sms poslal meni, najbrž tudi ne bo opazil, da sem namesto Neže njemu sms poslala jaz.« Zadovoljna sem legla na posteljo in zaspala. Spala sem dolgo časa in spet sem sanjala o čokoladnem jezeru in cerkvici le, da sem bila tam tokrat s Filipom! Prebudila sem se. »Kje sploh je kino na prostem?« Zelo me je zaskrbelo. »Če tega ne vem, s Filipom sploh ne morem tja! Ampak čakaj!« Hitro sežem po telefonu in napišem: »PS: Kje je kino na prostem?« Filip očitno še ni šel spat in je takoj odpisal.

»Poleg Janeževe ulice 4! Super,« sem spet rekla nekoliko prenaglas, ker se je zbudila še mamina mačka Liza. »Ampak ne, ne, ne! Kako se lahko tega sploh veselim! Blizu tega kina na prostem je mamina služba! Kaj, če me vidi skupaj s Filipom?! No to najbrž ne bo mogoče, saj sploh ne bom šla. Če bom prišla jaz namesto Neže, Filip tako ali tako ne bo sedel z mano v kinu, pa še čudno se mu bo zdelo, zakaj sem mu odgovarjala na sms-je, na katerih piše hej Neža, ne hej Nika!« Nekaj časa sem premišljevala, nato pa sem se odločila. »Šla bom!« Sem rekla tako glasno, da se je zbudil sosed! Da ne bi bila kriva, da sem zakričala sem se hitro ulegla na posteljo in začela smrčati. Smrčala sem veliko glasneje kot običajno. Ampak tistim, ki bi me poslušali se bi zdelo, da spim. In res... Kmalu sem zdrsnila v globok spanec.
Ko sem se zbudila je bila ura pet čez sedem. »Grem kar na zajtrk,« sem si rekla, ko sem že nekaj časa gledala v strop. Mame še ni bilo v kuhinji. »Najbrž je že v službi.« Takrat od nekje zgoraj začne zvoniti telefon. Hitro stečem po stopnicah v svojo sobo in se oglasim. »Hej mami, kje pa si? Joj ljubica, to ni najprimernejši trenutek za razlago. Hotela sem ti le povedati, da greva lahko zvečer skupaj v kino na prostem. Lahko bi šli v tistega zraven moje službe! Recimo ob 21.00? No kaj praviš? Em, no nevem. Ti sporočim,« ji odvrnem in prekinem. »O ne, saj ni res. S Filipom bi morala iti. Kaj naj? Mogoče bi mi pa mami verjela, če ji rečem, da grem z Ajdo. Ja, to bom naredila. Upam samo, da ne bo mami kje srečala Ajde. Okej to je to. Poklicala bom mami in ji povedala, da grem z Ajdo...« Hitro pokličem mami, ki se mi takoj oglasi. »O živjo ljubica, sem vedela, da boš šla z mano, sem vedela! Em, mami? Nekaj bi ti rada povedala,« rečem precej plaho, ker se bojim, da bo slabo sprejela dejstvo, ko ji bom povedala, da ne grem z njo v kino. »Veš, (začnem previdno) v kino grem skupaj z Ajdo. A veš mojo sošolko... Ob 21.00. Prav srček, ti kar pojdi, mi v odgovor malo čudno reče mami potem pa prekine.« Počutim se nekam slabo. Pa ne tako, da bi bruhala. Slabo se počutim, ker sem zavrnila mamo in ji lagala. Šla sem nazaj dol, da bi pojedla zajtrk. Pogledala sem v omaro, našla toaste in jih dala v toaster. »Od kdaj mami kupuje nutello,« sem se vprašala, ko sem jo našla v spodnjem delu omare. Čez nekaj minut se s toastom z nutello odpravim za mizo. »O kok je to dobr!« Kmalu se spomnim, da se tisti večer dobim s Filipom. Takoj, ko pojem zajtrk si grem oprat lase. Zdaj si vzamem veliko več roznega šampona kot prejšnjič, tako, da imam (ko si lase posušim) skoraj vse rozne. »Ampak kaj naj oblečem?!« Vsa obupana se napotim do računalnika. Na googlu otipkam večerne obleke, hitra dostava in kliknem prvo, ki je na strani. Izpolnim vse obrazce in kliknem pošlji.

Čez eno uro pri vratih pozvoni. »Mogoče je pa poštar,« si zadovoljno rečem in odprem vrata. In res, pred vrati stoji poštar z ogromnim paketom. »250 eurov prosim,« mi reče. Mene bi skoraj kap. Za eno večerno obleko naj plačam 250 eurov?! »No prav,« zavzdihnem, prevzamem paket in dam denar. Takoj, ko za poštarjem zaprem vrata stečem v sobo in si oblečem obleko. Rozno zelena obleka je zame kot ulita. Takoj, ko si jo natančneje ogledam, jo slečem in pospravim nazaj v škatlo, da se ji ne bi kaj zgodilo. »Ampak kaj naj delam še celo uro! O, že vem make up si bom naredila. Kaj bi si Filip mislil, če bi prišla vsa neurejena?!«

»Okej, tale make up sploh ne zgleda slabo,« zadovoljno zagodem, ko je narejen. Oblečem se v večerno obleko in pogledam koliko časa mi je še ostalo. »Samo še petnajst minut do začetka filma! Kater film bom sploh gledala? Ne, to res ni pomembno, čim prej se moram odpraviti! O, ne! Kako sem lahko tako neumna! Kdo me bo pa peljal?« Že se hočem sprijazniti s tem, da bom šla pač peš, ko mi spet zazvoni telefon. »O, pa ne spet, mami mi že cel dan pošilja sms-je. Ampak niti enega še nisem prebrala.« Pogledam zadnji sms, ki mi ga je napisala in v
njem piše nekaj, kar mi na usta privabi nasmešek!

"Hej ljubica, spomnila sem se, da te bo nekdo moral peljati v kino na prostem, kjer se dobita z Ajdo. Danes ti izjemoma pustim, da se pelješ s taxijem. Lp, mami!" Bila sem tako vesela, da bi najraje kar zavpila "HVALA MAMI!" Ampak sem se nekako zadržala. Hitro sem otipkala številko edinega taxija, ki pelje naokrog po tem naselju. Oglasil se mi je hrapav moški glas. "Dober večer, tukaj gospod Lukas Bilban. Kaj želite? Dober večer Nika Potokar pri telefonu. Rada bi, da me čim prej poberete na Breskovi ulici 2 in me zapeljete do Janeževe ulice 4. Seveda pridem čez pol minute! Nasvidenje." In potem taxist prekine. Že čez manj kot pol minute pa se pred hišo ustavi taxi. Gospod v njem stopi iz njega in mi pridrži vrata. Zapeljeva se do Janeževe ulice 4, kjer me taxist odloži, jaz mu dam denar, potem pa odpelje. Ura je okoli pet minut do devetih. Malo se razgledam naokoli, ampak nikjer ne zagledam Filipa. Takrat pa se mi približa zelo lep moški. "Kaj pa ti tukaj Nika?" Me vpraša in zaradi njegovega glasu ga prepoznam. "O, hej Filip, mu rečem in nekoliko zardim." Filip se mi še nikdar ni zdel tako lep kot je bil zdaj. Oblečeno ima prelepo črno obleko s še lepšim črnim metuljčkom. Najraje bi ga kar... "Em Nika?" Me vpraša Filip in misli hitro preženem stran. "Si kje videla mojo, em punco Nežo. "Takoj mi je postalo nekam vroče. "Em, mislim, da ne" mu po pravici odgovorim. "Oh ja, sigurno ne, če pa niti ne veš kako zgleda," se mi Filip začel opravičevati. "Veš ima dolge rjave lase, zelene oči, je bolj majhna... Ne, nisem je videla," mu odgovorim in moj obraz je še bolj rožnat kot moji lasje. "Mogoče je pa ne bo," si potihem reče Filip, ampak ga vseeno slišim. "No bi šla potem ti z mano gledat film, če si že ravno tukaj." Malo mi je žal za Nežo, ampak vseeno zagreto prikimam. S Filipom se vsedem v drugo vrsto. Film se začne. Ravno se želim vprašati o čem sploh bo, ko mi Filip reče. "Veš... Všeč so mi ljubezenski filmi, danes se predvaja film Romeo in Julija. O super," se mu zlažem. »Z njim nočem gedati ljubezenskih filmov. Kriminalka bi bila še vredu, ampak ljubezen, to pa ne! Kaj, če je Filip sms namenoma poslal meni in ne Neži?! Kaj, če sta še vedno skregana in se je zato odločil za novo punco-mene?!« Postalo mi je zelo ne lagodno.
Filma je bilo konec. Tako zelo sem si oddahnila, da sploh nisem vedela kaj bi. »Em, Filip, jaz bom kar šla... Zakaj,« me Filip vpraša zelo razočarano. »Veš, em nekaj bi ti rad povedal. No em, kje naj začnem, kje naj začnem... Prav, veš sporočila za nalašč nisem poslal Neži. Tebi sem ga, ker si mi, ker si mi... Všeč,« dokončam Filipov stavek in zardim. »Torej se z Nežo še nista pobotala? No glede tega,« mi previdno reče Filip. »Sploh se nisva skregala. Ona še vedno misli, da je moja punca, ampak ti si mi nekako bolj všeč. Mislil sem, da boš nekako vesela, ker boš mislila, da sva se z Nežo skregala. Potem bi imela prosto pot, da me osvojiš... Vem, da sem ti všeč! Ajdi sem kupil darilo, da ne bi bila več jezna name in da bi povedala vse, kar sta se pogovarjali v zvezi z mano... Ampak preden me nadereš, vem, ravnal sem narobe in razumel bom, če me ne boš več marala...« Filipa pogledam tako, da ne ve kaj naj si misli. Nad njim sem malce razočarana, ampak... »Prav no, oprostim ti in ja, prav imaš, všeč si mi« To mu rečem tako hitro, da me komaj sliši. »Em, no potem pa, em super, bi bila moja punca?« To vprašanje me tako šokira, da nekaj trenutkov le strmim v njega, potem pa izdavim »JA«. Filip malce zardi, potem pa se nasmehne in mi reče, »no, jaz bom zdaj kar šel, tako, da ADIJO« Ko gre mimo mene me poljubi na lice. Na lahno zardim. Že mu pomaham v slovo, ko se nenadoma ustavi. Vidim kako ga nekdo potreplja po rami in se ozre k meni. »Ojoj,« takrat se mi posveti kdo je. Na majici ji namreč z velikimi tiskanimi črkami piše NEŽA, pa še Filipov opis njenega videza ji popolnoma ustreza! Takrat slednja k meni za uho pripelje Filipa. »Kako ti je ime,« me sovražno vpraša. »Em, jaz, jaz Ni-Nikkka seeemmm,« ji izjecljam v odgovor. »A, tako torej, si ti tista, ki mi je speljala fanta. Ne, ne, on, on je zaljubljen vame, on me je prosil, če sem lahko njegova punca,« ji tiho in prestrašeno rečem. »A tako torej, Filip?!« To reče tako zlobno, da se še sama ustrašim. »No, midva, mmmidva sva zak, zaključččiiilaaaa,« še reče Neža, potem pa oddirja stran in že je ni več. S Fiipom se želiva odpraviti nazaj proti njegovemu avtu, ko se vse začne tresti. »O moj bog, to je potres!«

Takoj začnem teči. »Pa saj ni res, da je potres. Že ogromno let ga ni bilo. Ampak ne, ravno zdaj... Nika, pazi,« mi zavpije Filip. Nekaj trenutkov zatem slišim le še oddaljene krike in klice. Zdi se mi kot bi me nekdo udaril po glavi. Padam skozi temo... Vse pred mojimi očmi je črno.


Zaslišim oddaljeno pogovarjanje, ampak ne vidim drugega kot teme. Ne morem vstati s postelje ali kaj reči. A vse se zdi tako resnično. Takrat prepoznam znan glas. Ta je od moje mami. Prepoznam še en znan glas, a ta je od Filipa! Slišim ju kako se zaskrbljeno pogovarjata. »Gospa Potokar, res mi je žal, da nisem Nike bolj pazil. Ne, ne Filip, vse je v redu, nisi ti kriv, mu odvrne mama in ga vpraša. »Kaj pa je Nika sploh delala s tabo v kinu na prostem. Mislila sem namreč, da je šla tja s sošolko Ajdo. Filip ji malo obotavljajoče reče nazaj. »Nevem sicer zakaj takrat Nika v kino ni prišla z Ajdo, ampak, ker Ajde ni bilo in sem prišel sam, sem jo povabil, če bi si skupaj ogledala film. Veste, zdaj je moja punca!« Edina čudna stvar, ki jo je Nika še slišala preden je potonila v spanec je bil nasmejan obraz njene mame, ker si ni predstavljala, da bo vesela glede novice med njima s Filipom. Nika je spet sanjala o čokoladnem jezeru s cerkvico. Tokrat sta v njej dva neznanca, ki ju je Nika videla že v prvih sanjah o cerkvici in čokoladnem jezeru. Neznanca molita. Nika se jima približa, ampak je sploh ne vidita. Dotakne se ju, ampak je ne začutita. Reče Hvaljen Jezus ampak je ne slišita. Takrat Nika v prelepi mladi dami prepozna nekoga znanega, a se ne more spomniti kdo je. Mladeniča zraven nje tudi prepozna, pa se tudi ne spomni od kje ga pozna. Nika se prebudi iz spanca in le zatrenutek uspe odpreti oči. Potm jih spet zapre in ne more jih odpreti nazaj. Ampak to je dovolj, da vidi lepo mlado damo iz svojih sanj. Vidi tudi mladeniča. Takrat se začneta pogovarjati »Gospa Potokar, upam, da Vam nisem bil v napoto. Ampak, ker se šli k sveti maši molit zanjo, sem se Vam rade volje pridružil. Nika je zame čarobna oseba. Morda se zgodi čudeš in se prebudi... Prebudi iz kome«. Mama zajoče. »Oh Filip, tudi jaz to upam , a zdaj lahko le čakava, da se zbudi« Na sebi sem začutila njijun pogled. Zdaj se mi je posvetilo. »Tista lepa mlada dama je moja mama in mladenič je Filip! A kako lahko vidim kaj se bo zgodilo in kaj se zdaj je zgodilo?« Zdaj vem, da sem v komi. Vem kako se počutijo tisti, ki so v komi. Takoj se odločim, da bom vsakemu, ki je že bil v komi namenila en euro. »No, takoj ko se jaz zbudim iz nje. Kako pa se iz nje sploh zbudiš. Gotovo obstaja kakšen način. Ampak ravno zdaj je tako prijetno. Kot če bi bila v nebesih. Ne zebe te, nisi lačen...«

Takrat me pokliče prijeten glas. »Nika, pridruži se nam. Tukaj ti bo bolje kot na Zemlji. Pridruži se nam v nebesih« Čeprav je glas prijeten se zdrznem. »Če se jim pridružim v nebesih bom umrla! Ne, tega ne bom dopustila. Nekako, nekako moram ta glas zavrniti« Hitro rečem »ne, ne bom prišla. Rada bi še živela!« Takrat mi postane jasno, zakaj so nekateri ljudje v komi malo časa, nekateri ogrono časa, nekateri pa (že po nekaj dneh v komi) umrejo. Skrivnost je le v tem, da moraš tisti glas čim prej zavrniti. Ne smeš pustiti, da te premami in mu rečeš »JA«. Tako vsaj mislim. »Ampak saj sem mu že rekla ne. Zakaj se še nisem prebudila is kome? Zakaj me ta glas še vedno kliče? Takrat se šele zavem, da so pred mano tri vrata. Tista, pred katerimi se najbolje sliši glas so bela. Na njih je narisan svetnijški sij. »Očitno vodijo v nebesa.« Druge razlage pač ni, če so pa tako vabljiva... Sploh se ne zavedam, da že drsim proti taistim vrartom. Sunkovito se ustavim in odlebdim nekoliko bolj stran od njih. Ogledam si še drugidve vrati. Vrata nasproti belih so rdeča. Na njih je narisan hudič. »To je pekel!« Sploh se ne zavedam kako glasno to rečem. Glas, najbližje vratom pekla nekoliko užaljeno reče naj se mu pridružim. Hitro odvrnem pogled od njega in se posvetim še tretjim vratom. Tretja vrata so črne barve. Na njih je narisan modri krog z zelenimi packami. Ampak pri tistih vratih ni nobenega glasu, ki bi te vabil skoznja. »Zakaj so potem sploh tu?«

Takrat se mi posveti, kaj je narisano na vratih. »Zemlja. To je to! Če grem skozi ta vrata, bom spet prišla na Zemljo. Zbudila se bom iz kome!« Že hočem odpreti vrata, ko se odprejo vrata, ki vodijo v nebesa. Pred njimi se prikaže mlad svetlolas moški. Pove mi, da se lahko vrnem na Zemljo, a bom zato imela nekaj groznih posledic. Hitro spustim kljuko vrat, ki vodijo nazaj na Zemljo. Zazrem se v njega, kot bi pričakovala, da se za njegovim hrbtom skrivajo vse grozne stvari. Ampak moški ostane miren in mi reče. »Če nočeš imeti groznih posledic, greš lahko v nebesa, ali pa še malo počakaš tu in razmisliš... Zato potem nekateri umrejo,« si rečem. »Nočejo imeti groznih posledic.« Spet pogledam moškega in ga vprašam. »Kakšne pa so grozne posledice, ki jih bom imela, če se vrnem na Zemljo? »Moški mi odvrne. »Hja no, pri vsakemu so drugačne. Pa poglejmo kakšne boš imela ti...« Moški se zazre v majhno kroglico, ki jo ves čas odkar je prišel skozi vrata stiska v dlani. »Pa poglejmo... Aha, tvoj fant... Mislim, da mu je ime Filip, vsaj tako piše bo kmalu pokojen.« Zazrem se v njega in se zjočem. Po nekaj dolgih minutah mu rečem. »Pa, pa se da to k..., kakkkkkoooo sp..., spremeniti?« To tako zajecljam, da se začudim, da me moški sploh razume in mi reče. »Lahko umreš, ali pa..., ali pa boš nesrečna do konca svojega življenja, ker boš (če nočeš umreti) Filipa in njegovo prejšnjo punco Nežo zbližala, da bosta spet par. Če ne... No to ne bi bilo dobro.« To mi še reče, potem pa gre. Dolgo časa razmišljam, kaj naj naredim. »Če umrem, bom zelo pogrešala mamo, Filipa, celo očeta, ki ne živi več z nama z mamo... Ampak če ne umrem, bom nesrečna, ker bosta Filip in Neža spet par. Po drugi strani pa. Kaj, če bi (ko bi bila Filip in Neža spet par) Filipa prepričala, da bi bil spet zaljubljen vame?« Zamisel se mi sploh ni zdela slaba. Zato sem se odločila, da bom šla nazaj na Zemljo in (sicer žalostno) živela naprej. Pohitim k vratom na katerih je narisana Zemlja in pritisnem na kljuko... Nič se ne zgodi. Takrat pa se spet prikaže tisti moški. » Ehm, oprosti. Pozabil sem ti jo dati... Vidim, da si se odločila, da greš nazaj na Zemljo. Izvoli.« Poda mi kroglico, ki jo je prej imel v roki. Kar se da prijazno ga vprašam. »Kako naj si pa pomagam s tem?!« Moški mi odgovori. »O, ja, pozabil sem ti povedati. Vsak, ki gdajkoli pride v ta prostor, kjer so ta tri vrata dobi prerokbo. Prej sem ti iz nje prebral kakšne grozne posledice boš imela... No skratka, ta prerokba je ključ, da odkleneš ena izmed teh vrat. Ko prerokbo položiš na okroglo ključavnico na vratih, se ti bodo ta odklenila. Takrat ni več poti nazaj. Čez tista vrata, kamor si dal prerokbo moraš iti. In verjemi, ni dobro, če ne greš! Prerokba je potrdilo, da moraš grozne stvari opraviti ali prestati (kakor pač piše v njej). Če jih ne, prerokba zažari in sama določi kam greš. Ampak ti ne svetujem, da do tega pride, ker te bo skoraj sigurno poslala v pekel. Si me razumela?« Vneto mu prikimam in poda mi prerokbo, potem pa izgine za vrati, ki vodijo v nebesa. Zdaj ostanem čisto sama. S prerokbo se napotim k vratom. Pogledam, ali stojim pred vrati za Zemljo in prerokbo položim na ključavnico. Spet se nič ne zgodi. Že se hočem zdreti na prerokbo, ko se ta zasveti in vrata se odprejo. Ampak za njimi ne vidim ničesar razen čiste teme. Z eno roko zakrilim po njej in nekaj zatipam. To kar zatipam, je okroglo kot nekakšna žogica. Z roko jo stisnem in taista se prižge. Kakor luč je. Zdaj lahko vidim kaj je za vrati. Za njimi je Zemlja. Potem pa kroglica spregovori. »Dobrodošli pri vratih, ki te peljejo nazaj na Zemljo. Kam bi pa radi šli. Paris, London, Španija, mogoče... Italija?« Imena držav tako zapiska, da se čudim, da jo sploh razumem. Zato ji odgovorim. »V Slovenijo bi šla! Ok, kam pa,« me vpraša žogica. »Na Primorsko, štajersko, Dolenjsko, ali mogoče... Notranjsko?« To pove tako skrivnostno, da je že malo srhljivo. Nočem več izgubljati časa in ji zato rečem. »Rada bi se vrnila nazaj v bolnico, kjer zdaj počiva moje telo. Saj veš kje je to. To je blizu Janeževe ulice 4. Vsaj tako mislim, ker sem bila v komi.« Žogica mi pokima v znak, da je razumela in mi reče: »Prav, zdaj pa stopi do vrat in si zapomni tole. V glavi si zariši cilj, ki bi ga rada dosegla. Predstavljaj si, da si že na njem. Potem pa zakorakaj naprej kot bi bil ta cilj pred tabo. Kaj?!«, se skoraj zderem nanjo. »Pa menda ne misliš, da bom kar zakorakala v to, v to...« Žogica mi čisto mirno odgovori. »Skoraj vsem do zdaj, ki sem jim to rekla je uspelo. To kar boš naredila se imenuje izdejanjanje. Sploh ne boš padala v to temo, ampak se boš v naslednjih desetih sekundah znašla na postelji, kjer si bila v komi. Bres skrbi, tvoje pravo telo bo še vedno na postelji in nihče ne bo vedel, da si ti medtem bila v prostoru s tremi vrati, mimogrede imenuje se Penazis (PEkel, Nebesa, Zemlja) in da si se izdejanjila iz njega. Ubisvu sploh ne vedo kaj to pomeni. Še enkrat, nihče ne bo vedel kaj si počela. Celo ti ne.« Prikimam ji v znak, da sem vse razumela in se odpravim proti vratom. Ko sem pri njih, naredim to kar mi je prej rekla žogica. Takoj, ko to naredim, me začne dušiti, vse okoli mene se začne vrteti in ko že mislim, da se bom zadušila, se vse skupaj neha.

»Odprem oči. Pred sabo zagledam svojo mamo, a se mi zdi nekoliko starejša. Pogovarja se s Filipom in... z Nežo! Ampak oba sta videti malo starejša. Takrat mama opazi, da imam odprte oči. »O, o moj, o moj bog, Nika!« Mama steče k meni in me poljubi na lice. K meni pride tudi Filip in nato še Neža. Mama me še vedno ne neha poljubljati in mi je že malo nerodno. Takrat na Filipovem in Nežinem prstu zagledam zlat prstan. Še predem uspem kar koli vprašati, Filip ponosno reče. »Em Nika! Z Nežo sva spet par... No, poročila sva se!« Takoj, ko to pove, ga pogledam kot da ni normalen, potem pa rečem. »Zakaj si se poročil že pri 20. letih?!« Filip se začudi in mi reče. »Kako to misliš 20? Mislim, glej, star sem 23 in mislim, da je 23 že dovolj za poroko!« »Kaj?!« Rečem preveč glasno. Takrat mi mama pove: »Nika, v komi si bila 3 leta! Mislili smo že, da boš, da boš umrla. Filip in Neža sta se pobotala. Šla sem na njuno poroko. Teden dni za tem pa si se ti zbudila iz kome.« »Torej sem bila 3 leta v komi?!« jih še vprašam in ko mi vsi prikimajo, se zamislim. Razmišljam, kaj se je zgodilo v času, ko sem bila v komi - pa se ne morem spomniti. Potem se nekako spomnim, da moram Filipa in Nežo spet spraviti skupaj. Ampak, saj sta že. Takrat v sobo vstopi zdravnik, da bi prišel pogledat moje stanje v komi in mi dal infuzijo. Vidi, da sem se zbudila iz kome. »Ah, gospodična, se počutite v redu?« Pokimam mu. Videti je simpatičen. Čudno, veselo in zasanjano hkrati me pogleda in se odpravi nazaj v svojo ordinacijo. Mamo čez nekaj časa vprašam kako mu je ime in ona mi odgovori. »Prav, ti bom povedala, a zakaj te sploh tako zanima. No ja, ime mu je Tom Felton. Bošček, s svojo punco Emmo je šel narazen.« Ko mi mama to pove prebledim. » AAAAAA, ON JE TOM FELTON!!! TISTI, KI JE IGRAL V FILMU HARRY POTTER?!« Mama mi prikima, jaz pa spet rečem. »A, aaampak Tom Felton ni Slovenec in ne živi v Sloveniji! Zakaj je potem tu?!« Mama mi rade volje odgovori. »Z Emmo Watson sta se v Slovenijo zaradi novega filma preselila že pred 3 leti (ja, ko si padla v komo), ker naj bi takrat imeli avdicijo in kmalu za tem naj bi začeli snemati film in se je zato naučil govoriti slovensko. Hotel je biti prvi angleški igralec, ki igra v slovenskem filmu. Kmalu po tem sta šla z Emmo narazen in ona je dobila vlogo v filmu, Tom pa ne! Kakor koli, od takrat se ni več zanimal za poklic igralca in je začet delati kot zdravnik. Fakultete še ni opravil, ampak so mu vseeno pustili, da lahko pomaga v bolnici kot pripravnik. Saj veš npr. da bolnikom meri temperaturo, jim daje infuzijo...« Mami pokimam v znak razumevanja. Čez nekaj časa pride zdravnik in me pregleda. Pove mi, da je vse v redu.
Naslednji dan se počutim že malo bolje. Okoli poldneva skozi vrata stopi Tom. Mama, Filip in Neža se poslovijo in grejo, ker se je čas za obiske že iztekel. Ko sva s Tomom sama, me ogovori: »Gospodična Nika ste, kajne?« Jaz mu samo prikimam in on mi reče. » Zelo me veseli, da niste več v komi. Res tako sem vesel, da se vam sanja ne.« To se mi zdi zelo prijazno in mu zato povem, da me lahko kliče Nika in ne gospodična. Malo se začudi, potem pa reče. »Aja Nika, no prav. Nika vem, ne bi se smel vtikati v družinske zadeve... Ampak, a, a že imaš fanta?« To vprašanje me tako osupne, da skoraj padem s postelje. »No, mislim, da ga nimam več, glede na to, da se je poročil z drugo punco,« mu odgovorim. Njegov odziv me zelo preseneti, ker se zasmeje. Naenkrat mi postane še bolj všeč. Potem reče: »Khem, veš, no, em... Malo si mi všeč!« To me niti ne preseneti, ker me je prej tako lepo gledal. Kar naenkrat se tudi super počutim. Moje telo v mislih napravi salto. Obrnem se k Tomu. »Kaj mi želite povedati dr. Felton,« ga vprašam. Tom mi nekaj časa ne odgovori, potem pa vseeno reče. »Kliči me kar Tom, prav?« Prikimam mu. »Vem, komaj si se zbudila iz kome. Ampak jaz sem te 3 leta gledal, kako spiš. Vsak dan si mi bila bolj všeč.« Malo zardim, ampak vidim, da želi Tom nadaljevati in ga pogledam, kot bi hotela reči naj že hitro nadaljuje. »Bi bila, no, bi bila, bi bila moja, moja, moja pu..., punca?!« Me vpraša. V glavi se mi zvrti. »Da bi bila punca od Toma Feltona! OMG! Pa še zelo je luštkan. Všeč mi je.« Ne, da bi še kaj pomislila mu pokimam in čez nekaj dni sva s Tomom par. Čez nekaj dni me Tom ravno hoče spet poljubiti, ko v sobo pride mami. Začudeno naju pogleda, potem pa reče. »Mlada ljubezen, kaj?!« Malo nama je nerodno. Potem mami poveva vse. »Zdaj sem njegova punca!« Rečem mami.





10 LET KASNEJE!





»Hej mami!« »Živjo Nika,« mi odzdravi mami. Za roko drži Nevilla in Ginny. »No, no,« ju prijateljsko krega mami. »Pozdravita svojo mamico Niko!« Dvojčka stečeta k meni. Zelo sem presenečena, ko mi rečeta »mami kako si lepa, upam, da bos dobla na poloki z ocijem«. »Oooo, hvala,« se jima zahvalim in mami reče. »Nika, poroka se bo začela. Otroka bom peljala k tvojemu tastu, ko se vrnem, pa te bom pospremila do oltarja. In mimogrede, Loona (Nikina najstarejša hči), Seamus in Robaus (sinova Emme Watson, ki je prišla na poroko) že čakajo pri oltarju.« Mami samo pokimam, ker sem tako živčna, da niti ust ne morem odpreti. Ko odidejo se razgledam naokoli. »Na poroko sta očitno prišla tudi Filip in Neža!« Napotita se k meni. »Živjo Nika, prišla sva ti čestitat, da se boš poročila.« »Em, hvala« jima rečem in ko gresta se začudim, da so me usta ubogala. Kmalu pride mami nazaj. »Pridi Nika, greva do oltarja!« Spet ji le prikimam, ker postanem zelo živčna. Poroka se začne!

Konec!
 

Odgovori:

Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
super... še eno vprašanje: kolk časa si to pisala v tole objavo!!!!!!??????? jst sm skor cel popoldne porabila da sem prebrala, ti si pa to pisala vse skupaj v eno objavo. kolk časa si porabla:scream::thinking:
še enkrat: super jeeee
lp Crazyemojigirl
1
 
Tudi meni je zelo všeč!! Zelo dobra zgodba!!
 
Hvala vama! Glede zgodbe. Js sm jo v Wordu pisala, pa že prej sem objavila 8 delov te zgodbe. Zdej sm pa dele združla, da je nastala zgodba in da ni treba brati vsakega dela posebej.
 
full dobra zgodba!!!
 

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:
Ljubezenska zgodba

Revija PIL

Rezultati

Ogledov: 433 Odgovorov: 14
 
22
Revija PIL

Konec sprejemanja novih del

Ogledov: 168 Odgovorov: 1
 
19
Car

Tasa dobi najlepsega decka

Ogledov: 167 Odgovorov: 3
 
10
car

TASA IMA VELIKO DECKOV

Ogledov: 196 Odgovorov: 4
 
9
car

JAN in punce

Ogledov: 192 Odgovorov: 6
 
19
WhoLovesBooksAndMusic

Kače in lestve 8. del

Ogledov: 89 Odgovorov: 2
 
11
WhoLovesBooksAndMusic

Kače in lestve 7. del

Ogledov: 107 Odgovorov: 3
 
12
lilasta pinki

VILINJA ZGODBA ŽALOSTI 2. del

Ogledov: 62 Odgovorov: 1
 
3
HIPITY potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica

Rabim pomoč!

Hello.




Nikomur še nisem tega zaupala.
Imam težavo..... Ko sem v šoli ali kjer koli stran od doma ratam zelo živčna ko govorim z komurkoli. Z prijatelji in družino nimam problema govoriti. Apak drugi so mi problem. Vedno ratam zelo živčna, malo mi rata vroče, in začnem ali drgniti prst enega ob drugega,se praskati po nogi ali kaj podobnega.

Ali so to panični napadi?
Kako jih lahko preprečim?


Res potrebujem pomoč!
Hvala vsem!!!!

HY
 

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

Vprašanje

Ste že našli, kam smo skrili klepetalnico?
Jaaa!
(421)
Moram zdaj kliknit na "razvedrilo"
(97)

POIŠČI PILOVCA/KO

Oglas

Zadnji odgovori festival

BOXarka je odgovoril/a na
mislim da si jo prepisala iz interneta ali ...
 

HermioneGranger je odgovoril/a na
Amazing!:heartpulse:
 

HermioneGranger je odgovoril/a na
Fuul lepa slika. Le kja sta? ;) :heartpulse: ...
 

HermioneGranger je odgovoril/a na
Talentirana!!:sparkling_heart::heartpulse:
 

HermioneGranger je odgovoril/a na
Lepo!!:heartpulse::sparkling_heart:
 

vedno nasmejana je odgovoril/a na
Lepo od tebe, da rada pomagaš. :slight_smile::thumbsup:
 

MančiAnimalLover;) je odgovoril/a na
wow. Brez besed
 

MančiAnimalLover;) je odgovoril/a na
že tretjič sem prebrala do konca. Joj, kako ...
 

MančiAnimalLover;) je odgovoril/a na
Manon, oprosti ker nisem nobenega dela pokomentirala. ...
 

dragon girl je odgovoril/a na
Waw. Zanimiva! Odlično je!:heart_eyes::smile:
 

dragon girl je odgovoril/a na
Waw. Zelooo dobro ti gre! Amazing!:heart_eyes::kissing_heart:
 

dragon girl je odgovoril/a na
Waw. Ful zanimivo!:kissing_heart::heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes:
 

dragon girl je odgovoril/a na
Odlično! Bravo cookies!:heart_eyes::kissing_heart:
 

dragon girl je odgovoril/a na
Carsko! Pdlična pisateljica si!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: