Naslednji Pil izide 5. februarja

Nova številka
Januar 2021


Izid: 8. 1. 2021

A LOST VAMPIRE FULL STORY

11
A LOST VAMPIRE:
~ROSE~
Nisem pomislila, da bi mi lahko dan uničila najboljša prijateljica.”Preprosto ne razumem zakaj si to storila!” Stala sem v njeni sobi in si vezala vezalke na čevljih.”McTailorova si je sama kriva. Kaj pa ni skrila.”Ošinila sem jo z ostrim pogledom, ki ga ni ravno dobro opazila, saj so moji temno rjavi lasje prekrivali moj obraz. Lia me je hudomušno opazovala skozi njene gladke in popolne platnenaste lase, ki so ji padali čez ramena. Vrjetno je bila presrečna da je profesorici ukradla kri… To je pač značilno za moroje.
“Povedala sem ti da se moraš trzati.. Kaj če profesorica izve?” Pogledala me je a ni nič odgovorila. Vzravnala in si lase stresla z obraza. Počutila sem se starejšo in odgovornejšo. Tako vsaj zgledam ko Lia kaj ušpiči. Drugače je Lia vsekakor bolj odgovorna in starejša. Zagotovo jo na gradu tako učijo pa še sama je po karakterju bolj umirjena, razen ko je v ospredju hrana. Takrat je pripravljena vse storit.”Vredu.. Se bom poskusila trzniti. Mislim da se mi nazaj dogaja..”Stisnila je glas in mi hotela nekaj povedati a je bila preveč tiha. Moroji res izvrstno slišijo jaz ko sem pa pol vampir pa ne. Amapak sem vedela za kaj gre. Utišala sem glas, saj je po hodniku mrgolelo morojev, ki bi slišali skozi zaprta vrata kaj se pogovarjama.”Rdeča luna? Spremenila se boš?”
Prejšnje leto so na našo akademijo vdrli lačni strigoji, ubili so vsaj 50 otrok 20 pa ubudili. Med njimi je bila Lia. Ubudili so jo a je umrla zato sem ji dala svojo dušo ji naju povezuje. Na vsako rdečo luno naj bi se spremenila v strigoja ki bi vse pobijal. Proti strup še nisem našla. Nikjer ne piše razen v prepovedanem oddelku knjižnice. Če greš v tisti prostor si v veliki nevarnosti saj tam stražijo Biksiji.. Celo noč te pridržijo in nato te predajo profesorjem. Res ni pravično. Če bi povedala profesorjem bi Lio zagotovo ubili. Naši profesorji res niso sočutni.”Greva v brunarico ali pa v trgovine? Zdaj bi mi rs prijalo.” Po dolgem molku je končno spregovorila.”Seveda. Greva rajši v trgovine. Za tvoj ples še moreva nekaj kupiti. Ne bo nama škodilo. Počakaj da se preoblečem in vzamem denar. Takoj pridem.” Šla sem v kopalnico in se oprhala. Midve z Lio sva cimri. Oblekla sem se v najbolj moderna oblačila. Za ljudi tisti čas. Ne smeva biti niti malo sumljivi. Če ljudje izvejo bo groza. Lovili nas bi lahko delali poskuse na nas. To more ostati skrivnost. Nekateri ljudje vejo za nas a so del našega kluba. Nekoč so strigoji napadli grad in takrat so plemiči za nekaj časa šli z ljudmi v tople kraje kjer strigoji ne morejo. Vzela sem 50evrov in stekla k Lii. Prekrasna je bila. Ona ima res lep stil in prekrasne oblačila. Vrjetno zaradi tega ker je princesa in ji vse kupijo. Malo sem ljubosumna nanjo a na njenem mestu nikoli na bi bila. Šli sva proti zidu in otprli portal z zapestnicami. Takoj sva se znašli v človeškem svetu- Naši predniki so si res dobro izmislili. Nevidni zid z nevidnim portalom i ga samo mividimo. Ljudje grejo lahko skozi portal a ne pridejo k nam. To je tehnologija ki je ne morem razjasniti.
Kupili sva prekrasna oblačila. Jaz sem si kupila kratko majco z zelo kratkim pasom. Lia pa si vedno kupuje majice ki so ji čez pas. Kraljesko pač. Njihove navade. Če bi domov prišla z takšno ajico kot jo imam jaz bi jo kregali ali pa je na bi spustili v grad… Boga, ampak takšni so vsi plemiči. Veliko je morojev ki so plemiči. Šli sva še na pijačo kjer je bila velika skupina antov iz naše akademije. En od njih je bil Lii zelo všeč.”Kaj boš storila? Kaj sva se zmenili. Majco si pospravi v hlače in se vzravnaj. Imej tisti tvoj privlačen nasmešek in greva do njih! Si me razumela? Če ti ne uspe se ne poznava.”Morem jo dregati a me je resno pogledala.”Razumem! Držala te bom za besedo!” Vzdihnila sem in ji nakazala da sem mislila sarkastično. Ona res ne razume sarkazma. Šli sva do njih in se vsedli zraven. Tako kot vedno morem jaz začet nov pogovor.”Kako ste fantički?” Nasmejali so se.”Vredu smo. Kaj pa vidve počneta tu? Ni nevarno za takšne lepotičke da se potikajo tu brez spremstva?” Zavila sem z očmi. Mac resno ne dojame da sem ga vsakič premagala. Lia se je nasmehnila in si popravila lase za ušesa.”Malo sva se prišli zabavat.” Lia je končno povedala pravilno. Pa še bulila ni v Stevana ko je govorila. Kod da ga ni se je obnašala. Bravo Lia! Naročila sem si sok in se pogovarjala z njimi. Kmalu sem začutila da je Lia zelo dobre volje in da si želi ostati tam. Meni je bilo dolgčas, ampak za svojo bff pa že lahko potrpim.
~ROSE~
Lia je res srečna z njim. Zagotovo mi bo v sobi vse povedala. Zdaj je bila tako vesela, da če bi ji kdo zmotil ta trenutek bi vsakomur zamerila. Ampak jaz sem oseba ki mora izzivat.”Jaz samo skočim na stranišče.” Vsi so me pogledali. Lia je bila rahlo jezna a mi ni zamerila. Zato sem šla. Dober izgovor.”Pridi nazaj!” Lia? Dobesedno mi ni zamerila? Dan se je že spremenil. Prej sem bila jezna na njo, zdaj pa… Ne vem… Vesela?”Bom!” Šla sem na stranišče ki je najbolj oddaljeno.. Zdaj pa samo še nazaj.. Kaj je ta von? Mogoče… Neee! LIA!!! Tekla sem tako hitro da so me začele noge bolelet! Zakaj sem šla sploh na stranišče?! Če Lia zavoha kri bo napadla in resnica se bo izvedela! Spet me je postalo strah. Cela zasopela sem pritekla v restavracijo v kateri smo prej bili.”Lia?!” Pri vseh kosmatih volkov! Kje je?”Lia? Kje si?” Vsi v restavraciji so me gledali kot da sem 5 letni otrok ki išče svojo mamo.”Tu smo!” Oddahnila sem si in sledila glasu. Pršla sem do ljudi.”Kaj je ljubica? Lia a je to tista tvoja frendica?” Napačni!”Se opravičujem, pomota!” Tekla sem ven iz restavracije.
Samo da ni prej zavohala. Že da mi dampirji dobro voham a moroji so kot psi! Kri lahko zavohajo na 500 metrov! Tekla sem sto na uro! Na enkrat mi Mac zakliče.”Ej Rose! Ki je Lia? Rekla je da te gre iskat? Kje je zdaj?” Obstala sem in prebledela.”Kam je šla!? Takoj jo moremo najti!”Tako me stiska v prsih! Kaj če se preobrazi? Kaj če…?”Za tabo je šla.. Je kaj narobe?”
“Ti ne zgledam prestrašeno! Ja nekaj zelo narobe bo če je ne najdemo pravi čas!”Opazila sem da je vzel resno in je se tudi on zapodil. Stevan je prebledel. Mislim da sta si všeč.. Ampak zdaj ne smem razmišljati o tem! Samo Lio morem najti! Tekli smo kot kokoši brez glave. Nato sem se spomnila. Stevan je moroj. Če mu dam Liino jopico, bi jo lahko izvohal. Moroji lahko tudi izvohajo na tak način… Ampak.. Kje je Stevan? Ravno prej še je bil tu.”Stevan?”Če se karkoli zgodi še njemu ali pa da zavoha kri smo v kaši!”Ja?” Hvala bogu!”Stevan! Izvohaj jo!” Podala sem mu njeno jopico. Takoj je dvignil obraz in začel rahlo vohlajt na okrog da ne bi izpadlo čudno.”Imam jo!” Takoj sem šla za njim. Nato se je ustavil. Ne no! Da ni zavohal krvi!”Potrebujemo te! Naj te ne preomami! Prosim! Stevan! Poslušaj me čudak..” Ni me ubogal. Prijela sem ga za roko in vzla jopico. Nato sem mu jo dala pod nos in takoj se je spet zavedal okolice. Sreča da sem tu jaz edina, ki je ne omami kri. Spet je vohal. Nato pa dvignil obraz in pokazal v Stepo. Trgovina z najboljšimi stvarmi. Od tam je prihajal von krvi. Začel se je sliniti.”Steven.. Počakaj tu! Zmogel boš..” Prepozno. Oči so se mu prebarvale v zlato rumene. Zdaj vem da si res močno želi piti.
Morala bom ukrepati.”Steven, če boš napadel bo naša skrivnost odšla in vsi bodo vedeli. Če me ne boš poslušal bo… Naredi to za Lio in ne misli več na sebe. Pomagaj ji!” Pogledal me je, vzel jopico in si jo zaveza okoli ust.”Vredu. Greva ali ne?” Prikimala sem in šla sva. Zagledala sem Lio!”Lia!! Tukaj! Sem pridi..” Obrnila se je in njen obraz je bil še bolj bled kot ga ima, oči je imela temno rdeče njeni lasje so bili razmršeni in uničeni. Mar ni napadla? Stekla sem do nje in jo objela. Solza sreče mi je stekla iz oči. Strah me je napadla.”Lia? SI.. Se ti je zgodilo?” Nič ni odgovorila.”Stevan je tukaj..”Takoj ko je slišala ime so se ji oči nazaj obarvale v modro sive. Spet je bila normalna. Zajokala je.”ODPUSTI MI! RES NOČEM VEČ TO PRENAŠATI! Zavohala sem.. Morala sem..”Obrnila se je in na tleh je ležalo dekle. Vrat je imela krvav. Torej je! Napadla je! Kaj naj zdaj z njo? Truplo mislim…”Lia nič ne bo. Obljubim da bom šla po knjigo in naredila proti strup!”
~ROSE~
Mogoče že veste kakšen je občutek, ko nekaj obljubiš, a ne moreš tega uresničiti. To sem jaz storila! Dovolj hudo je že to, a še huje je da moramo truplo spraviti iz trgovine kar pa ni mala malica.
“Kaj bomo zdaj?” Stevan je Lio objemal ona se je pa jokala v njegovem naročju. Hudo mi je zanjo.. Včasih čutim njena čustva. Zdaj jih. Te so polne obupanja in sovraštva.”Jaz bi mogoče.. Hmm.. Truplo bi lahko neopazno odnesliod tod… Mac! Daj si jo na ramena in se delaj kot da sta par. Nosi jo mi pa bomo se pogovarjali… Kot da smo navadna najstniška družba. To bo še najbolje…” Ko sem govorila sem malo znižala moj ton govora da ne bi ljudje slišali..
Ne vem kaj mi zadnje čase. Dobre zamisli imam…”Zakaj ravno jaz? Tu je še več prostovolcev..” Kakšna tečnoba…”Ti boš! Lahko bi tudi kdo drug ampak ti se mi največkrat zameriš. Zdaj boš bil tiho in se pretvarjav da se z njo pogovarjaš! Primi jo.” Zdaj sem res močno dvignila svoj glas, da so me bližnji kupci čudno pogledali. Samo moj prisiljeni smeh sem jim namenila in spet pogledala Maca. Pomagala sem mu z dekletom..Iz trgovine smo šli tako hitro in neopazno. Stevan je Lio držal v naročju.
Za sabo sem zaslišali glasove..”Stela kje si?”. Hudo mi je postalo.. Spomnila sem se trenutka ko mi je pred očmi umrl oče. Solza mi je pritekla iz desnega očesa. Danes je zagotovo en mojih slabih dni. Kam bomo dali Stelo? Če Lia ni zgrešila žile bi jo lahko še ubodili ali pa bi jo zažgali.Ko smo prišli ven v gozd sem vprašala ostale.”Kaj bi lahko storili? Jaz ne znam ubodit.. Lia a si zgrešila..?” Na enkrat je Mac zatulil!”Auuuuuaaa!!” Obrnila sem se. Videla sem samo še kako je Mac padel po tleh Stela pa je stala na nogah. Gledala me je z rdečimi očmi, bledim obrazom popacanim s krvjo. Njeni lasje so bili razmršeni na vse strani.”Kaj ste mi storili? Kdo ste? Kaj sem?!” Lia jo je spremenila! Počasi sem začela hodit k njej..”Stela.. Jaz sem Rose. Lahko sva prijateljici. To je Lia. Ona je vampirka… Mi vsi smo vampirji in verjetno tudi ti. Lia je zavohala kri in te napadla. Sedaj si vrjetno ena izmet nas. Prosim če lahko pogledam tvoj vrat samo da vidim..” Skomignila je z rameni.”Samo za minuto! Potem hočem izvedeti vse!” Stopila sem k njej. Videla sem črni rdeč uriz.. Vzela sem robček in pobrisala kri iz vratu.. Videla sem normalen morojski ugriz. Torej bo.. Vedela sem da se bi mogla to učit. Mislim da je dampirka.. Tako kot jaz… Kaj je z Macom? Zakaj je padel po tleh?”Kaj pa je z Mackom narobe?” Vrjetno ga je vsekalo v hrbtu…”Mogoče sem ga malo ugriznila.. Amapk nisem hotela! Res nisem! Ne vem kaj mi je bilo. A je vredu?” Pogledala sem ga in… Ja.. Še je bil živ,.. “Dramatizira..Vredu je.. Z nami boš morala it v šolo da te ravnateljici pokažemo.. Potem bodo oni dalje določili kaj bo.”
Prišli smo do obzidja. V šoli smo jo predali profesorjem jaz pa sem morala Lii pomagati!”Pridi. Greva v sobo in naredima načrt kako se dokopljeva do knjige!” Prikimala je in sva šli. V sobi sva zaklenili vrata in Lia je izrekla urok, da ne bo kdo slišal najinega pogovora..”No prav. Kako ti bom lahko pomagala, ko boš šla v knjižnico?” Začela sem gledati po zemljevidu.. Koliko lahko slutite sem tudi tega ukradla… Ta kaže kaj vse se dogaja na akademiji.. Nato sem vzela svinčnik in napisala po alinejah..”Mogoče bi s tvojimi močmi me naredila nevidno ali neslišno..”
“Tega ne bom zmogla dolgo počet.. Kakšni dve ali tri minute.. Nisem še vadila tega.. Mogoče mi lahko pošljš sporočilo, ko boš v knjižnjici in takrat to storim..” Ne! To je preveč tvegano.. Moroji znajo čarati… Lahko bi vse ustvarili.. Ampak je odvisno katere moči izberejo moroja.”Lahko bi šla z mano in vse zamrznila jaz pa bi vzela knjigo in odšli.” To je enkrat naredila na bazenih. Voda je zamrznila. V novicah so objavili ta ~čuden pojav~.”Preveč tvegano bi bilo… Lahko bi biksije uspavala… Ali pa jih zamotila.. Mogoče sploh ne rabiva mojih moči! Idejo imam!” Žarela je od veselja. Takšne že dolgo časa nisem videla.”Poslušam.” Vzela sem pisalo in začela pisati.”Skupaj greva v knjižnjico. Jaz grem po knjigo ki jo rabim za jutrišnjo predstavitev, delala se bom da je ne najdem… Ker sem pleminja mi bodo pomagali.. Saj veš.. Nato si bom sproti izmišljevala da bodo lahko prišli vsi saj jih je kakšnih deset tam… Ti pa boš takrat vzela knjigo ter šla. Ko boš stekla v sobo mi pošlji sms: kje si? Mogoče bodo biksiji gledali v moj telefon…” Nisem mogla verjeti da si je tako dobro zamislila… Vredu!”Zvečer ko bo knjižničarka šla, greva.. Če te vprašajo zakaj si tako pozna jim reči:da si se spomnila da imeš do jutri predstavitev in da še nimaš vsega napisanega… Zato si prišla tako pozno..” Ponosna sem bila za najni plan.. Počakali sva da je bila ura 8:30. Takrat knjižničarka vedno gre v svoj kabinet. Jaz sem se oblekla v temno modro barvo.. Biksiji težko opazijo temno modre stvari.. Zato bo najbolje da sem takšna.. Srce mi bije tako močno, kot takrat ko smo v trgovini iskali Lio.”Zdravo.. Kaj bi mi mogoče lahko pomagali poiskati knjigo o napojih? Zelo bi jo rabila. Nisem še končala s predstavitvijo pa sem se komaj zdaj spomnila da jo imamo do jutri..” Na srečo jo imamo res..”ja sevda brrjuhhgrrr!” Biksiji malo drugače govorijo.. So takšni majhni možički.. Veliki so vsaj 30 centimetrov, izgledajo kot da so 1000 let stare babice, tečni so, bogati… Zanimivo pa je da ni nobenih žensk… Kako se razmnožujejo me res ne zanima.. Amapk zdaj moram po knjigo… To bo še naporno in napeto.
Mogoče se že lahko prebijem v drugo nastropje. V četrtem nadstropju je prepovedan oddelek… Dobila sem sporočilo od Lie.”Pohiti! Uspeva a ne za dolgo…” Torej so že vsi pri njej?! Takoj moram priti v četrto nadstropje.. Tekla sem po stopnicah. Ko sem preišla v tretje nadstropje sem opazila dva biksija. Zastala mi je sapa.. Počasi sem šla do naslednjih stopnic, ko sem slišala za sabo glas!”Rjej!! Kam pa grrrmislis da grejš?” Obrnila sem se saj sem vedela da je konec. Videla sem biksija ki hodi v nasprotno smer.. Stran od mene! Odahnila sem si in stekla v četrto nadstropje. Tu sem! Nikoli še nisem bila tukaj. Zelo je prašno in umazano. Stekla sem do prve police in iskala naslov STVORJENJE ALI ODSTVORJENJE MOROJEV. Iskala sem pod črko s. Našla! Prijela sem knjigo ter hotela odit. Nato sem pa dobila novo poročilo od Lie: Dobila sem knjigo. Rekli so da je to tista knjiga ki jo iščem nato pa so me nagnali ven. Oprosti nisem morala dlje časa jih zadržat!
Zdaj sem sama.. Dol ne morem saj me lahko takoj dobijo… Kje še je kakšen drug izhod? Išči, išči… Vrtela sem se okoli svoje osi in zagledala okno! Skozi okno bom šla! Vzela sem svoj telefon in natipkala sporočilo: Vredu je imam še en izhod! Pojdi ven in levo.. Pojdi do okna. Nekako ti bom pomahala kje sem. Z tvojo teleknezo me boš spravila dol!
Upam da bo nama uspelo. Dobila sem novo sporočilo: “Ok! Pridem počakaj 5 minut in mi mahaj iz okna.” Sedaj bom mogla samo še čakati. V teh petih minutah se lahko vse zgodi… Šla sem do okna in ga odprla. Tako močno je zacvililo da so biksiji slišali in sem slišala glasove.”Kva je biggrro to?? Grrrr!” Hitro moram od tu! Napisala sem sporočilo: pohiti!! Čez pol minute sem slišala korake! Srce mi je tako bilo! Vrtelo se mi je v glavi, potila sem se od razburjenja! Na enkrat začutim prijem okoli mene.. Sprva sem se stresla a ko sem skozi okno videla Lio ki drži roke navzgor sem si oddahnila! Počasi me je spuščala k tlom. Še vedno sem bila panična.. Višina ni ravno moja najboljša prijateljica, a ko gre za življenje bi vse storila! Ne nadoma se pes zažene! Podre Lio in jaz padam! Kričala sem! Na enkrat se znajdem v naročju… Pogledala sem navzgor in videla sem oceansko modre oči! Polne milosti in dobrote nisem morala nehati gledat. Zaprla sem oči in začutila bolečino na vratu! Zakričala sem a vmes sem čutila prijetno omamo ki se je spustila po mojem telesu! Ničesar več se nisem zavedala…
~ROSE~
“Rose! Rose! Zbudi se!” Pogledala sem navzgor in videla spet tist oceanse oči. Na enkrat sem se zavedala svoje okolice! Bila je še noč.”Koliko je ura?” Ta oseba, ki me drži v naročju mi je nekam znana…”Zdaj je deset.. Oprosti za tisto…” Opazila sem da je moj bivši fant! Takoj sem se umaknila iz njegovega naročja.”Kaj počneš tu?” Pokazala sem mu zobe v znak -ne približuj se mi-! Stopil je korak nazaj.”Glej Rose.. Vem da se ni dobro izsšlo z nama zato sem se hotel popravit…” LIA!! Kje je?”Kje je Lia?” Začela sem krožit okoli svoje osi in opazovala za kakšno sled.”Čaka te.. Še prej pa.” Stopil je do mene in me poljubil! Hotela sem se mu izmakniti a ni šlo! Stiskal me je k njemu in poljublaj kot nor! Nisem imela druge izbire… Poljub sem mu vrnila a ko sta se najna jezika dotaknila, sem ga s svojimi podočniki ogriznila v jezik! Takoj je skočil stran.”Še vedno si živahna!” Je dejal nasmejano.
Nekaj čudnegaje bilo na njem.. Veliko bolj bled je bil kot ponavadi…”Kaj je narobe s tabo?? Uničila te bom! Kje je Lia in kaj se ti je zgodilo?!” Stopil je k meni a tokrat sem ga udarila! Nič več opozorila. Zarenčala sem in mu pokazala kazala podočnike.”Rose.. Z Lio bo vse še vredu.. Z mano ni nič narobe.. Samo, spremenil sem se.!” Kaj misli s tem? Mar ni postal… Ne!.. Strigoj je! Zbežat morem in najti Lio še preden jo ubodijo!”Mark… Prosim.. Nič mi ne stori. Vse bom storila samo Lio mi vrni!” Nasmehnil se je in vedela sem kaj me čaka. V mene je bil še vedno za treskan, a jaz nisem ničesar čutila do njega. Vedela sem da bom morala hoditi z njim ali pa postati strigoj samo da rešim Lio! To smo pač dampirji. Za nas velja 1. pravilo -pazi na moroje! So prvi ki jih moreš zaščititi! Le ne gre drugače tudi s svojim življenjem!-.”Joj kako si zabavna! Seveda ti jo vrnem. Samo če je Moon ni pojedla.” Kdo za vraga je Moon? Obrnila sem se in videla Markov nasmešek.”Kaj hočeš od mene?” Vedela sem da hoče en pogoj..”Nič.. Vredu je.. Lia je tam.. Monn jo je podrla. Oprosti.”
“Kdo je Moon??Nič mi ni jasno!!” Čudno da noče nič za pogoj. Tega ne moreš nikoli pričakovati od njega.”Boš videla.” Pogledal me je z grozljivim pogledom. Njegov obraz je prikrival srhljiv nasmešek. S prstom je pokazal na levo stran in jaz sem v tisto smer ki je pokazal takoj stekla. Zraven grma vidim Lio ki se pogovarja z nekom.. “Lia?!Tu sem!” Pogledala me je in pokazala naj pridem bližje. Ubogala sem in šla k njej.”To je Moon. Rekla je da si v dobrih rokah in da boš kmalu tu… Zato sva se pogovarjali.” Jezna sem bila na Lio! Moja BFF je pa me ni prišla iskat! Lahko bi jo napadli, ali spremenili… Amapk.. Zdelo se mi je da je pes podr Lio. Čakaj malo…”Moon a si ti prevrnila Lio? Aja.. Hej, jaz sem Rose!” Dala mi je roko in pokazala naj sedem na travo. Sedla sem in jo poslušala.”Ja. Za to sem se ji že opravičila….”
“Ampak če je bil tam pes!” Moram skakati v besedo. Nimava več veliko časa za klepet. Želim bistvo potem pa bova šli nazaj v šolo preden zaprejo vrata!”Ja.. Jaz sem…” Lia je skočila v pogovor saj je videla da bo Moon nakladala in da sem nestrpna..”Moon je volkodlak! Ni me napadla ampak me je objela. Je volkodlak.. Kako se že reče dobrim? Slabi vem da so Strigtosi.. Kako ste že vi dobri?” Lia se je učila o tem? Wow! Meni se ne da pa imam petico.”Mi smo Ragitarsi.. Vem smešno ime…” Vstala sem, saj ne zaupam volkodlakom.”Hvala Moon da si čuvala na Lio ta čas, ko me ni bilo. Zdiš se mi prijetna oseba. Lahko se kdaj drugič dobimo saj, danes res ni pravi čas za klepet.. Koliko vidiš sva zaposleni. Hvala… Čakaj ti dam telefonsko. Res moreva it!” Dala sem ji listek na katerem je bila moja telefonska. Hvaležno me je pogledala in skočila v grm. Njeni zeleno rjavi lasje so plapolali v vetru ko je skočila. Za sabo ko sva odhajali nazaj v šolo sem slišala tuljenje volka. To j bila vrjetno Moon.
V najni sobi se Lia ni kaj dosti pogovarjala z mano. Bila je jezna saj sem tako hitro nagnala Moon.”Vidim da si se ujela z volkodlakinjo.. Kako si mogla! Poiskat bi me morala! Bila sem v teževah! Se sploh zavedaš kdo me je rešil? Mark! Ono budalo me je potem poljubljalo pa še strigoj je bil! Ubodili so ga!” Padla sem po tleh. Začutila sem bolečino na vratu in začela sem cviliti.”Rose si vredu?! Kaj se ti je zgodilo!?” Spomnila sem se prijetne bolečine zunaj preden sem se onezavestila! Mark me je ugriznil! Strup se pretaka po mojih žilah!”Lia! Moj vra-a-at.. Bo-oli!” Zacvilila sem in spet se mi je zameglilo pred očmi. Lia je tokrat skočila k meni in videla rano!”Miruj!” Rekla mi je z njenim strogim glasom ki ga redko kdaj uporabi. Zagrizla je v moj vrat in začela vsrkavati strup. Pila je in pila dokler se nisem onezavestila.
“Rose? Si v redu? Oh! Hvala bogu da si še živa!” Pogledala sem in opazila Lio ki sedi zraven mene. Bila sem v svoji postelji in ležala. Lia me je rešila!”Hvla cimerka!” Nasmehnila se je in me objela. Če ne bi izsrkala strup bi lahko bila strigoj ali pa bi umrla.”Kje je knjiga? Danes bova rabutali napoje!”
~ROSE~
Lii se je v očeh videlo da je vesela a da ne more tega storiti profesorjem saj je plemkinja ki je niso učili krasti ali lagati. Tudi vidi se da ne zna.. Zna pa zapeljevati in zadržati vse okoli sebe brez da bi kaj posumili. Midve sva pravi par. Ona zapelje in zamoti jaz pa hitro izmaknem stvari in zbežim. Obe obvladava. Ostale tudi omami njena lepota ter oči. Sama vem da je 1000× lepša od mene. Zato ji tudi gre da omami vse in ker je morojka in ima dano moč prisiljevanja lahko s svojim pogledom ukaže komu kaj naj stori. To je zelo težek urok. Učijo se ga vsaj 4 leta da ga znajo. Če ga želiš obvladati treniraš vsaj deset let. Njej je že to dano in se je učila eno leto. Zato jo imajo nekateri učitelji zelo radi.
Šli sva k pouku. Na srečo je prvo uro bilo na seznamu uroki. Tam bova morali uzeti..”Lia?! Kje imava recept?” Pokazala je list, ki ga je imela v torbi. Odahnila sem si in šli sva k pouku. Opazovala sem kje so furčuli in halimi. To sta dve zelo pomembni sestavini ki bi jih lahko samo tukaj našli. Zagledala sem temno rjavo stekleničko. Halimi! Sedaj morem najti samo še furčule in sva končali s to sobo. Po pouku je Lia šla h profesorju ter se začela pogovarjati o pouku. Jaz sem se izmaknila ter šla do omare. Hitro sem jo odprla in izmaknila kozarček halimov. Frčulov nisem opazila.
Tri minute je že minilo, ko sem v kabinetu opazila bleščečo vijoličastko barvo. Bila je v epruveti. Stekla sem in nato se spomnila da je še profesor noter. Lia me je opazila da želim v kabinet zato je uporabila sovojo prisilo.”Gospod profesor! Šli boste na stranišče in tam počakali dokler ne zazvoni zvonec.” Učitelj se ni ničesar zavedal samo šel je. Na srečo, pri uporabi prisile se nihče ne spominja kaj se je dogajalo takrat ko je bil prisiljen. Profesor se ne bo spominjal kaj mu je rekla Lia in zakaj je na stranišču.
Stekla sem v kabinet uzela epruveto z frčuli in z Lio stekla ven. Zazvonil je zvon in morali sva takoj v učilnico v drugem nastropju. Tekli sva in prišli v učilnico za boj oz. šport. Sedaj se bomo vrjetno boksali ali telovadili. Tukaj ne išečeva ničesar razen kosa ledu. Naša profesorica obužuje led, ki
se nikoli ne stopi. Vse povsod jih ima raztavljene. Zato se lahko odpočijem in tepem fante. Po pouku bom pa uzela en kos tega ledu in nadaljevala.”Rose in Kris! Prvi krog! Zadnjič nista končala..” Kris je bil videti prestrašen. Malo si ga bom privoščila saj sovražim fante.. Zaradi prejšnjega večera sem mislila udarit vsakega fanta, ki ga vidim!”Seveda!” Nasmehnila sem se s hudičevim nasmeškom da je Kris okamenel in je bil videti še bolj prestrašen kot je že bil.
Šla sem v krog in mu prišepnila..”Nežna bom! Ničesar ne boš čutil… Če se ne boš spomnil kdo je tvoja mama ne bom jaz kriva! Hahahaha!” Šla sem na konec kroga. Mehkužce morem dražit saj potem lahko napadejo. Vedno užge. Ko je profesorica zapiskala v piščal se je zagnal vmene in jaz sem se samo spretno umaknila da je treščil v drog.. Aua.. To je moralo bolet.. Kot bik se je spet zagnal v mene in me boksnil v trebuh. Naredila sem salto ter ga z nogo brcnila v hrbet da je padel po tleh nato sem mu prijela roke ter mu jih položila na hrbet.”Tri, dva, ena… Konec! Bravo Rose! Drugi krog… Rose in Billy!” Kdo je že Billy?
Vstal se je fant, z črnimi lasmi… Zelo je bil luškan. Na enkrat nisem več vedela če ga bi udarila ali objela… Sploh ga nisem zanimala zato sem še njega malo izzivala a tokrat ni užgalo. Torej bo to pravi boj? Profesorica je zpiskala in oba sva naredila korak naprej ter se z izzivajočim pogledom opazovala. Naredila sem korak desno nato še levo in Billy enako. Dampir je bil. Torej se zna tepsti.
Na enkrat se je zagnal in me udaril v ramo. Izmuznila sem se in ga udarila nazaj a močneje.”As!” Prijel me je za roko ter me polegel po tleh. Ležel je z ramo na meni. Izmuznila sem se mu preprosto. Skrčila sem kolena ter skočila na noge on se je pa zvrnil po tleh. Najni boj je trajal dokler se oba nisva izmučila. Profesorica naju je začudeno gledala.”Takšnega napetega boja pa še nisem videla! Bravo! Izenačeno! Naslednjič nadaljujeta!” Tega Billya bom mogla spoznat! Čisto sem pozabila na led. Uzela sem najbljižnjega ter šla do omarice kjer imava skrito vrečo za napoje… Lia me je gledala a mi ni nič rekla. Vedela sem da ima nekaj na jeziku glede Billya.. Samo nasmehnila se je ter odšla. Stekla sem po njo.”Kaj? Pač je…” Videla sem kako mi Billy prihaja nasproti. Zardela sem kot nekakšen rak in Lia je planila v smeh!”Hahahahahaha! Kuhani rakec! Daj zberi se prihaja!”Vesela sem bila da mi stoji ob strani.”Hej! A ti si Rose? Ja..? No pač.. Lepo sem se imel s tabo. Lahko bi večkrat poskusila. Ostali so mehkužci a ti si pa že kar opasna! Se vidimo!” Pomahala sem mu in ko je izginil za vogalom sva obe z Lio zacvili kot nekakšni najstnici! Odpravili sva se h pouku nato pa še k malici…”Manjka nama še prah stoletja, Hrasbovsko steklo, Harmisko jajce in Ogenj zmaja Bazkjusa.. Ne poznam te vrste zmajev… Nisem še jih videla. Brala sem o njih in njihovem ognju.. Vampirji se ga ne rabijo bati… Če pa pride v stik s strigoji in ljudmi takoj umrejo. Tako da je to res odlično orožje.” Prikimala je in mi pokazala Harminsko jajce.”Nekaj pa tudi sama znam izmakniti! Hehe, kaj misliš? Bova kdaj ropali?” Nasmehnila sem se in skupaj sva odšli do omarice da odloživa sestavine.”Kaj delata?” Za mano je bil znan glas. Stevan. Lia je že trda stala in ni vedela kaj naj stori. Prikimala sem ji v znak naj mu pove! Sprva je odkimala in nato pristala. Obrnila se je in na enkrat izgledala res seksi!”Glej.. Stevan. Nekaj ti morem povedati.”Stopila je korak k njemu ter ga želela poljubiti a Stevan jo je prehitel! Poljubil jo je prvi in ona mu je vrnila poljub! Ko sta končala sta žarela od veselja!”Lia? A bi bila moja punca?” Cela je žarela ter skakljala na mestu.”Ja, ja, ja! Seveda!”Spet sta se poljubila na kar je prišla tečna profesorica McTailorova!”Kaj se pa gresta!? Tukaj ni zabava! Tukaj je šolski prosor! Danes pripor!” Obrnila se je in odkorakala stran! Lia me je obupano pogledala in vedela sem da sem zdaj sama. Z Stevanom sta šla za učiteljico. Jaz pa sem še morala najti tri sestavine… Šla sem po pomoč. Prvi ki sem ga zagledala je bil Mac a on je bil preveč otročji. A včasih pride prav. Vedela sem tudi da je zatreskan vame in mi bo pomagal narediti vse!”Hej Mac! Pridi sem…” Skočil je in v hipu je bil ob meni.”Ja?”
Resno je vzel. Nasmejan je bil do ušes saj sem ga prosila za pomoč..”Hej.. Ali mogoče veš kje bi lahko našla prah stoletja, hrasbovsko steklo in ogenj zmaja Bazkjusa?” Pogledal me je z čudnim pogledom..”Kaj spet misliš ušpičiti? Eh saj ni pomembno.. Za steklo vem..”
“Res?? Kje pa ga lahko najdem?” Pogledal me je z nasmeškom in iz žepa vzel hrabsovsko steklo.”Ahaaa…. A mi ga daš? Rabila bi ga za Lio..” Položil mi ga je v dlan.”Pazljiva bodi. Ta je zelo oster..” Obrnil se je in šel na njegovo zadnjo uro. Šla sem h moji omarici ter pospravila steklo na varno.”Rose, ane?? Oprosti še se navajam na tvoje ime.. Ušeč mi je..” Obrnila sem se in zagledala Billya.. Zastalo mi je srce in čutila sem kako so mi zardela lička. Vroče je postalo..”Ja… Ti pa si Billy?.” Lase sem si popravila za moje uho in ga gledala. Njegove temne oči so bile prav srčkane.”Ja Billy.. Lahko me kličeš tudi Bill… Prijatelji me tako.. No tvoja izbira.. Kaj počneš?” Prijatelja sva?”Emm… Prav zdaj sem želela nekaj poiskati. Hehe.. Ja vem nesramno.. A bi mi mogoče pomagal poiskato prah stoletja in ogenj zmaja Bazkjusa?… Rabila bi da pomagam Lii.. Nekaj je narobe..”
“Seveda bom ti pomagal.. Kje pa bova začela iskati?” Pokazala sem proti učilnica za kemijo.”Tam naj bi bil prah.. Za ogenj pa ne vem…” Vtihotapila sva se noter. Nikogar ni bilo zato sva začela iskati..”Hej Rose.. A je to?” Pokazal mi je zeleni prah.”Ne.. Oranžne barve je…” Iskala sva vsaj deset minut, ko se je spet oglasil.”A je to?” Prikimala sem in vrgel mi ga je. Pesek je bil v plastični vrečki. Samo še ogenj in lahko začnem variti napoj. Šla sva iz učilnice. Vzela sem telefon ter vtipkala ogenj zmaja Bazkjusa. Lebedeči ogenj v modri steklenički iševa. Pokazala sem mu sliko.”To sem pa že vidlel. Ko sem bil v priporu pri Tajlorovi.. Tam ga ima.” O ne! Ravno je v učilnice Lia in Stevan.. Z Billyem sva stekla in šla v učilnico Tailorove. Lia me je opazila. Pokimala je naj vstopim..”Profesorica je šla.” Mi je šepnila. Billyu sem rekla naj straži in da grem sama poiskat. V predalu je imela ogenj in ko sem ga prijela me je zapeklo v roki. Zaslišala sem profesoričine korake in glas.
Roka me je pekla. Stekla sem ven ter šla do Billya.”Primi!” Prijel ga je a ni ga peklo. Čudno. Ne bi me smelo pečt. Šla sem po vrečo in vzela vse sestavine. V sobi sem začela variti. Kakšen mesec ga bom varila. Lia ga more spiti takrat, ko bo rdeča luna. Na enkart sem prijela kozarec z ognjem in slišala glasove.
~ROSE~

V rokah sem čutila bolečino, zaprla sem oči in videla belo svetlobo, ki se mi bliža. Znana je bila…”Rose! Napoj moraš končati do naslednje polne lune… Vulterji bodo napadli… Ko bo rdeča luna boš našla legende, ki bodo pomagale ohraniti svet in našo skrivnost… Oprosti če te strašim Rose.” Oseba je podobna moji mami je”Mama? A si to ti?” Kako je to storila? Začenjalo se je temnit.”Zmogla boš Rose!”
“Mama!? Mama ne zapusti me! Mama??” Imela sem solze v očeh. Videla je nisem že od 6. leta naprej. Postala je varuhinja in to je velika dolžnost, tudi takšna da zapustiš svoje otroke in jih daš v rejo. Ko sem bila stara 6 let sem dobila novo mamo. Oče mi je umrl ko sem bila stara 3 leta in se ne spomnim ravno vsega. Na nek način očeta sploh poznala nisem. Sta dve možnosti, mama mi je povedala da so ga strigoji ugrabili ali pa je umrl v vojni med strigoji in vulterji. Začudila sem se kako je lahko stopila v moje misli. Stala sem okamenela s solzami na obrazu. Vedela sem da je nekaj narobe. Začela sem takoj varit saj do naslednje polne lune je bilo samo še 2 tedna. Napoj naj bi se varil en mesec a če pohitim mi mogoče še uspe. Zaslišala sem šumenje listja. Skočila sem na noge in odšla do okna. Pogledala sem in videla Wilsona. Našega hišnika. Vedno se mi je zdel grozen a zdaj, ko ga gledam iz vrha je še bolj grozljiv. Pogledal je na okoli nekaj je vzel iz žepa in skril v listje. Zakaj stvari skriva v naravo? Videlo se mu je da nekaj naklepa in zato sem se odločila da ga bom zasledovala. Napoj se že vari zato lahko grem. Oblekla sem se v navadna običajna oblačila. Da ne bi kaj posumili.
Stopila sem skozi vrata doma, v katerem smo živeli vsi dijaki naše akademije. Šla sem do listja in ga odgrnila. Zagledala sem majhno škatljico. Hotela sem jo odpret a mi ni uspelo saj je bilo zakljenjeno. Hotela sem iti na silo a tudi to ni uspelo. Položila sem jo v žep. Potem lahko odpiram. Zdaj je na vrsti Wilson! Stekla sem in se obrnila nazaj če me kdo opazuje. Ko sem tekla naprej in nisem bila pozorna kdo je pred mano, začutila sem trk v glavi. Zaletela sem se v nekoga. Zazrla sem se in opazila fante. Mac, Billy, Alex, Nick, Wiliam in Rick. Mogoče mi bodo pomagali če jih prosim?..”Hej.. A ste videli kje Wilsona?” Vsi so planili v smeh. Pogledala sem jih z mojimi očmi, ki so bile zelo stroge in srhljive ko se razjezim. Na enkrat je Billy spregovoril.”Rose.. Kaj je s tvojimi očmi?” Vsi so se mi približali in govorili: wow kako kul! A imaš leče?
“Nehajte! Kaj je narobe? Daj mi telefon ali ogledalo! Zdaj!” Vsi so se ustrašli in s tresočimi rokami podali svoj telefon.”Enega prosim..” Vzela sem Billovega, saj mi ga je prvi ponudil. Zastala sem. Bleda sem gledala v kamero.”M-m-mooje oči? Kaj se je zgodilo?” Imela sem rdeče, črno zlate oči. Na moji glavi se je par las obarvalo na rdeče. Kaj je narobe? Billyu sem podala telefon in stekla proč. Ničesar nisem več želela videti ali slišati. Sploh nisem želela nazaj v njihovo družbo. Strah me je bilo da me Lia ni ozdravila dovolj in sem postala strigoj…

~BILLY~
Stekel sem za Rose. Nisem vedela kaj ji je, a pomagati ji moram! Če mi nebi nič pomenila ji ne bi pomagal! A do nje nekaj čutim. Drugačna je od drugih. Tako lepa je. Sellena me ne sme videti z njo. Že od nekdaj jo ne maram. A v 8 rezredu sem se tako zaljubil v njo da sem na vse ostale pozabil. Sedaj pa.. Mi je žal.”Rose! Počakaj!Kaj je narobe?” Ostali so tekli za mano. Na enkrat sem nekaj zavohal. Nekaj kar nikoli ne diši. Obstal sem na mestu. Pogledal ostale..
Obrnil sem se levo nato desno in videl strigojko!”Rose!! Ne hodi sama daleč! Nevarno postaja!” Nisem je več videl! Ne bi smel se sploh ustavit… Saj bi takoj zavohal strigoje! Tekel sem da ji pomagam, šlo je za življenje ali smrt. Strigojke nisem več videl. Kaj če nas je slišala? Vsi smo se ustavili. Počakal sem in poslušal.”Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!” Rose! Zaslišal sem srhljivi krik, poln žalosti, zgroženosti… Na enkrat sem začutil prah v očeh ničesar nisem videl! Hotel sem si ga izpraskati ven. Rahlo je uspelo, obrnil sem se in videl strigojko, ki Rose drži v naročju.”Nee! Hotel sem steč a se je teleportirala!
~BILLY~
Gledal sem kako je Rose izginila. Stekel sem do kraja kjer je prej stala strigojka. Na tleh je ležal Rosin telefon.”Alo! Kaj ma Rose čip? Saj veš sledilec…” Noben ni vedel. No blefiramo pa vseeno lahko. Vklopil sem telefon.”Kakšno ima geslo?” Vsi so pogledali stran le Mac se je nasmehnil.”Nisem špegal, ko je tipkala… Daj sem!” Vrgel sem telfon in on je vtipkal geslo. Poiskali smo kodo njenega čipa. Vsi ga imamo. Kot uhan je.”Našel!” Pogledal sem k Nicku.”Pa daj no! Do je koda telefona! Stari… Joj!” Iskali smo tako dolgo dokler nismo izsledili. “Bill tipkaj!” Vzel sem svoj telefon in začel.”5,8,3,2,0,1.” Pokazala sta se dva krogca. En je bil moder en pa rdeč. Mi smo bili vrjetno modri, saj ko smo se premaknili se je moder krogec tudi. Začel sem hoditi po sledi za rdečim krogcem.”Ja kaj ne bomo obvestili profesorjev? Nekaj bi morali ukrepat, ane?!”Prav imajo.”Nick, Rick in Wiliam vi pojdite povedati profesorjem! Jaz, Mac in Alex gremo iskat Rose!”
“Vov, vov stari, počasi! Če boš šel brez dovoljenja si lahko izključen.” Obrnil sem se “Vseeno mi je! Profesorji se bodo vlekli! Do takrat bo Rose v velikih težavah!” Prikimali so in vsi smošli na svojo pot.

~ROSE~
Ahh… Kaj se dogaja?! Kje sem? Počasi sem se vstala na noge. Glava me je bolela in nisem se spominjala kaj se je zgodilo. Ko sem se zavedala svoje okolice sem opazila da sem v nekakšni kletki. Pred očmi sem spet videla belo svetlobo… Videla sem črno beli.. Filem. Gledala sem svoj odsev. Kaj delam? Telefon, rdeče oči, Billy, ostali, strigojka,… Spomnila sem se kaj se je zgodilo! Takoj moram stran. Hotela sem odpret vrata a so bila zaklenjena. Saj res. Če te kdo ugrabi te bo zagotovo kam zaklenil. Slišala sem kako se nekdo bliža. Hitro sem se vlegla na tla in se delala da spim.”Še vedno spi?! Kaj si ji dala? Že vsaj eno uro tako leži. Poskus moramo opraviti na njej, ko je budna in hitro! Kaj ti nisem tako naročil?!!! Razočarala si me Simona!”
“Aaaaaaaaaaaa” Zaslišala sem krik nato pok… Potem pa… Padec. Ko so koraki odšli sem se vstala in na tleh videla strigojko, ki je imela glavo obrnjeno v drugo stran. Obrnila sem se stran. To je grozen prizor. Zavohala sem ki nato pa še vulterje! Strigoji delajo zanje? Kaj se tu naklepa? Zakaj želijo narediti poskus na meni, ko bom budna? Vstala sem in začela klicati.”Halo?! Je kdo tukaj? Halo? Straža, kdor koli?!” Zaslišala sem korake. Zavohala sem vulterja.”Poglej jo no! Si pa le budna! Tems pojdi po gospodarja..”
“Ne… Lahko prosim prideta bližje?” Stopila sta bližje k meni. Kako sta najivna. Njune črne oči so izgledale kot zenice. Oba sta imela čelado na glavi. Oklep. Ključi!”Ja? Kaj rabiš?” Sklonila sem se in zašepetala.”Malo me boli grlo.”V tistem trenutku sem prijela njuni glavi in treščila skupaj tako da je po temni sobi zelo zaropotalo.”Kaj je vse vredu tam zgoraj?” Še več stražarjev?”Em.. Ja vse je v najlepšem redu!” Malo sem znižala glas nato pa ko sem slišala da ni nikogar noter sem vzela ključe in odprla kletko. Stekla sem proč. Skrila sem se v najbližjo omaro in noter počakala. Slišala sem glasove, ki se vedno bolj bližajo.”Joj! Mater, kaj se vama je zgodilo!?” Pomagali so dvema stražarjema, ki sem ju ravno prej ranila.”Kje je ono dekle? Ravno prej je bilo tu!” V omari sem videla oblačila. Hitro sem se preoblekla! Vulterji, ko se preobrazijo zelo dobro vohajo in sišijo zato bi mi preobleka prav prišla… Dala sem si vse možno na sebe samo da me ne bi prepoznali. Očala, kapa, čevlji, hlače, majica, halja,… Šla sem iz omare.
“Ej! Doktorica Chang… Kje je ona punca?” Videla sem da govorijo meni.”Emm…Odpeljali smo jo že… Lahko greste.. Em. Ja. Gremo delati poskuse.. Adijo!” Čudno so me pogledali a nato so šli. Fhju. To je bilo blizu. Zdaj je moja edina točka da se moram nekako spraviti ven.. Posegla sem v svoj žep da bi vzela telefon.. Kje je moj telefon? Če ga nimam kako naj vedo kje sem? Sedaj pa sem v resnih težavah!!
~ROSE~

Če ne morem poklicati nekoga? Kaj lahko še storim? Upam da ga je kdo vzel da me najde… Sama bom morala poiskati izhod in to čim prej! Začela sem hoditi po hodniku. Nisem vedela kje je izhod in kam hodim. Znano je da pri vulterjih… Če bo hodila naravnost lahko še celo najdem izhod. Formula je? Ahh kaj že? Ravno, desno, levo, ravno, ravno… To se ponavlja. Zdaj sem komaj ugotovila kako se je pomembno učiti. Hodila sem počasi da se moj von ne bi hitro razletel vsepovsod. Govorila sem si v mislih ravno, desno…. Prišla sem do velikih vrat. Izhod! Odprla sem, a ko sem zagledala kaj je v njem sem si takoj premislila in že hotela iti nazaj na kar sem se zaletela v dve osebi.”Se opravičujem! Nisem želela…” Postalo me je strah in gledala sem navdol. Dihala sem počasi da ne bi kdo kaj posumil, ampak moje srce je tako močno bilo da sem skoraj padla v nezavest.
“Primita jo!” Od zadaj je prišla še ena oseba! Prijela sta me, začela sem se upirati. Na enkrat sta me udarila po hrbtu. Nehala sem saj vem da vulterji znajo tako močno udariti da ti zlomijo telo. Sedaj sem v veliki kaši!”Kam jo peljete!” Pogledali so in začutila sem da se nekomu tresejo roke. Čudno?”Poskusa ne moremo opraviti saj je bolana…” Ni mi jasno… Vulterji nekaj nameravajo in to res ni dobro! Kaj če mi spijejo kri ali pa me dajo volkodlakom!”A ni to Chan?” Vsi so ga pogledali videla sem obraz, ki mi je bil rahlo znan…”Ne! Samo odpeljemo jo in jo pozdravimo! Potem lahko nadaljujemo!” Sedaj pa res ne verjamem da me je kdo želel rešit! Kako so me lahko zavohali?”Dobro! Dam vam eno uro nato moramo naredit!” Vedela sem da je to moj konec.
Čudno mi je bilo le da so me peljali ven. Zdravilišče na prostem? Ampak nisem bolana..? Tu se nekaj dogaja.”Rose! Teči!” Videla sem Billya. Rešili so me! Začeli smo teči.”To je bilo pa napeto! Na srečo nam je šef dal eno uro za pobeg! Hahahaha!” Zagledala sem Maca in Alexsa. A torej ona dva sta me držala. Kako sem jim hvaležna! Rešili so mi življenje.”Kako sem se vstrašil zate!” Pogledala sem Billya.”Kako ste me našli?” Pokazal mi je telefon.”S tem!” Kdo je zadel moje geslo? Saj ni pomembno. Tekli smo vsaj 100 na uro. Pred nami smo zagledali vsaj pet postav…”Bill Johnson! Izključeni ste iz akademije!”
Ne morem verjeti kako so naši profesorji tako brez srčni! Pomagal mi je, rešil mi je življenje potem pa ga nagnali iz akademije! Mac in Alex pa sta kaznovana! Ne razumem jih. Billy mora iti na sodišče kjer bodo odločili če še bo lahko ostal ali ga bodo za kazen nagnali v prekleti gozd za en teden… Baje noben ni preživel zaradi strigojev, kjer se zadržujejo na hladnem, mračnem, tihem delu…
Upam da tudi jaz nisem nasrkala. Zagotovo bom branila Billya da se mu to ne zgodi! Začela sem razmišljati o tem kar se je dogajalo… Kar na enkrat pa se mi je pred očmi prikazala mama. Spet? «Mama?? Kaj.. Kako to storiš?« Bila sem presenečena kako lahko moja mama vstopa v moje misli…«Nič posebnega! Samo naučiti se moraš. Poglej v učbenik za uroke in na strani 88 bo nekaj pisalo o tem! Zdaj pa me poslušaj!« Prikimala sem. «Takoj moraš iz te akademije! Strigoji napadajo! Pojdi naravnost v Rusijo kjer boš nekaj časa varna! S sabo lahko vzameš kogarkoli… Še prej pa boš morala k meni!«
»Ampak… Delam protistrup za Lio. Ne morem je pustiti tako! Rdeča luna se približuje!!! Ne bom pustila da se moja naj boljša prijateljica spremeni v pošast!« Pogledala me je…«To sem ti tudi mislila povedati! Jaz sem začela variti napoj… Oprosti… Vem da si težko dobila sestavine… Lahko prineseš samo knjigo zraven? Nekaj ti morem narediti…« Bila je tišina molka… »Ljubica oprosti! It morem! Ne bi smela se pogovarjati s tabo… Želim si le da bi se pobotali in spet zaživeli kot družina! Rada te imam!« Na enkrat sem jo rahlo zasovražila saj me je spomnila na slabe čase, ko sem živela z njo…
Sama je očeta spustila! Sama ga je pustila strigojem ali… Ne vem kaj se je sploh zgodilo… Vem le da mi je odvzela očeta! Zato sem šla daleč stran od nje in prisatala tukaj… No… Morem reč da jo malo pogrešam saj je edini član družine, ki še ga imam…
Spomnila sem se na Lio, ki me že čaka. Stekla sem po hodniku in tokrat presenečena da sem se v koga zaletela… Ko sem prišla do Lie me je zasula s vprašanji…«Kaj se ti je zgodilo? A so te ranili? Kaj si videla? So prijazni? Ali… Ali si sploh v redu???« Nasmehnila sem se in jo objela. «Zdaj je vse v redu. Samo Billya morava rešiti!« Pokimala je in šli sva… Oblekla sem rdeče črno obleko… Pristajala je mojim rdečim očem… Ne vem kako so se sploh obarvale če nisem bila moroj… To je zares čudno… Nikoli prej se še mi ni to zgodilo in kolikor jaz vem tudi nobenemu dampirju. Upam da me ne bodo na sodišču opazovali… Upam lahko na najbolje. »Rose pohiti!«
~ROSE~
»Prihajam!« Stekla sem za Lio… »Končno! Joj… Saj se ni bilo potrebno tako lepo obleči in naličiti Rose… Hehe, pridi. Avtobus bova zamudili. Prvo bova stopili skozi portal nato na človeški avtobus v Los Angeles… Kakšne pol ure se bova vozili do tja… Nato pa v portal na sodišče. Tako se glasi moj plan. Če bo sodba se končala v redu pa še gremo v Mc donalds.« Vesela sem bila da je Lia končno svetovala hitro hrana. Jaz bi lahko vsak dan tam jedla. Obožujem takšno hrano pa čeprav ni tako zdrava… Spomnim se ko sem bila nazadnje tam pred kakšnim enim mescem in sem pojedla toliko da so me vsi opazovali… Čudno da se nisem nič zredila. Niti po kilogramih se ni poznalo.

»Se strinjam. Greva? Ali še imava kaj časa… Zmedena sem…« Mogoče bom lahko z Billyem sedela na avtobusu. Razen če je šel prej. «Počakati še bova morali ostale, ki so bili vpleteni v to.«

»Ampak ti nisi bila!?« Pogledala me je in z strogim glasom dejala. »Ker sem plemkinja in tvoja najboljša prijateljica sem se prostovolno javila da spermljam. Razlog je tudi ker plemiči vedno glasujemo če je kriv ali ne. Zato želim iti tja in reči da ni kriv!« Na enkrat je imela zadovoljen pogled na obrazu češ: rešila bom nekoga! Nasmehnila sem se in čakala… Po eno minutnem molku tišine je prišel Mac. »Hej! Kaj smo storili… Ubogi Bill, vse je nasral! Upam da bo vse v redu. »

»Tudi jaz tako upam.« Pogledala sem ga s solznimi očmi. Hudo mi je bilo zanj da bo bil kaznovan zaradi tega ker je nekomu rešil življenje! Mac me je objel. Vedela je da mi je Billy všeč in da sem bila v nevarnosti. Billy je prav ravnal! Vsi so! Če ne bi pomagali bog ve kaj se bi mi lahko tam noter zgodilo! Mogoče ne bi bila več dampirka. Lahko bi bila gensko spremenjen vampirski strigoj, ki pobija vse na okoli… Kmalu za tem so prišli tudi ostali. Čudno da je bil med njimi Stevan. Lia je dobila rdeča lička. Kar se pri morojih redko zgodi. Gledala sta si naravnost v oči. A danes nisem bila pri volji da bi kaj ukrenila. Preveč me je bolelo v srcu.

»Rose… A bi…« Pogledala sem za sabo in zagledala Billya! »Billy!!! Kaj… Kako… Za-zakaj so…« Začelo se mi je jecljat kar je bilo zelo sramotno… Raje sem utihnila da ne bi ostali planili v smeh. »Vse bo še v redu. Zanima me le kaj je s tvojimi očmi in če si v redu…« Rahlo se mu je glas spremenil. Smešno je bilo ker ga je bilo sram. «Ne vem. Nič nisem pojedla… Ali je to sploh možno pri dampirjih. Saj sem pol človek. To se dogaja le morojem na polno luno in ko so lačni ali poželjivi ali napadalni… Kaj naj storim??« Pogledal me je in stopil korak nazaj… »R-r-ros-e-e… Tvoji-i z-z-obj-e-e… Kaj se ti d-do-gaja? Takšno-o če t-te vidijo…« Utihnil je… Podal mi je ogledalce. Pogledala sem svoje zobe. Podočniki! Kako? To se zgodi le takrat ko pijem kri. Nikoli, res nikoli se to ne dogaja dampirjem! Solza mi je pritekla. »K-kaj naj st-t-ori-im?« Podobna sem bila strigoju. Vem le da nimajo črno, zlatih rdečih oči. Imajo le en odtenek. Naj pogostejši so: zlati, zeleni, rdeči in temno modri. Jaz pa imam mešanico. Strigoji imajo tudi vedno podočnike zunaj. Tako da so vedno pripravljeni na malico. Billy je skočil pred mano. »Odpri oči!« Nagnila sem glavo. V oči mi je dal leče. »To so razdražljive leče. Naj bi pomagale«
»A je v redu? Kaj pa podočniki?« V ogledalu sem videla da sem dobila spet navadne moje rjave oči. »To boš morala skrivati sama.« Nasmehnil se je… »Ali ne zamujamo na avtobus?« Pogledala sem na uro. »Joj! Ne! Gremo!« Stekli smo po potki do portala. Prišli smo v človeški svet. »Za mano!« Alex je stekel po pločniku in nam pokazal naj mu sledimo. Na žalost ne smemo uporabljati moči za hitrost saj smo v človeškem svetu kjer ni ravno dobrodošlo to… Vsi smo bili zadihani, ko smo prispeli do postaje. Pravo časno smo vstopili. Smejali smo se ker smo se tako dolgo zadržali. Vesela sem da je Billy z nami. Želim da se bo sodba lepo končala. Po dolgi vožnji smo stopili iz avtobusa. Stopila sem k Lii. »Kako misliš da bo… Poglej v prihodnost ali kaj da se pripravim…«

Sem že… Mislim da… No… Pripravi se!« Solza ji je stekla po licu. »Ne? Na bo se… Ne smejo!« Stekla sem k Billyu in ga objela! Pogledal me je in videl da mi solze tečejo po licu. Bila sem zgrožena! Kot da bi mi nekdo srebrni količek potisnil v srce! Tako kot da bi me nekdo, ki ga ljubim zapustil in še prej zaril količek v srce. »Pogledal je… Kaj pa je?« Za eno glavo je bil večji od mene… Rahlo je bilo smešno da me je moral opazovati navzdol ko sem se čisto objela ob njega. »Lia je pogledala v…«

»Nee! Saj ne morem bit kriv?! Kaj sem storil?« Na enkrat je nehal kričati in se zazrl vame. »Rose… To ti želim že nekaj časa povedati. Vem da se ne bo dolgo dogajalo… Želel sem da bi a ne bo! Želim… Želim si da midva… Ne… Bi bila samo… Pri-ijatelja!« Na enkrat mi je postalo jasno da mi skuša povedati da sem mu všeč. Objel me je in nato sva se poljubila. Vem da bo najina ljubezen trajala večno. A ne bova bila skupaj. Samo petnajst minut bova se lahko stiskala… Nato pa bova morala ločiti poti! »Na stranišče greva.« Pogledala sem ga in pomežiknil mi je. Nisem se ravno želela mečkati na stranišču… A za teh petnajst minut bi naredlia vse da bova bila skupaj! Prikimala sem mu in stekla sva!

Slišala sem kako so ostali vpili za nama: »Golobčka! Hitro pridita da ne zamudimo…« Zasmejala sem se. Želela sem da bi bilo tako vedno. Ko sva prišla je me objel in jaz njega… Na enkrat sem pozabila na vse skrbi… Zdaj sva bila le jaz in on. Želim da bo tako za vedno! Pobegniva! Ko sva se vsaj pet minut mečkala in delala… Sva slišala nekoga… Takoj sem si nadela majico, ki mi jo je Billy slekel… Na srečo ni utegnil ostalega. On si je tudi nadel majico in bilo je prav smešno kako razkuštrana sva skorakala iz stranišča. Gospod naju je opazoval in nato skomignil z rameni in odšel. Po poti sva se stiskala in poljubljala. Nikoli prej nisem vedela kaj je resnična ljubezen. Sedaj vem. Kako da bo lahko tako hitro minila?

Prispeli smo na sodišče. Spomnila sem se vsega slabega kar me je mučilo. Vedela sem kaj se bo zgodilo. Lia je sedla k meni in se začela hihitati. Kaj ji je? Sredi nečesa najbolj groznega se mi smeji? Sodniki so stopili in zasliševali… Čakala sem na trenutek ko bodo povedali da je kriv. Stisnila sem zobe in zamižala. Na jok mi je šlo. Kar na enkrat me je obšel hladen zrak in čuden vonj. Strigoji so bili v bližini! Skočila sem na noge ravno ko je sodnik rekel: »Odpuščen si! Lahko greste!«
~ROSE~
Kaj? Kako? V meni se je nabiralo nešteto vprašanj. Prvo sem začudeno pogledala Lio, nato Billya in nato še sodnika. »Da, gospodična Hatersn? Želite?« Spomnila sem se da še vedno stojim na mestu. Vsa v zadregi sem sedla. »Emm. Nič, nič. Vse je v redu!« Vedela sem da me par ljudi začudeno gleda zato sem se potuhnila. Čez pet minut sem se spet spomnila! Strigoji!!!! Nagnila sem se k Lii. »Strigoje voham! Kaj naj storimo?« Nasmehnila se je in zmajala z glavo. »Jaja! Nahecala bi me ker sem jaz tebe. Ne bom nasedla.« Pa kako je tako zabita! Včasih bi jo kar udarila da neha! Vstala sem se. Vedela sem da bo to sramotno a mororala sem ukrepati. »Oprostite če motim… Bi lahko šla na stranišče?« Zaslišala sem hihitanje. Sodnik je prikimal in stekla sem skozi vrata. Sledila sem vonju, ki je vodil do kleti.
Bilo je zelo temno in mrzlo. Postajalo me je strah. Ni bilo prijetno. Iz torbe sem izvlekla srebrni količek. Vedela sem da se nikoli nisem borila z strigoji. Samo vadila sem obrambo in kam bi ga morala s količkom zadet. Držala sem ga trdno v roki. Začutila sem veder, ki je švignil mimo mene. Obrnila sem se a tam ni bilo ničesar. Počasi sem se obrnila naprej da bi nadaljevala pot po temnem hodniku. »Pozdravljena lepotička!« Pred mano je stala strigojka. Imela je zeleno vijolične oči, visoka je bila vsaj meter sedemdeset, imela je bledo kožo, podočniki so ji segali vsaj do ustnic, bila je vitke postave. Lepa je bila a zagotovo je v notranjosti grozna oseba! Še nikoli v življenju nisem videla nobenega strigoja. Zastal mi je dih. Čutila sem kako se tresem. Moja strah je tudi začutila strigojka. »Ali se me bojiš? Hahahahaha!« Njen glas je bil poln zlobe in veselja. Stresla sem se. Začutila sem mraz, ki je lezel po meni.
»N-ne! Kaj delaš tukaj? Je kdo s tabo!?« Nasmehnila se je… Ta obraz mi sploh ni bil všeč. Tako zelo psihopatski nasmešek ima. »Ne laži!« Focnila me je. V meni se je začela kopičiti jeza! »Ne bojim se te!!« To sem rekal tako na glas da se je strigojka stresla. »Tukaj sem z razlogom… Z prijatelji smo prišli pomalcati.« To je rekla z mehkim glasom. Začela sem stiskati pesti. Jeza se je tako hitro nabirala v meni da bi lahko kar počila. »Kako si srčkana, ko se kar tako jeziš. Ne skrbi ne bo bolelo.« Okoli mene sem videla nove obraze strigojev. Morala bi povedati vsem da bi evakuvirali stavbo in poslali varuhe. K meni je stopila strigojka, ki sem ravno govorila z njo. Prijela me je za vrat. Brcnila me je v noge da sem padla na kolena. Solza mi je stekla po licu saj sem vedela da je to moj konec. Videla sem dolge podočnike, ki so se približevali mojemu vratu.
Zagrizla je. Začela sem se tresti. Slišala sem svoje zvoke, ki so bili tako omamni. Drugi strigoji so se začeli približavati mojemu telesu. Strigojko so potisnili stran in drug strigoj je začel piti iz mene. Imela sem še moči da sem s tresočo roko dvigila količek. Strigoju, ki je ravno začel piti mojo kri sem količek potisnila globoko v srce. Zaslišala sem grozen glas. Količek sem držala v roki in se tresla. K meni je stopila strigojka. Tokrat je bila umazana z mojo krvjo na obrazu. »Kako si drzneš! Ti mala…«
»EJ! Pusti jo!« Pogledala sem za sabo odkoder je prihajal nizek moški glas. Iz teme je prikorakal znan moški. Nekje sem ga že videla. Obraza nisem morala videti tako dobro saj se mi je meglilo pred očmi. Strigojka se je umaknila stran. Začutila sem mrzle močne roke, ki so me prijele okoli pasu. Imela sem še dovolj moči da sem pogledala navzgor kdo me nosi. Zagledala sem temne lase, rdeče oči,… »Oče?«
~MOON~

»Volkulja! Pomagaj! Hitro! Prinesi Madniral!!! Takoj!« Spet mi teži ta starec… Vedno samo jaz! Okoli sebe še imajo par volkodlakov! »Ja gospod…« Morala sem izjaviti z dolgočasnim glasom. Res mi je bilo dolgočasno. Zanima me kaj bo počel z zdravilom..? Noče več biti nesmrten? Pha ta je pa dobra! Že da je velik upornik ker išče svojo družino a da strigoj postane tako zelo navezan na smrtneže… Blede se mu! Ampak poglej Moon na svetle plati! En strigoj manj, majn bo dela zate! Šla sem do omare in jo odprla. Po dolgem hodniku sem zaslišila težke korake in sopenje. Vrjetno je nujno…
Videla sem Macusa, ki nekoga drži v rokah prelitega s krvjo… »Moon! Pomagaj ji!« Dekle je položil na tla… Nekam znana mi je bila. Nekje sem jo že videla… Njeni temno rjavi lasje so ji prekrivali obraz. Odmaknila sem jih… »Rose?! Kaj so ji storili!?« Vzela sem stekleničko in kaplijico po kaplijico dajala v rane ugrizel. Začela se je tresti in bela tekočina ji je uhajala iz ust. Od kdaj imajo dampirji rdeče oči? Mar nimajo človeških navadnih barv? »Prepozno sem prišel! Slišal sem kričanje a sem mislil da se le pretepajo…« Solza mu je pritekla iz desnega očesa. »Vse bo v redu z njo! Obljubim… A najprej moram izvedeti kako je prišla sem in zakaj ima takšne oči…« Prikimal je in šel… Zakaj se joče? Saj… Saj ni on njen oče?!«Marcus!«
»Kaj pa je?« Začudeno me je pogledal… »Ti… ti… ti si…« Začudeno me je pogledal… »Kaj?« Pogledala sem najprej Rose in nato še njega…«Njen oče?…« To sem dejala z tako tihim glasom da me je samo on slišal… Prikimal je in odšel. Vedela sem da ji moram pomagati saj je moja prijateljica! Morem!

~BILLY~

Kje je Rose tako dolgo? Že nekaj časa je ni… Saj ne more biti 2 uri na stranišču?! Avtobus bo odpeljal… Pogledat morem kaj se dogaja tam noter! Stekel sem kot veter. Počakal da so ženske šle iz stranišča in videl da je prazno… Mar ni že šla? Kaj če čaka na avtobusni postaji? Tokrat sem hodil če bi jo mogoče videl po poti. »Kje se obiraš Bill? Kje je Rose? Mislil sem da si šel ponjo…«
»Sem! Ni je tam… Kje bi lahko bila?« Vsi so nehali govoriti. Obrnil sem se k Lii. »Lia! Pojdi ji v misli!« Z zaskrbljenim pogledom me je pogledala. »Sem že!« Nekaj je narobe! Strigoji, Trmaskosti… »Kaj je!!! Povej kje je!?« Začutil sem kako se mi je tresel glas. »Tam notri.« Pokazala je temni jašek. Ozrl sem se nazaj k Lii in videl bele oči. V njenih mislih je. Stala je nepremično in gledala v zid. »Kako naj pridemo tja noter?« Šel sem da bi odprl jašek a mi ni uspelo. »Pomagajte! Kaj še čakate!?« Vsi so poskočili in mi prišli pomagati. Odprli smo jašek. Zavohal sem kri. »Dajte Maca, Lio in Stevena stran! Alex pridi z mano!« Skočil sem v temno luknjo. »Poglej, poglej kdo je tukaj!« Zaslišal sem smeh okoli sebe. Alexsu sem pokazal naj ostane na površju. Začutil sem lahek veter, ki je švignil mimo mojega ramena. »Kaj si ti!?«
»Tvoja nočna mora!« Ženski glas se je začel oddaljevati in slišal sem še samo tiho hihitanje. »Ostanite zgoraj! Jaz grem naprej! Če v desetih minutah ne pridem nazaj se mi je nekaj zgodilo!« Obrnil sem se naprej. Pogoltnil slino in se odpravil po temni potki… Bilo je strašljivo… Kakor bi sanjal. Hihitanje se je približevalo. »Sem pridi ljubček…«
»Billy…« Obrnil sem se in videl… »Rose? Kaj za vraga pa počneš tukaj?« Zasmejala se je. Njena bleda koža in rdeče oči so bile srhljive. Prijela me je za roko in se približala vratu. Stisnil sem zobe. »Stop! Mirjam! Kaj počneš?« Obrnil sem se. Mirjam? Pred mano je stala ženska z blontnimi lasmi in nizko postavo. Malicat sem samo želela!
»Billy! Za mano! Vedel sem da boš prišel!« Šel sem za strigojem. Srce mi je bilo sto na uro! Strah me je postajalo… Zavohal sem nekaj znanega… Rosin parfum! Sledil sem vonju in začel teč. Strigoj mi je sledil… Na enkrat sem obstal na mestu. Videl sem Rose, ki je nepremično ležala na tleh!
~BILLY~

Pogledal sem strigoja, ki je stal zraven mene. Z tresočim in strtim glasom sem tiho dejal: »Kaj ste ji storili?« Solze so mi pritekle iz očes. Zraven Rose je sedelo dekle z dolgimi rjavimi lasmi. Imela je pramene. Bila je malo nizke postave. Mislim da je bila volkodlak saj je imela na vratu znak za prisege. Gledala me je z nežnimi očmi. »Vse bo še v redu z njo… Samo počivati mora. Močna je! Mislim da je v rahli komi… Kdo si?« Najprej sem pogledal strigoja, ki je še vedno stal zraven mene. Dekletu sem podal roko. »Ime mi je Billy… Dampir sem. Rosin fant… Kdo pa ti?« Prešinila me je z ostirm pogledom. Roko je iztrgala iz mojega prijema. »Moon.« Nato se je vstala in odšla.
Gledal sem kako je odkorakala z težkimi in jeznimi koraki. »Ali sem jo užalil?« Pogledal sem strigoja zraven mene… Vprašanje je bilo namenjeno njemu. Saj je lahko tako sklepal, saj je bil edini zraven mene v sobi… »Takšna je… Ni vajena… Kako bi rekel… Neznancev… Fantov… Dekleta če me razumeš.« Nasmehnil se je in vrnil sem mu nasmeh. V glavi mi je brnelo sto vprašanj, ki bi mu jih zastavil… »Kako veš za Rose in mene?« Nasmehnil se je in obrnil na stran. Naslonil se je na zid. »Veš… Naj se predstavim na začetku. Sem Marcus. Poznam te… No… Opazoval sem te. Videl sem te na šoli z Rose. Dober fant si. Takoj ko te je spoznala sem vedel da si mu všeč.« Začudeno sem ga pogledal… Kako da ve vse to? Še več vprašanj sem dobil po tem odgovoru… Zanimalo me je če je Rosin čuvaj ali da nas zasleduje, če je izvidnik strigojev ali… »
»Rosin oče sem.« To je dejal z tihim, pogumnim glasom. Zastal mi je dih. »Kako??« Na enkrat sem se spomnil dogodka ko mi je Rose pripovedovala o njeni družini. ~Moje mame nisem videla že več let… Videla sem jo v sanjah… No ne vem… Bil je dan a se je prikazala kot duh… Moj oče… Umrl je… Mama je rekla da je strigoj… A če tako gledaš je mrtev~
Stisnilo me je v grlu. Nato sem se spomnil da klečim zraven Rosinega telesa. Pobožal sem jo po licu. »Ljubša mi je živa.« Njen oče se je začel tiho smejati. »Emm… Kako vas lahko kličem? » Pogledal me je… »Lahko mi kar rečeš Marcus. Tako me vsi kličejo.« Zdelo se mi je malo nevljudno saj je bil Rosin oče. Ter jaz nisem njegov prijatelj. Ampak ker drugega nisem imel še v mislih sem prikimal. »No… Marcus… Kako da niste tako zasvojeni z krvjo? Kolikor poznam strigoje bi Rose že ubili.«
»Ustvarjen sem bil pod prisilo. Nikoli v življenju nisem želel postati ta stvor. Tudi nikoli ne bi ranil svoje hčerke.« Ampak… Učili so nas da strigoji pozabijo na ljubezen. Pozabijo na lepe trenutke. Ko si strigoj samo še ubijaš. Še živeti ne morejo skupaj. Mogoče da bi bili v skupini po 5 članov. Zavedal sem se da sem se nehal bati Rosinega očeta. Postalo mi je toplo. »Ne razumem. Kako vam je uspelo?« Pogledal me je. »Prisiljeni strigoji ne pozabijo vsega… Nekateri ja, nekateri ne. Jaz nisem. No… Sprva sem. Ko sem prišel na akademijo in videl Rose kako se smeji sem se spomnil lepih trenutkov ko je bila še mala punčka.« Solza sreče mu je pritekla iz očesa.
»Zavedal sem se položaja in prosil volkuljo naj mi pomaga. Zdaj sem takšen. Drugi me sovražijo nekaterim je pa vseeno. Nekateri so isto storili. A potem so se ubili. Za zdaj smo 3-je, ki se zavedamo…« Utihnil je in se obrnil starn. »Kam greste?«
»Ne rabiš me vikati. Preveril bom tvoje prijatelje.« Nato je izginil v temen hodnik. Ostal sem sam z Rose. Postalo je hladno. Objel sem rose in jo trdno držal v svojem naročju. Čutil sem njeno dihanje. Nekam drugačna je bila. »Kaj delaš!? Spusti jo!?« Stresel sem se in pred sabo opazil Moon. »O-oprosti… Nisem vedel da je ne bi smel prijeti..?« Zavila je z očmi. »Če jo že tako rad držiš pa jo dvigni in pridi za mano!« Zakorakala je v temen hodnik. Dvignil sem Rose in jo nesel. Bila je lahka. Hodila sva vsaj 5 minut. Na enkrat je zavila desno in nato še levo. Prispela sva v sobo, kjer je imela posteljo in vse pripomočke za zdravljenje. »Položi jo tja. Nekaj grem iskat!« Mislim da me Moon ne mara preveč. Saj ji nisem nič naredil. Marcus je imel prav. Pač dekleta! Rose sem položil na posteljo in se vsedel zraven nje. Čakal sem in čakal. Nato sem se spomnil da sem prijateljem rekel da če me čez 10 minut ne bo se mi nekaj zgodilo. Hitro sem vzel telefon in napisal sporočilo Alexsu. Vedel sem da sem spodaj več kot 10 minut. Zagotovo so bili v velikih skrbeh. Moon je prišla z nekakšno stekleničko in injekcijo. Še sam sem se vstašil igle. Bila je vsaj 5 centimetrov dolga. Prejel sem sporočilo od Alexsa: ~Hej! Sem že mislil it za tabo. Na srečo so me ustavili. Nek strigoj nas opazuje iz jaška. Stari posral sem se skoro v hlače ko sm ga vido! Na srečo ne more na sonce. Pohiti ker bo avtobus prišel in odpeljal.~
Nasmehnil sem se. Rosin oče se ni zlagal. Vprašal sem kdaj pripelje. Čez kakšnih 15 minut bo prišel. Rose ne smem kar pustiti tukaj. Postal sem zmeden. Če bom odšel stran ne bom vedel kaj se dogaja z Rose. Če pa ne grem me pa bodo vrgli iz akademije ali pa ne bom moral skozi portal. »Tako!« Zagledal sem zadovoljno Moon, ki je injekcijo položila na mizico. Zdaj lahko greš dampirček, Rose bo tukaj okrevala. Sama! Ti pa se vrni in ko se bo zbudila boš prišel ponjo. Ali bo pa sama prišla! Adijo!« Ja to je bilo pa res nesramno od nje! Moja punca je bila in ne bi je mogel kar tako pustiti. Že sem imel nekaj na jeziku. A me je Moon prehitela. »Izvoli to je moja telefonska in mi zdaj nekaj napiši. Sporočila ti bom ko bo bolje… Nočem da vidiš slabe dogodke, ki jih bomo še storili…« Prikimal sem. Čeprav mi je bilo zelo hudo pri srcu ker sem moral zapustiti Rose sem vedel da bo tako boljše. Prikimal sem. Na srečo je pot do vrha bila izjemno lahka. Desni, levo in nato samo še ravno! Preprosto. Alexsu sem napisal da prihajam. Ko sem prispel do jaška kjer je bila okrogla odprtina sem splezal po lestvi navzgor. Alexs in Mac sta mi pomagala da sem prišel na površje. V odzdrav sem prikimal Rosinemu očetu, ki je takoj za tem izginil v temi. »Ravno prav si prišel! Kaj si tako dolgo počel tam doli?«
»Rose je v komi. Ponjo se bom vrnil ko mi bo volkodlakinja napisala sporočilo. Kaj vam je vseeno za Rose?!« Pogledali so me z ostrimi očmi. »Si ponorel? Rose je ena najboljših oseb kadarkoli sem jo poznal! Zanjo bi tvegal svoje življenje!« Ta odgovor mi je omehčalo srce. Vedel sem da prijateljem ni vseeno. Zato sem z lažjim srcem stopil na avtobus.« Med dolgočasno vožnjo je Lia začela kričati! Obrnil sem se kot blisk. »Kaj je narobe?« Videl sem Stevana kako drži Lio v naročju. »Hotela je pogledati v Rosine misli! Nekaj se je zgodilo! Nekaj je narobe…«
Stopil sem do Lie. »Ni v njenih mislih… Kateri datum je danes?« Steven je pogledal na pametno uro. »10.3.« Opazoval sem Lio, ki se je zvijala v naročju. »Samo še 50 dni ima do preobrazbe ima! Samo Rose ve kako ji lahko pomagamo!«
~ROSE~

Ob sebi sem čutila toploto in mrzloto. Videla sem belo obzorje, ki so jo prekrivali oblaki. Videla sem ptiče, ki letijo nad drevesi in žvrgolijo pesmi. Do mene je prišlo par otrok. »Pozdravljena! Kako ti je ime?« Nasmehnila sem se saj so bili približno 7 let in tako vljudni… »Hej! Sem Rose. Ali ste tukaj domačini?« Otroci so se spogledali in planili v smeh. Okej to je bilo pa malo nesramno. En deček temne polti s kratkimi črnimi lasmi je stopil naprej. »Jaz sem Bert! Prispela si v Nedgelend. Mesto v katerem se dogajajo najlepše stvari.« Njegov obraz je izgledal zelo ponosno ko je izjavil ~najlepše stvari~. »Nikoli še nisem slišala za ta kraj…«
»Zato ker ne obstaja buča!« Spet so planili v smeh. Minilo me je potrpljenje. »Za boga! Kje sem! Samo to želim izvedeti in vas pustim na miru potem pa se smejte!« Njihovi prikupni obrazi so se zresnili. »V Nedgelandu. Sem pridejo duše. Duše, ki so prijazne, ubite po krivem… Torej duhovi, ki so umrli pod prisilo.« Kaj sem umrla? So me ubili? Ne bom nikoli več videla svojega očeta? »A-a-ali, se-em… Umrla?« Glas se mi je zlomil na sredi stavka. Bila sem izgubljena v svojih mislih. »To še ne vemo. Zato te bomo popeljali h kraljici.« Prikimala sem in jim sledila. Hodili smo zelo dolgo. Na poti sem videla drevesa, potoke, živali, še več otrok in odraslih žensk ter moških, ki so se pogovarjali… »Koliko dobrih duš pa je tukaj?«
»Veliko! Več kot 2 milijona nas je.« Začudeno sem ga pogledala. »Kako? Toliko? Koliko jih je zlobnih ali kako jim pravite?« Bert je upočasnil tempo koraka. »Pomisli koliko ljudi umre zaradi vojne ali zlorabe. Jaz sem umrl zaradi svojih staršev. Ubila sta me ko sem bil še dojenček. Potopila sta me v vodi. Našo smrt lahko vidimo vsi, ki gremo h kraljici. Ti boš videla kaj se dogaja s tabo. Upam da ostaneš saj si zelo prijetno dekle! Redko kdo od odraslih se pogovarja z nami… Ker smo otroci…«
»Kaj pa moji prijatelji na zemlji? Potrebujejo me!« Nekako se moram spraviti na zemljo. No saj ne vem ali sem na zemlji… Grozno je občutiti občutek ne močnosti… Hodili smo še nekaj časa dokler nisem videla zlato bele palače, ki je imela veliko oken in rastja. Iz mojih ust je prišlo samo: »Uaau!« Otroci so se nasmehnili in me povedli v palačo. V njej je bilo toliko zlata. Kar naprej sem opazovala zlate kipe in fontane. Ena mi je bila še posebej všeč saj je bila polna rdečih vrtnic in zlata v vodi pa so plavali labodi. Nato smo se ustavili. Pred nami je sedela kraljica. Otroci so se priklonili. Tudi jaz sem se a z nekakšnim zamikom saj nisem bila tega ravno vajena. Bert je nekaj govoril v drugačnem jeziku. Zvenel mi je znano a nisem ničesar razumela. Razumela sem le: angleško in Rose. Torej sta govorila o meni. Kraljica je stopila k meni. »Pozdravljena v Nedgelendu! Svet angelov in začasnih ljudi. Kar za mano.« Ničesar ji nisem morala reči saj je tako hitro končala pogovor kot da bi rekla keks. Otroci so ostali pri fontani in se igrali z vrtničimi cvetovi in jih metali k labodom. »Tako. Tukaj lahko vidiš tvoje stanje. Počakala te bom zunaj. Še kakršnokoli vprašanje?« Odkimala sem ji. »Dobro!« Zaprla je vrata. Tej kraljici pa se res ne da pogovarjati. Pogledala sem predse in videla nekakšno veliko stekleno kroglo. Stopila sem bližje in se je dotaknila. Kar na enkrat me je posesala vase. Prestrašila sem se!
A na enkrat je strah izginil. Dobila sem krila in pred sabo videla Moon, ki sedi ob meni. Ležala sem na postelji. Stopila sem naprej in opazovala. Moon je vzela telefon in natipkala: Že 3 dni je v komi. Mislim da je ne bo dolgo nazaj. Kaj če se ne zbudi?
Prejela je novo sporočilo: Mark: V redu bo! Piši tistemu dampirju kako se ti zdi stanje. Zlaži se mu! Tako kot sva se pogovorila! A hotel jo bo videti kot dokaz.
To sporočilo je bilo od… Ne? Mojega bivšega fanta!!?
Moon: Dobro! A kaj če se ne bo strinjala? Ok, ok, ok… Bom storila tako kot je treba! Čaw!
Mark: Se bo že nekako! Stori to! Adijo!
Moon je dalje pisala. To sporočilo je bilo za Billya.
Moon: Hej! Rose ne bo preživela. Sorry. Poskušala sem po svojih najboljših močeh a… Ni uspelo! Žal mi je!!!
Takoj je prijela novo sporočilo.
Bill: KAJ!!! NE!!! TO NI MOGOČE!!! LAŽEŠ SE!! POŠLJI MI SLIKO PA DANES PRIDEM GLEDAT!!!!!!!!!
Moon: MMS sporočilo. Takšna je. Iskreno sožalje. Lahko prideš.
Prejela ni nobenega sporočila. Zato je napisala Marku: delovalo je!
Kako sem jezna nanjo!!! Kako si drzne delati z mojim bivšim! Kaj če bo prišel in me poskušal uboditi ko bom bila v komi? To se ne sme zgoditi! Nikoli res nikoli ne bi postala strigoj! Stopila sem k Moon in jo udarila v ramo. A ni se zganila. Prejela je novo sporočilo.
Mark: kdaj jo naj pridem prebudit?
Moon: danes bo prišel dampirček jo pogledati. Lahko jo ubodiš ko bo ura polnoč. Takrat bi bilo najbolje.
Mark: Dobro! Danes ob polnoči pridem! Glej da ne bo prišlo do težav drugače se poslovi od Mie!
Moon je zastal dih. Hitro je vnesla novo sporočilo. Dobro, dobro! Ničesar ji ne stori!
Nekako bom morala komunikacirati z Moon! Ne sme tega storiti! V roke sem prijela kamen in začela praskati po steni. Na enkrat sem začutila veter in spet sem se znašla v megli. Uspelo mi je napisati samo: NE POČNI TE

~BILLY~
Čutil sem kako sem postal ne močen. Roko sem zabil v steno z vso močjo. Zatulil sem! A ne od bolečine v roki ampak bolečine v srcu. Hitro sem stekel ven iz doma in se napotil na avtobusno postajo. Ko sem prispel do jaška sem ga hitro odprl. V roki sem držal srebrni količek če bi me kateri strigoj napadel. Stekel sem po potki. Ko sem prispel v sobo sem videl Rose, ki je ležala. Ni se ganila. Zraven je sedela Moon in nekaj tipkala na telefon. Pogledala me je. »A… Ti si že tukaj?.«
»Kaj pa misliš! Kaj ji je? Ji lahko še pomagaš?« Odkimala je in spet začela tipkati po telefonu. »Kaj? Ti je tako vseeno za njo?« Če bi jaz bil Rosin zdravnik bi zdaj skakal ob njej in naredil vse kar bi lahko bilo možno. »Ne. Dala sem ji zdravilo a ne pomaga. Zato jo sedaj uspavam da se ne bo več mučila revica.« Začudeno sem jo pogledal. Stisnil sem pesti! »Kaj za vraga je s tabo!!? Pomagaj ji, kaj vlivaš to prekleto stvar v njo da bo… Kaj… Ne…« Začutil sem hladno roko na svoji rami. Nato sem se obrnil in videl strigojko. Vzel sem količek. Pripravil sem se na spopad. Strigojka je zgledala mlada približno tako kot jaz in močna. Imela je rdečkasto rjave lase in njene rdeče oči so v temi bile prav srhljive. Zaslišal sem tuljenje in se obrnil. Videl sem Moon, ki se je zvijala od bolečine. Strigojka je videla priložnost in me napadla. Obrnil sem se in jo hotel zabosti v srce. Hitro je umaknila bok in me z nogo potisnila ob steno. Ko sem dobil ravnotežje nazaj je strigojka bila že ob mojem vratu. »Pozdravljen ljubček.« Udarila me je v glavo in ničesar več nisem videl ali slišal razen Moon, ki se je zvijala od bolečine. Nekaj je bilo narobe. Hotel sem se pobrati a me je strigojka če enkrat udarila. Začutil sem le še roke, ki so drsele po meni.
~BILLY~

Zbudil sem se na mehki postelji. Vstal sem in videl razkošno stanovanje. Postavil sem se na noge in na stolu je sedela strigojka. »Zdravo!« Stresel sem se in potipal po žepu če imam v bližini količek. Nisem ga imel. Pogledal sem jo. »Kaj delaš?« Glava me je še vedno bolela od močnega udarca v steno. Strigojka se je nasmehnila in postavila na noge. Približala se je in me vrgla na posteljo. Že sem mislil da bo rekla: tebe! A ni…
»Oprosti za prej… Samo rešila sem te… Veš ona… Volkodlakinja… Ko se je zvijala se je preobrazila v volkodlaka. To se dogaja pred vsako polno luno.« Pokazala mi je njeno roko. Imela je velik ugriz. A se je celil. Pogledal sem jo z resnim obrazom. »Kaj natanko želiš od mene?« Nasmehnila se je in vrgla srebrni količek zavitega v papir, ki je zagotovo bil poškropljen z nekakšno tekočino da strigoje ni opeklo. »Na. Potreboval ga boš… Jaz sem si ga malo izposodila da me ne bi ranil… Luškan si.« Priplazila se je na posteljo. Jaz sem se umikal stran od nje. Kakor tigrica je skočila zraven mene in se široko nasmehnila. »No… Ker sem te rešila si zaslužim poljub kajne?« Stresel sem se. Njene mrzle roke so začele plaziti po mojem telesu. Ustavile so se na rami. »Ne…« Stresla se je in stisnila zobe. Rama mi je skoraj odpadla saj je imela močan prijem. »Kaj si rekel? Poglej me!«
»Ampak če…« Pogledal sem jo v oči. Nad mano je izvajala je prisilo. Z njenim pogledom me bo naplahtala na vse. »Poljubi me!« Obrnil sem se stran. Znal sem se izogniti prisili. Strigojka je zaznala odličen trenutek. Na enkrat sem začutil dolge podočnike na mojem vratu. Bilo je tako prijetno ko me je ugriznila. Kakor mamilo je bilo. Strup omamnega ugriza je bil v meni. Želel sem še in še. Ko je strigojka nehala piti mojo kri sem bil rahlo razočaran. Bilo je zelo prijetno. Na srečo sem še imel tisti občutek letenja v sebi. Kar padel bi lahko po tleh. Verjetno sem izgubil veliko krvi in moči. A komu mar. Zelo mi je bilo v šeč in želel sem še in še. Strigojka me je pogledala z zadovolnim pogledom »Pa zdaj?« Nasmehnil sem se. Vdihnil sem in izdihnil. Mislil sem da letim. Strigojka je videla priložnost in me poljubila a pravi čas sem se ji umaknil. »Oprosti ampak ne.«
»Ampak!…« Vzel sem količek in z vso močjo, ki sem še jo imel zabodel strigojko naravnost v srce. Začela je cviliti in se zvijati. Bolečina je bila zagotovo ne znosna. »Ni še konec vrnili se bodo ponjo in ti boš umrl v mukah!« Je še izdahnila in negibno obležala na postelji zraven mene. Začel sem iskati izhod. Vrata so bila zaklenjena tako da mi je preostalo samo še okno za pobeg… Stekel sem na drugo stran sobe in odprl okno. Bilo je zelo visoko. Kakšnih 5-6 metrov… Če bi skočil zagotovo ne bi preživel. Stene so bile ravne. Okna so bila v razdalji enega metra… Lahko bi stopil na novo okensko polico in tako prišel na tla kjer je varno…
Splazil sem se na rob okna na kar sem zaslišal odklepanje vrat. Pomislil sem. Kaj če bi šel skozi vrata… Napadel tistega, ki stopi v prostor in stekel. A nato sem se spomnil nečesa. Sem v zgradbi strigojev, krvoločnih vampirjev, ki te ubijejo kot za šalo. Zagotovo so pred vrati stražarji in drugi strigoji. Pomislil sem da bi bilo na nek način plezanje bolj varno kot pa iti skozi vrata. Če bi ostal v sobi pa ne bi dolgo preživel. Stopil sem na poličko in poskušal dobiti ravnotežje. Od nekdaj sem se bal višine. V zadnjem hipu sem zaprl okno in se prijel okenskih okvirjem pod tisto sobo, ki sem ravno prej bil. Stopal sem počasi in se držal oken kot nekakšna koala svoje mame ali klop človeka. Začutil sem kako mi polt teče po obrazu. Na enkrat sem začutil da je nekdo odprl okno. Spodrsnilo mi je saj sem se vstrašil poka sosednjega okna. Začutil sem da nimam več dna pod nogami. Padal sem iz visoke stolpnice na trda tla!

~ROSE~

Prišla sem v Billyeve misli. Videla sem ga plezati iz okna. Zakaj le počne to? Približala sem se. Zagledala strigoja, ki je ravno odprl okno zraven njega. Spotaknil se je. »Aaaaaaaaaaaaaaa!« Vpil je tako glasno da je par ljudi pogledalo navzgor in videli padajočega človeka. Verjetno so mislili da je človek… Zagnala sem se proti njemu. Hotela sem ga prijeti a nisem mogla. Poskušala sem in poskušala in nato se šele spomnila da sem neke vrste duh. V 10 poskusu sem ga nekako začutila. Prijela sem ga za rame. Ne vem kako mi je uspelo. Nehal je kričati. Počasi sem ga spuščala proti tlom. Začudeno je gledal navzgor kdo ga je rešil. A ničesar ni videl. Na nek način mi je bilo hudo pri srcu da me ni videl a po drugi strani sem bila vesela da sem ga rešila!
Ko sem ga ponesla do tal so ostali ljudje, ki so opazovali ta prizor osupljivo gledali Billya in snemali. Billy je stopil do enega snemalca vzel telefon in izbrisal video. Snemalec je nekaj zaklel proti njemu. Ostali so nehali snemati in odšli naprej. Gledali so za Billyem in se tiho pogovarjali. Videla sem začudene obraze ljudi iz bližnje trgovine. Billy je stekel proč. Jaz sem pa odletela za njim. Hotela sem komunikacirati z njim tako da sem vzela 3 kamenčke in enega vrgla v Billya. Ozrl se je nazaj in nato nadaljeval pot. Vzela sem 2. in tudi tega zabrisala v njega a rahlo močneje. Spet se je obrnil a tokrat je že gledal kdo to počne. Opazila sem priložnost in vrgla še zadnji kamen vanj. »Hej!« Je zavpil in začel hoditi proti meni. Vzela sem palico in pomahala z njo. Stresel se je in se ustavil. Pogledal je boljše. »Stran duhovi! Pojdite stran! Ne potrebujem vas več! Rešili ste me zdaj pa pojdite!« Ob teh besedah sem spet videla tisto meglo. Prišla sem nazaj v sobo. Znašla sem se pred kroglo, ki sem se je dotaknila.
Kar je bilo prvo sem morala priti nazaj na zemljo da ne bi postala strigojka. Stekla sem do vrat in jih previdno odprla. Pred vrati sta stala dva stražarja oblečena v zlato bela oblačila. Njun oklep je bil zlate barve. Sulica je bila verjetno iz pravega zlata. Od kot jim toliko zlata? En od njiju mi je začel nekaj govoriti a nisem ga razumela. »N-ne razumem vas…« Zmajal je z glavo. »Oprosti! Kraljica mi je naročila da te moram popeljati v tvojo sobo, ko se vrneš.« Že se je obrnil. »Ampak gospod! Vrniti se moram na zemljo! Drugače bojo moji prijatelji v veliki nevarnosti. Tudi jaz bom če se ne bom takoj vrnila nazaj!« Drug stražar je pomignil prvemu in ta je z pospešenih korakom odšel stran. »Kaj točno…« Je zanimalo drugega stražarja. Ne vem če ve za vampirje. Zato mu nisem smela povedati. A morala sem imeti dovolj dober izgovor da me nekako spustijo če lahko. »Uhh. Gospod, ne vem če lahko zaupam. Velika skrivnost je, ki lahko stane življenja.«
Začudeno me je pogledal. V njegovem resnem obrazu se je razkazal velik nasmešek. »Gospodična kako bi lahko mrtvec povedal skrivnost. Samo da vem če je res tako nujno drugače te ne bomo spustili nazaj. Ne bom povedal kraljici! Obljubim!« Besedam sem nasedla. Zdelo se mi je smešno, ko je omenil –duh-. »Dobro… Jaz… Ste že kdaj slišali za bitja, ki naj ne bi obstajala?« Prikimal je in njegov obraz je spet bil resen. »No… Nekatere od njih obstajajo… Ena izmed njih sem jaz. Sem pol vampirka… Moj prijatelj je tudi. Ravno prej sem ga rešila, ko je plezal iz stolpnice ali bloka, kjer koli je že bil. Ta prijatelj je moj fant. Mislim da je izgubljen. Ob pol noči danes me bodo spremenili v zlobno vampirko! Če ne pridem takoj nazaj bom lahko kar takoj danes ob polnoči izginila od tu saj me bodo prebudili. Če se vrnem zdaj še bom morda preživela! Prosim spustite me nazaj!«
Stražar se je začel glasno smejati! »Hahahahahaha! Takšnega izgovora pa še nikoli v življenju nisem slišal! Ljubi bog, otrok pomoč potrebuješ! Tukaj imamo na srečo številne zdravilce, ki ti z veseljem pomagajo!« Te besede so me prizadele! Močno in globoko v srce! Kako si lahko drzne duh govoriti o meni! »Res je! Spustite me drugače bom….«
»Gospodična to ne obstaja! Osatli boste tukaj in vi in vaši vampirski prijateljčki ostali na zemlji in vas počakali dokler se ne zbudiš iz kome!« Kako je vedel da sem v komi? Nihče razen mene je videl prizore pred mano! Ali pač… Pokazal mi je naj pridem. Mislila sem da me vodi do vrat na zemljo ali portala. A vodil me je do sobe. Hotela sem steči nazaj a me je prijel in potisnil v sobo. Zaklenil je vrata. Vedela sem da bom danes ob 12-ih postala nesmrtna, krvoločna zver če me ne spustijo! A za to sem lahko le še molila da se zgodi…

~MOON~

Zbudila sem se. Ležala sem na tleh. Sovražim te dogodke, ki se dogajajo na vsakih 10 dni. Na nel način sem jih sovražila saj so bili zelo boleči. Pobrala sem se in pogledala na uro. Samo še 3 ure do prihoda tečnega strigoja. Uboga Rose. Nikoli ji ne bi tega privoščila. A če bi jo skrila bi ostala brez Mie. Moje edine sestre, ki še je živa. Solze so mi stekle po obrazu. Vedela sem da delam na robe. Ko bo Rose obujena bo nastal še en tečen strigoj. Še več težav. Zavzdihnila sem. Stopila k njej. »Rose. Če me slišiš… Res mi je žal. Nikoli ti ne bi storila tega. Sploh nisem pomislila da se bo kdaj to zgodilo. Res mi je žal. Mislim da ni več poti nazaj… Rada bi to popravila. A… Ampak…. Ne morem gledati kako moja edina sestra umre! Edini družinski član, ki ga še imam!« Planila sem v jok in se zleknila po tleh. Tresla sem se.
Nisem vedela kaj naj storim. Zato sem še dalje kuhala mulo in gledala Rose, ki je še vedno ne gibno ležala na postelji. Njo vsaj ljubijo. Za njo se zanimajo tudi ne živi stvori. Tudi živi. Res je bila lepa. Lahko bi rekla najlepša ženska, ki sem jo videla v svojem življenju. Tako lepa kot ona ne bom bila nikoli. Na enkrat me je obšel občutek zavisti. Ko bo strigojka bo bila grozeče lepa. Ha! Ne sme biti najlepša! Lahko bo bila najlepša med nesmrtnimi… Zavedala sem se kako zlobno sem to dejala. Grozno sem se počutila a svoje sestre ne bi nikoli žrtvovala za neko lepotico moje prijateljice. Če prav mi Lia dosti pomeni bom to storila! Tako je! Rose bom predala strigoju in strigoj bo meni vrnil sestro! Stvar se mi je zazdela precej lahka in zaspala sem brez slabe vsesti.
Zazvonila je budilka. Želela sem jo ugasniti a me je prehitela hladna roko. Pogledala sem navzgor in si popravila pramen las. Pred mano je stal Mark. Strigoj, ki hoče imeti Rose samo zase. »Imaš srečo da si imela budilko. Kaj ti je da jo pustiš na samem? Kaj če bi jo ugrabili in jo nekje drugje zdravili.« Pogledala sem Marka in nato Rose, ki je še vedno ne gibno ležala na postelji. »Kje je Mia? Zmenila sva se! Daj mi jo in jaz dam tebi Rose!«
»Tvoja sestrica te čaka v mojem avtu zunaj. Lahko greš ponjo in se mi nikoli več ne vrneš pred oči!« Pokimala sem in stekla po dolgem temnem hodniku. Zgledala sem velik črn avto. Odprla sem vrata in tam je sedela zvezana Mia. Solza ji je stekla po licu. Objela sem jo in odvezala. Iz njenih ust je prišel le »Hvala!«

~ROSE~

Še vedno sem bila zaklenjena v sobi. Koliko je sploh ura? Nisem je imela v sobi zato sem lahko le čakala kdaj se bo zgodilo. Vrata so se začela odpirat. V sobo je pogledal stražar, ki me je v njo zaprl. »Vidiš. Ura je 12 pa si še vedno tukaj. Nič se ti ni zgodilo.« Pokazal je njegovo uro. Vedela sem da bo zdaj zdaj konec pred mano. Solze so mi začele tečt po obrazu. Nisem vedela kaj naj bi. Stražar je stopil bližje. Na enkrat sem začutila bolečino. Hotela sem se vstati a sem pala in stražar me je še pravi čas ujel. Vedela sem da je Mark zagrizel v moje truplo na zemlji. Hotel je popiti vso mojo kri in nahraniti z njegovo da bi me ubodil. To je bilo zelo blizu.
Začela sem se trest in staržar je klical pomoč. V meni se je kopičilo polno zla. Nisem več čutila ljubezni ali čustev. Kar predala sem se strupu, ki se je premukal v meni. Z zlobnim pogledom sem pogledala stražarja, ki me je še vedno držal v naročju. »Vidite! Zgodilo se je!« Ostali stražarji in ostalo osebje me je začudeno pogledalo. Namenila sem jim zloben smeh in izginila.
~ROSE~
V meni je bilo vedno več zla, sebičnosti, nobenega čustva. Postala sem krvoločni strigoj. Zakaj sem vedno pravila da ne bi bila strigoj? Zelo je prijetno. Zakon če bi lahko rekla. Odprla sem oči. Moj vid je bil ostrejši kakor prej. Sedla sem na posteljo, kjer sem ravno prej ležala. Zraven mene je stal Mark. Namenil mi je širok nasmešek a od mene ni dobil niti prijaznega toplega pogleda, ki sem mu ga dala ko sem še ga ljubila. Že da me je spremenil v mogočno bitje… Sedaj sem ga sovražila še bolj kot prej. »Dobrodošla med živimi mrtveci!«
»Utihni že enkrat in se poberi izpred mojih oči!« Užaljeno me je pogledal in stopil korak naprej. »Kako prosim? Ali me ne ljubiš?« Zavila sem s svojimi očmi in pogledala stran. Vseeno mi je bilo zanj. Me je ravno on moral obuditi? Ko sem še kar tako stala in gledala v omaro se je približal. Poljubil me je. V tistem trenutku sem se mu tako hitro izmuznila iz močnih rok. Še več spretnosti! Hitrost in moč. Začudeno me je pogledal. »Res me ne ljubiš več! Obudil sem te da bi bila lahko samo midva skupaj! Ampak zdaj vidim… Da ni prostora za oba na tem svetu.« Zagnal se je vame. Zabil me je v steno. Izmaknila sem se mu in prijela njegovo glavo. Zabila sem jo v steno. Glasno je zatulil.
Skočila sem na visoko polico. V njega sem vrgla stekleno bučko, ki je bila napolnjena s nekakšno tekočino. Tekočina ga je zadela naravnost v oči. Ugotovila sem da sem tudi bolj natančna. Začel se je zvijati in kričati kakor bi ga klala. V sobo je pritekel nov strigoj. Hotela sem se ga lotiti saj sem mislila da se bo zagnal vame in me napadel. A na moje veliko presenečenje se je zagnal v Marka. Mark je nabral nove moči in strigoju, ki ga nisem poznala želel odtrgati glavo. Morala sem pomagati. Skočila sem iz police. Prijela Marka za obraz in se usedla na njegove rame. Na enkrat je Mark začel tuliti. Ničesar mu nisem naredila. Ali… Zazrla sem se v svoje roke. Bile so v krogu ognja. Ne znan strigoj se je umaknil proč. Strigojem vedno škodi ogenj ali svetloba. Umaknila sem roke a ogenj se ni umaknil. Na enkrat sem ugotovila da sem ta ogenj ustvarila jaz. Z vso silo se uprem na Marka. Ogenj začne žgati po celem mojem telesu. Mark je samo padel po tleh. Bil je zažgan. Ni bilo videti kakšnega znaka življenja. Zato sem si oddahnila in obrnila proti neznancu.
»Stran od mene pošast ognjena!« Začel se je smejati. Kako? Prvo je bil prestrašen nato pa se smejal. Verjetno je mislil sarkastično. Dvignil je roke in iz njih je prišel sunek ledene vode. Stresla sem se, ko me je polil z njo. »Jaz se Nathan. Pa ti?« Ogledala sem se če je moja majica še cela. Na srečo je bila. Spomnila sem se da me je nekaj vprašal. »A-a…. Ja… Kar Rose mi reči. Drugače mi je ime Rose… Haha… Emm« Utihnila sem. Zavedala sem se da je bilo to zelo nerodno. Oba sva planila v smeh. »Povej mi… Kako si to storil?«
»To?« Spet me je zalil z vodo a tokrat toplejšo. Prikimala sem. »Si že slišala za 4 legende?« Tokrat sem odkimala. A naenkrat sem se spomnila, ko mi je mama v mislih povedala zanje. Nekaj je omenila. »No… Mama mi je nekaj govorila. A nisem vedela kaj točno misli s tem.« Z vodo je ustvaril dva delfina, ki sta mu skakala po roki. Kako čudovito. »No… Koliko sem videl… Ti si varuhinja ognja… Nadzoruješ ogenj. Tvoja moč je čudovita! Jaz nadzorujem vodo. Ni nekam najboljša moč a je zanesljiva.« Nasmehnil se je in se nehal igrati z delfinoma. Izginila sta iz njegove dlani. »Na primer tako.« Spet me je zalil z vodo in se nasmejal. »Emm… Nathan. Eno vprašanje imam… Zelo je patetično a… Zanima me zakaj…«
»Povej kar ima na jeziku. Mogoče vem za odgovor… Vdihnila sem… »Zakaj nisem že prej imela teh moči? Prej sem bila dampirka… Danes pa sem postala strigojka in imam to moč…« Začudeno me je pogledal. »Nisi imela? Jaz sem že rojen kot strigoj. Ti pa praviš da si bila dmpirka… Hmm… So bili kakšni znaki? Si pogosto krat bila jezna, rada hodila na toplo ali kaj podobnega?« Pomislila sem. »Spomnim se da… Imela sem rdeče oči… Ja zelo rada sem imela vročino… Umm… Ne vem…« Pogledal me je v oči. »Saj tudi zdaj imaš rdeče… A si vedno imela rdeče? Si se česa čudnega dotaknila?«
»Ne. Ko me je strigojka ugrabila vem da sem jih od takrat dalje imela… Že prej… Tisti dan sem jih dobila. Toploto sem pa od nekdaj oboževala.« Nasmehnila sem se. »Aha… Torej si se takrat razvila v popolno legendo in ko si se spremenila v nesmrtnico so moči prišle na plano. Tudi tiste moči, ki jih ima skoraj vsak strigoj. Ja prava si. Legende sem iskal vsaj 3 leta in zdaj sem končno našel eno legendo. Težko nas je najti.« Nasmehnila sem se. Sedaj sem si ga podrobneje ogledala. Imel je turkizno, sinje modre oči, njegovi lasje so bili svetlo rjave barve, višji je bil od mene vsaj za dve glavi, njegove ustnice so bile blago roza, na sebi je nosil belo majico z narisanim morskim psom in dekletom, ki plava. Zgoraj je pisalo: JAWS
Moderna majica za te čase. Lep je bil. Fant mojega stila. A nekaj… Nekoga. Stisnila sem oči in pomislila… Billy! Joj na njega sem čisto pozabila! Že sem si ogledovala Nathana ker sem pozabila na Billya! Ampak… Strigojka sem. Poskušal bi me ubiti ali pa bi se me bal… Ne bi prenesla da izve kaj sem. Bolje da ve da sem umrla in si poišče novo punco. Sem res morala spomniti nanj. Začutila sem da nisem več toliko zlobna kakor sem čutila na začetku. Nekako so prišla vame čustva. A čisto rahlo so se me dotaknila. Spet je prišla na plan nova Rose. »No… Kaj bova pa zdaj!?« Nathan me je pogledal. »Poiskala zadnji legendi.« Kaj? Tudi jaz bom iskala 3 leta da bom rešila svet. Ni šans. Obrnila sem se in odkorakala. »Rose? Kam greš?«
»Pusti me. Nisem se rodila za to da bom s tabo po svetu iskala dva strigoja, ki tako ali tako ne vesta zase.« Iz mojih dlani so prišli plameni. Obrnila sem se na levo in ob sebi videla ogledalo. Moje oči so bile temno, zlato rdeče. Na mojih temno rjavih laseh je bil rdeč pramen. Moj obraz je bil medene barve. Usta so bila rdeča kakor kri… Ko sem odprla usta sem videla bele kot sneg dolge podočnike. Všeč sem si bila. Nikoli nisem pričakovala da bo kaj takega nastalo iz mene. Po nekaj minutah je Nathan stal ob meni. »Res ne bi šla?« Obrnila sem se proti njemu. »Dobro! Poiskala bova tiste legende. Srečen? A pod enim pogojem. Spala bova narazen. Če bo možnost v drugi postelji ali sobi. Razumeš? Nočem imeti nobenega stika s fanti.« Prikimal je in se nasmehnil. Spet me je polil z vodo. Spet sem bila mokra. Tokrat sem se razjezila. »Kaj je s tabo! Ledena voda je! Ni fajn! Prenehaj zdaj!« Zarežal se je in me še enkrat polil po glavi. »Rekla sem- NEHEAJ!« Iz mene so se pognala črna krila, moje oči so gorele od besa, iz glave so mi zrasli majhni rogovi in iz za sabo sem videla rep, kot hudičev, le da je bil črne barve. Oblačila so se preobrazila v rdeče črna in na sebi sem imela črno vratno verižico z rdečim kristalom. Če sem naredila ognjeno kepo ko me je Nathan ustavil. »To je tvoja preobrazba. Želel sem ti pomagati da bi se preobrazila… Oprosti.« Nasmehnil se je. »Izgledaš zelo kul…« Ob teh besedah sem kepo ognja zalučala proti njemu in on je hitro ukrepal in se obvaroval z vodnih ščitom. »Imaš srečo da si voden drugače bi te že skurila!«
»Želiš videti mojo preobrazbo?« Skomignila sem z rameni. Nato sem se nasmehnila. »Ali ti moram pomagati?« Tudi on mi je vrnil na smeh. »Ne. Sčasoma boš nadzorovala svoje preobrazbe.« Ob njem se je naredila bela svetloba. Zatisnila sem oči. Ko sem pogledala je ob meni stal Nathan oblečen v belo modro obleko, njegove oči so bile še bolj modre, na glavi ni imel ničesar. Le na desnem licu, se mu je zarisal svetlo moder val. Imel je bela krila.
»Uau… Dobra preobrazba.« Nasmehnil se je.
~ROSE~

Zgodaj zjutraj sva se z Nathanom zbudila v temnem jašku, kjer sva včeraj ostala in verjetno zaspala… Spala sva na postelji… Tisti, ki sem ležala ko sem bila v komi. Zardela sem, ko sem opazila da sva z Nathanom ležala skupaj. Kako sem sploh prišla tja gor? Hmm… Vseeno mi je bilo, bilo je romantično in… Spet sem se spomnila na Billya. Še vedno je moj fant. Ne smem se sparčakti z drugim. Izvila sem se iz Nathanove močne roke, ki se je ovijala mojega pasu. Zavezala sem si vezalke na čevlju. »Gospod vodnar. Razložite mi kako sem prišla v posteljo in kako ste se vi tam znašli?« Res me je zanimalo in vprašanje se mi je zdelo zelo smešno. Tudi Nathanu se je. Sedel je na posteljo in se široko nasmehnil. »Gospodična Rose! Zaspali ste in jaz sem vas položil v posteljo saj sem mislil da vam bo lepše se zbuditi na postelji kot pa na ledenih tleh. Če vas moti ali ne bom tudi jaz spal na mehkem in toplem. Če vam pa ni prav pa spite naslednjič na tleh.« Nasmehnila sem se. »Potem pa mi kupi spalno vrečo.«
»Saj jo bova zares potrebovala. Danes greva na pot.« Zavila sem z očmi. Padla sem na tla. V glavi sem videla spet tisto meglico. Na enkrat sem se znašla v Liinih misli. »Ne vemo kje je Billy! Rose je umrla! Ti pa postajaš pošast!!! Tako ne gre več naprej! Najbolje bi bilo da bi te kar predali strigojem ali pa te spustili v gozd!« Lii so solze pritekle iz oči. Gospa, ki je nisem poznala se je obrnila in odkorakala stran. Zaslišala sem Liine misli. ~Kaj se dogaja? Rose in Stevan sta mi edina stala ob strani in zdaj Rose ni več! Billy se bo ubil zaradi nje! Odkar Rose ni več se je vse sesulo. Ona je bila naš stolp, ki je držal opeke. Sedaj ko je stolp odpadel so opeke popadale in ena za drugo so se lomile! Kako rada bi da se to nikoli ne bi zgodilo. Billya moram najti in ga potolažiti. Si bo že našel novo a nikoli ne bo boljša kakor Rose. Stevan… Kje je? On bo vedel kje je Billy… Ampak…….~
»Rose! Rose! A si v redu? Rose!!!« Zbudili so me Nathanovi glasovi. »Nathan. Vse je v redu. Ali je med legendami tudi zmožno da potujejo iz enih mislih v druge?« Prikimal je. »Jaz… Jaz sem bila v prijateljičinih misli… Ravnokar. Misli da sem umrla….«
»Tako je še najbolje Rose.« V meni je spet vzkipela jeza. »Ne ni!!! Potrebuje me! Nekaj groznega se ji dogaja moj fant se bo ubil vsi so se zlomili!!! Mar ne razumeš te situacije???« Obmolknil je. Bila je vsaj pet minutna tišina. »Ampak zdaj ne moreva tja… Morava najti ostala dva elementa legend. Da premagamo zlo, ki nam sledi! Če jih ne najdeva zdaj bo vedno več žrtev… Prosim Rose! Najbolje bo da mislijo da si umrla. Pomagaš jim lahko tudi kako drugače. Na primer ko boš spala lahko greš v sanjah v drugega človeka in nekako tako pomagaš…Zaupaj mi!« Pogledal me je z iskrenimi očmi. Takšnimi očmi, ki ti dajo vedeti da misli resno. Ne spomnim se kdaj bi lahko nekaj podobnega videla nazadnje… Pozabiti bom morala na Billya in zaživeti na novo. Saj ni moj prvi fant. Solze so se mi nabirale pred očmi ob teh mislimi. Težko je bilo sprejet. Nekako ga bom že prebolela. Obrisala sem si solze, ki so mi stekle po licu. »Dobro… Ghm… Greva?« Stopil je k meni mi obrisal solzo iz drugega očesa in me pogladil po laseh. »Ja.«
»Dobro, kaj še čakava?« Nasmehnila sem se novim dogodivščinam na proti! To zveni zelo pesniško ampak je bilo res tako. Nathan je pograbil svoj nahrbtnik. »Še prej bova šla po nakupih… Dosti stvari bova morala nakupiti če bova želela sploh na pot…« Dosti? Najverjetneje bova kupila samo spalne vreče, kremo za sončenje, pršilo proti komarjem in klopom in kakšne obleke in to je to… A ko sva začela z nakupom sem bila precej začudena. Voziček je bil vedno bolj poln. »Rose… -podal mi je nakupovalni listek- Kupi še to jaz pa skočim po nekaj velikega. Prav?« Prikimala sem. A takoj ko sem pogledala listek sem že zmajala z glavo. Vse to bom iskala vsaj kakšne dve uri. Začela sem hoditi po trgovini in gledala po policah če kaj najdem. Bila sem že na polovici listka in postalo mi je zabavno. Dobri stari časi… Z Lio sva takole vsak dan ždeli za trgovskimi policami in kupovali. Dobila sem tempo in že sem mislila iti do blagajne kar se spomnim da nimam denarja. Nathan ga ima. Ojoj! Kaj pa naj zdaj? Čakam… Ne! Začela sem voziti na okoli in opazovati kaj še potrebujeva. Na seznamu ni bilo vložkov. Te bom zagotovo potrebovala. Vzela sem 5 paketkov. Še kakšna ličila, parfume in takšne ženske prčakrije… Na Nathana tudi nisem pozabila in sem mu vzela žele, parfum, šampon… Potem pa še šla po čips in ostale sladkarije. Voziček je bil prepoln. Kje bo Nathan dobil toliko denarja res ne vem. Čez čas se je le prikazal. Bil je nasmejan do ušes. Šla sva do blagajne. Znesek na računu je tehtal 126, 65€… Nathanu sem posodila svojih 20€ a jih je zavrnil češ da jih bom še potrebovala… Skomignila sem z rameni in jih pospravila. Prodajalka se mi je velikodušno nasmehnila. »Pridi…« Pokazal je naj mu sledim. Voziček je bil zelo težek zato sem ga s težavo poganjala…
Ko sva prišla v klet, kjer so bili parkirani avtomobili sem zagledala velik črn avto. Nathan je odprl avto. »Ti… A si ga šel kupiti?« Zahihital se je. »Ja kako pa bi naj potovala? Pot bo dolga. Ne bova morala vsega prehoditi. Pa še pomisli. Če nama zmanjka denarja bi lahko prodala njega.« Pametno. Prikimala sem. Vse stvari sva zložila vanj. Všeč mi je bilo da je bil prtljažnik velik. Ko je zaprl vrata od prtljažnika sem videla značko avta. Bmw! Hudo! Nasmehnila sem se. Sedla sem zraven voznikovega sedeža. »Znaš voziti?« Prikimala sem mu. »Dobro… Včasih se bova menjavala. Največkrat zvečer.« Komaj čakam!!! Vozila bom avto brez izpita. Če naju dobijo bova veliko plačala… Vozila sva se v središče mesta. Zavila v nov nakupovalni center. Še več nakupov? Mar nisva že zapravila 100€ pa še malo čez? Ta tip tukaj ni povsem prilepljen na zemljo… Šla sva v trgovino z oblačili. »Izberi si par oblek. Par puloverjev, kratkih majic, dresov… Vse kar potrebuješ si vzemi.«
»Ni mi treba dva krat reči!« Kakor 2 letna punčka sem stekla do najbližnjih majic. Ta del nakupovanja sem imela najrajši. Z Lio sva si poskušali nešteto oblačil na koncu pa kupili samo dve majici. Nathan je v hipu končal. Jaz pa sem potrebovala več časa. Vzela bi lahko vsa oblačila! A potrebovala sem 3 puloverje, 3 majice in 2 dresa in kakšno jopico ali jakno… Pa da ne pozabimo še na spodnje perilo. Tega sem vzela prvo. To je bilo preprosto saj nihče ne gleda kakšno spodnje perilo imaš. Nathanu sem naročila naj ocenjuje oblačila kako se mu zdijo od 1 do 10. Zdelo se nama je zabavno. Iz garderobe sem stopala kakor manekenka in pozirala. On pa je govoril kaj mi paše in kaj ne. Čez čas sem se le odločila kaj bom vzela. Nathanu se je že na daleč poznalo da sem ga izčrpala. A najboljše je iti v trgovino z najboljšo prijateljico ali fantom…
Sedla sva v avto. Nočilo se je že. »Nathan… Hvala! Pozabila sem kako sem se včasih tako zabavala s prijatelji… Stare spomine sem si obudila pred očmi. Bova še kdaj to počela?« Zasmejal se je in z veselim glasom odgovoril. »Ja, prav zabavno je bilo! Ko sem šel z drugimi puncami je bilo grozno. A s tabo sem dobesedno užival.« Ko je omenil –ostalimi puncami- sem zavila z očmi in se obrnila proti oknu. »Kaj pa je? Sem kaj takega rekel?« Gledala sem skozi okno… »Ne… Samo… Utrujena sem… Malo bom zadremala.« Potrpljal me je po rami. Zaprla sem oči. Želela sem skočiti v Liine misli. A na moje veliko presenečenje sem se znašla v Billyevih. Bil je v gostilni… Ali… Disku? Šel je popivati. Najraje bi ga udarila! »Ej! A ti si on fant, ko zna letet?« Billy ga je razočarano pogledal. »Jaz ne vem o čem govoriš. Samo predstava je bila. Ali nisi videl vrvice? Naj ti povem da je bila smo predstava… Okej?« Fant je prikimal in se obrnil nazaj proti natakarici za šankom. Billy je začel gledati okoli sebe. Res je bil šarmer, zlahka bi ujel novo ribo. Kar seveda bo. To sem mu prebrala iz misli. Oči je uprl v neko dekle z snežno blontnimi lasmi. Ni ga opazila. Zakorakal je k njej. »Hej! Bi zaplesala?« Blondinka se je nemudoma obrnila. Zardela je. »Seveda bom zaplesala s teboj!« Prijel jo je za roko in ona se mu je prepustila in padla v naročje. S prva sta se objemala in potem začela plesati. Dolgo, dolgo časa sta plesala. Ko se je blondinka zasopihana vrgla Billyu v naročje sta šla sedet za šank. Tam sta se pogovarjala o osebnih stvareh. Billy ji je povedal ime in ona njemu. Melanie… Lepo ime… Čez čas sta si izmenjala telefonske in začeli so se delati plameni okoli njiju. Billy je postajal vse bolj divji. Videlo se mu je da mu je Melanie zelo všeč. Kar na enkrat ga je povlekla za majico. Z nasmehom ga je odvlekla v neko sobo. V tisti sobi je bila postelja, kopalnica… »Moja soba, za čez noč!« Nasmehnila se je in oba sta se vrgla na posteljo. Začela sta se poljubljati kot nora in vedela sem kaj bo sledilo. Takoj sem morala iti iz njegovih misli. Kako. Mižala sem a vseeno sem vse videla! Začela sem vpiti in tresti z glavo. Čim prej sem želela iz Billyevih misli!
»Rose! Kaj je narobe? Rose!« Videla sem Nathana, ki me je opazoval in držal v naročju. Solze so mi tekle po licu. Billy si je našel novo punco! Vara me! Ob teh misli sem planila v jok in se zvila k Nathanu. On me je tolažil a ni vedel zakaj. Želel je izvedeti a mu nisem znala odgovoriti. Še sem cmihala ob njemu. Ko sem nehala sem ga pogledala. »Rose? Kaj je bilo? Prosim povej mi kaj se je zgodilo da ti bom znal pomagati!« Še vedno so mi krokodilje solze nenehno kapljale po obrazu. S tihim tresočim glasom sem dejala… »B-b-billy… Ghm, ghm… Me… Ghm… Je pre-e… ghm… prevaral…« Mislim da Nathan ni najbolje razumel ampak več ni moralo iti iz mojih ust. »A tvoj fant? Si bila v njegovih mislih?« Prikimala sem. »Seveda te je če pa misli da si mrtva.« Prav je imel. Jaz bi storila isto. Zavzdihnila sem in izdihnila. »Glej Rose,… Spoznala boš novega. Saj si komaj 16 let stara. Bo že prišel pravi čas. Mene sta že 2 prevarali pa sem 18. Več me ne bojo saj imam dovolj. Ne bodi jezna s tem nasvetom a mislim da ti bo pomagal… Ne hodi več v Billyeve misli… Mislim da bo tako še najbolje…« Strinjala sem se z njim. »A-ampak… N-n-athan..? Ž-žel-lela… Ghm… Sem… V Liine m-m-misli… K-k-kar na enkrat s-sem b-b-bila tam.«
»Potem pa za nekaj časa ne hodi nikamor v tuje msili.« Še enkrat sem ga objela. Začutila sem da nisem takšna strigojka… V meni so še čustva… Ali je to zaradi moje moči legende? Zavzdihnem… Billyu se bom maščevala! Bo že videl! A zdaj še ga bom pustila pri miru! Naj uživa dokler še lahko! Čez čas ne bo več! Začutila sem kako so moje oči rahlo zabliskale z ognjem. Nato sem se ulegla čez zadnje sedeže in zaspala.
~ROSE~
Potujeva že vsaj cel 1 teden pa še ničesar nisva našla. »Nathan? Kako dolgo še?« Obrnil se je z prijaznim in ljubečim pogledom. »Jaz sem iskal 3 leta pa sem našel samo tebe. Ne vem… Mogoče 6 let ali kaj…« Pogledala sem ga. »Kaj! Ti se norčuješ iz mene? Da bom 6 let gnila v avtu? Ne to pa se ne grem!« Odprla sem vrata na avtu in skočila ven. Vem da se med vožnjo to ne počne a morala sem. Nathan je takoj ustavil in me šel pogledati. »Rose? Šalil sem se! Natanko ne vem kje so a lahko le predvidevava!« Zavila sem z očmi. Nathan se mi je zarežal in izza hrbta privlekel bonbnjero, medvedka in šopek rdečih vrtnic. »Kaj pa je to?«
»Tvoj rojstni dan je buča! Vse naj boljše! Vem da ni veliko darilo… Še večje darilo je pa tvoja zabava! Na ples greva! Zraven so pa še bazeni če ti bo dolgčas!«
»Kakšnem plesu?« Nasmehnil se je. »Zato sva kupila te obleke. Midva bova tja prispela zvečer…« Zavila sem z očmi. Želel še je nekaj pripomniti a sem ga prehitela. »Jaz ne grem na ples! Ne znam plesat in tudi ne znam nositi krila. Sem oseba za katero niso svečane prireditve!« Nathan je samo zavil z očmi. »Samo pridi nazaj v avto. Bova videla kako se bo izteklo. Saj ne bova plesala bova pa plavala.« Sami izgovori so ga. Sedla sem v avto in poslušala glasbo na telefonu. Čez kakšne 3 ure sva spregovorila. »Kdaj se bova oblekla?« Pogledala sem ga. Z sivo kapo na glavi in rdečo jopico sem izgledala kakor najstnica, ki se upora staršem. »Vprašanje bi bilo bolj logično če bi vprašal kako ali kje.« Spet sem gledala v telefon. »Ja verjetno imaš prav…« Spet sva molčala. »Še kakšne pol ure da prispeva. Pogledala sem na uro na telefonu. »Ob sedmih bova bila v stavbi. Če želiš se lahko preoblečeva na bencinski črpalki…«
»Ja seveda! Kje bova našla prostor za to?!« S prstom je pokazal na bencinsko črpalko in znakom za stranišče. »Aha… Dobro. Jaz grem prva!« Parkirala sva in jaz sem iz prtljažnika vzela svojo obleko. Stekla sem na stranišče. Slišala sem da je Nathan bil tik za mano. Počasi sem se slekla. Na sebe sem dala rdečo obleko, ki mi je segala do kolen. Na njej so bile čipke v obliki rož. Krilo pa je bilo gladko brez čipk ali česa. Rozasto rdeč pas sem si še nadela. Stopila sem iz kabine in šla pred ogledalo da bi se naličila. Nekaj je manjkalo… Mogoče… Na svoj vrat sem si dala verižico, neke vrste je bila oprijeta na moj vrat.
Čez kakšnih petnajst minut sem že sedela v avtu in čakala na Nathana. Čakam… Čakam… Še vedno čakam… Kje se obira? Stopim iz avta in vidim tolpo fantov, ki nadlegujejo Nathana. Stopila sem bližje… Da bi slišala pogovor. »Ha poglej ga kako je prestrašen! A bi šel k svoji mamici?« Fantje so se začeli krohotat Nathan je pa kar mirno stal na miru kot da ne bi bilo nič. En ga je udaril v ramo. Še bolj so se smejali. Največji, ki mu je bilo ime Aron, tako sem slišala je iz žepa povlekel nož. Nathanu se je videlo da ga je bilo strah. Nekaj sem morala ukrepati. Zakričala sem na ves glas. »Na pomoč!!!« Vsi so se obrnili. Iz Nathanovih ust sem izbrala da je je po tiho rekel Rose. Fantje so pustili Nathana na miru in se začeli približevati drevesu ob katerem sem stala. Sedaj me je postalo kar strah. Vedno bližje so mi bili… »Halo? Je kdo tu?« Ko so prišli do prave točke, ki je bila za mojim hrbtom sem skočila in ogenj zabrisala vanje. Začeli so tuliti in preklinjati. Pustila sem jih v žarkih. Fantje so preživeli a imeli so manjše opekline.
Takoj sem stekla do Nathana. On je še vedno stal na istem mestu. »Kaj pa ti tu? Kaj se je zgodilo?« Mislim da so mu dali nekakšno pomirjevalo da se ne mora premikati. Ob tem njegovem čudnem mirnem položaju sem planila v smeh. »Reši me.« Smejala sem se in smejala. Potem pa se mi je iz prsta prižgal rahel plamen ognja. Izgovorila sem stare grške besede in pihnila ogenj v Nathana. Takoj se je začel premikati.
Vozila sva se še kakšne dobre pol ure in prispela pred veliko stavbo. Tja je stopalo ogromno žensk in moških. Imeli so podobna oblačila kakor midva. Nathan je stopil iz avta in mi nastežaj odprl vrata. Ponudil mi je roko. Podala sem mu jo kakor stara gospa, ki ne zna stopiti iz avta. Sramota! Hodila sva proti stavbi. Pred vrati je stal varnostnik in Nathan mu je podal vstopnici. Varnostnik je prikimal in odprl bela vrata stavbe. Po stopnicah je visela rdeča preproga. Počutila sem se kakor da sem kraljica. Par deklet je v bližini opazovala Nathana in vse so se smehljale in pogovarjale. Še bolj sem se stisnila proti njemu in z svojim ‘prijaznim’ pogledom namenila: moj je! Ena rdečelaska je zavila z očmi in nadaljevala pogovor. »Bi pijačo?« Prikimala sem. Namenila sem mu res prijazen nasmešek. Kar seda zares prijaznega. Uživala sem v tem da je zraven mene Nathan. Pravi fant, lep je, prijazen, smešen… Karkoli bi lahko naštevala o njem. Naslonila sem se na najbližji drog in čakala. Nisem ga videla. V takšni gneči ga res ne bi mogla. Čakam in čakam. Postal je pravi dolgčas tako kot sem si zamislila že na začetku preden sva stopila v stavbo. »Hej! Obrnila sem se. »Hej…« Pred mano je stala punca z blontnimi lasmi, lepo postavo, zelenimi očmi… Nekam znana mi je bila… A ne spomnim se od kot… Saj ni! Ojoj! Melanie! Billyeva nova punca! »Kako ti je ime? Jaz sem Melanie.« Podla mi je roko. Z gnusom sem jo prijela. »Rose.«
»Čudno… Od nekod poznam to ime… Aja saj res! Lepo ime…« Nasmehnila se je. »Kje si pa slišala za to ime?« Naredila je požirek njene pijače. »Moj fant Billy je imel punco z imenom Rose. Umrla je. Ni mi želel povedati zakaj. Veš… Zelo si ji podobna. Slike mi je pokazal. Isti sta! Ali? Si morda res…?« Odkimala sem se in nasmehnila. »Ne. Sploh ne vem kdo je Billy… Zagotovo mora žalovati…« Sočutno je prikimala. »Ja res… Pravi da se je mislil ubit. A ko je spoznal mene je rahlo pozabil na njo. Zdaj bo boljše. Upam…« Spet je naredila požirek. »Ali je Billy tukaj?« Če je, morava vsekakor čimprej z Nathanom oditi. Če me bo opazil me bo poskušal najti in ne bo pomagal Lii! »Ja vsekakor je tukaj! Moja stara mama ima rojstni dan. Sem gremo vsako leto praznovati.«
»Zakaj pa te zanima?« Obrnila sem se levo in zdaj desno. »Ne vem. Kar tako…« Spet sem opazovala če bi kje bil Nathan ali Billy. »Če želiš te lahko predstavim svojim. »Em… Ni trba. Hvala!« Pomežiknila je. »Pridi!« Povlekla me je za roko. S prva sem se ji rahlo upirala a nisem pred ljudmi želela izpsti nevljudno. Srce mi je bilo sto na uro. Strah me je bilo da me bo Billy opazil. Ampak če me Melanie ni prepoznala in je gledala slike kaj pa bi še lahko šlo na robe? Prispeli sva do okrogle bele mize. Za njo je sedelo par njenih sorodnikov. Billya ni bilo tam. Sreča. Rahlo sem se sprostila in se pogovarjala. Spomnila sem se da me Nathan zagotovo že čaka. »Em. Melanie? Nekdo me čaka ob tistem drogu ko sem prej stala… Grem ponj.«
»S tabo bom šla.« Nasmehne se mi. Tako kot sem si jo predstavljala ni bila takšna. Prav… Prijazna je bila. To mi je bilo na njej všeč. Ko sva prišli do tja je tam stal Nathan. »Kje pa si bila?« Obe z Melanie sva planili v smeh. »Prijateljico imam.« Nathan je prikimal in mi ponudil pijačo. Pogovarjali smo se o vsem. Kje živimo, kako da smo tukaj… »Melanie?« Obrnila sem se. Zagledala sem Billya. Kri mi je napolnil adrenalin. »Em… Samo na stranišče skočim.« Melanie je prikimala. Jaz pa sem se sunkovito obrnila in Nathanu namenila pogled: stran morava takoj. Stekla sem na stranišče. »Rose kam greš?« Obrnila sem se da bi ugotovila kdo mi je rekel to. Melanie me ni poslušala ko sem ji povedala da grem na stranišče. To je bilo tvegano. Billy je pogledal k višku. »R-r-rose?« Stekla sem stran. Nathan je bil tik za mano. Billy tudi. Zaletela sem se v nekoga v bližini bazena. »O-o-oprostite…« Nisem dvignila glave. Moški, ki sem se ravno zaletela vanj me je pogledal. »Ni problema.« Že je želel oditi na kar je Billy pritekel sem. Skrila sem se za fantom mojih let. V tistega, ki sem se zaletela. »Rose! Vem da si tu! Pridi!« Odkimavala sem in sama pri sebi govorila »Ne, ne, ne, ne! To ni res!« Skočila sem v vodo. Billy je opazil in se zagnal za mano. Fant ga je ustavil. Imel je temno rjave lase, njegove oči so bile prekrasne. Zmes turkizno modre barve. Spominjale so me na reko, bil je močan in visok. »Pusti jo!« Billy je stopil korak nazaj. »Kdo si? Jo sploh poznaš?« V sobo je pritekel Nathan. Ves zasopihan je stopil k meni in me povlekel iz vode. Stekel je naprej in me držal v naročju. Fant, ki je me je nekako rešil potisnil Billya v vodo in stekel za nama z Nathanom. Ko smo prišli do avta je iz mene že gorel ogenj. Bila sem prestrašena in polna adrenalina. Fant, ki je stekel za mano me je čudno gledal. »Kaj? Kako?«
~ROSE~
Nathan je otrpnil. Ni mogel verjeti da se je to zgodilo. Tudi jaz sem omahovala nato pa spregovorila. »Glej… To… Kar vidiš… Je…« Zavije z očmi. »Ti si element ognja in tale tip pa mislim da vode…« Pogledam Nathana in vidim da mu kaplja voda iz dlani. Verjetno se on preobrazi ko ga je strah. »Kako si vedel?« Na enkrat sem začutila močan veter. Zmrazilo me je. Pogledam Nathana, ki se trese od mraza. »Nehaj!« Fant je presenečeno pogledal Nathana. »Dobro…« Veter je nehal pihati. Našla sva tretji element! Element, ki nadzoruje vreme! »Kako ti je ime?« Fant zardi ko ga povprašam po imenu. »Kyle! Kako pa vama? Zate mislim da vem… Rose kajne?« Prikimam. »No jaz sem Nathan, me veseli! Sedimo v avto in se odpeljimo!«
»Nonono… Kam se nam pa tako mudi?« Nathan je izgledal rahlo jezen… Voda na njegovih dlaneh bi zagotovo zavrela če bi nadzoroval vodo in ogenj. Nasmehnila sem se in prikimala da bi bil čas da gremo. Kyle me je ubogal in sedel zraven Nathana na sprednje sedeže. Smejala sem se Nathanu, ki je samo gledal za Kylom, ko je sedel v avto, ko sem jaz prikimala. Z odprtimi ustmi je sedel za vozniški sedež. Vozili smo se dobre pol ure… »Pismo! Goriva nam bo zmanjkalo!« Zarežala sem se. Nathan me vedno razveseli ko začne težit…Zavili smo na najbližjo bencinsko črpalko. Kyle je ostal v avtu, Nathan je šel plačati gorivo, jaz pa sem šla na stranišče. Pogledala sem na svoj telefon. Vidim nešteto klicev od Billya in Lie. Hudo mi je zanju… Tako sebično sem ju zapustila Lii sem obrnila hrbet ko me je najbolj potrebovala! S počasnim tempom sem odkorakala na stranišče. Ko stopim do vrat slišim nekakšen pogovor. Odločila sem se da bom prisluškovala. »Človek! Če boš komur koli povedala kar si videla prisežem da boš naslednja in to brez heca! Vrat ti bom zlomila žile odtrgala iz rok ali vratu samo da boš trpela! Si me razumela?«
»D-d-d-a…. P-p-ro-o-osim… Nič m-m-i ne st-tori.!« Zaslišala sem rahel hihitet… »Heh… Če ne boš nikomur povedala ti ne bom ničesar naredila! Zdaj pa pojdi preden si premislim!« Hitro sem se skrila med metle v bližini. Videla sem vsaj 30 letno žensko, ki je zdrvela iz stranišča. Za njo je takoj stopila ženska. Imela je rdečkasto blontne lase, temnejšo polt, vitke postave, velika je bila najmanj 170… Bila je morojka. Okoli ust je imela kri… Nekaj je začela vohati. Obrnila se je proti meni. Stisnila sem se ob metle. Še naprej je vohljala proti meni in se približevala… Med nama je bilo še vsaj 5 korakov. Še en korak in sva za 4 korake bližje. Zatisnila sem oči. Nisem želela da bi na akademiji izvedeli da sem še živa. Zraven sebe sem zaslišala premikanje. Pogledala sem desno in videla gospoda, ki se je skrival med metlami. »Vedela sem da ne bi smela biti tukaj!« Zgrabila je moškega za vrat in ga potegnila k sebi. Usta je dala na njegov vrat in izsesala dušo iz njegovega telesa. Še enkrat se je zazrla proti metlam nato pa s truplom odkorakala proč. Oddahnila sem si. Ko sem bila prepričana da je ženska odšla sem stopila ven. Stekla sem na stranišče saj mi je bila že sila. A ko sem stopila vanj sem si kar premislila. Zagledala sem lužo krvi pomešano z zeleno rjavo brozgo, nad lužo je mrgolelo mrčesa. Obrnila sem se in odšla do avtomobila. »Kje si bila tako dolgo? V skrbeh sem bil zate…« Nathan je zavil z očmi… »Rose kje si bila bil sem v skrbeh zate! Skoraj sem te že šel iskati veš! Hehehe bi prisedla bi se spočila? He?« Nathan se je norčeval. S njegovim zvišanim glasom je znal zelo smešno oponašati ljudi ko se norčuje iz njih. Kyle se je vstal. Bil je osramočen. Korakal je do Nathana in si nekaj mrmral. Začel je pihati veter… Začutila sem da se bosta stepla ali kaj podobnega. Začelo je dežaveti. Vedno bolj. Na enkrat so se strele začele bleščati po nebu. Nathan je bil v pripravljenosti za napad. Prvo je napadel Kyle. Udaril ga je v trebuh da se je Nathan zrušil po tleh. Nasmehne se Kylu. »Samo to zmoreš? Malo škropljenja? Jaz ti naredim kopel!« Iz rok se mu vsuje sunek vode, ki Kyla odbije v bližnji avto. »Nehajta!« Nista me poslušala. Še naprej sta se tepla. Iz mene je začelo goreti. Bližala sem se Kylu in Nathanu. »Rose ne!!!« Začudeno sem ga pogledala in stopila korak naprej. Okoli mene je začelo goreti. Stopila sem na bencin. Kyle je zagledal priložnost in Nathana še enkrat udaril da je padel zraven ognja. Nathan je takoj ogenj zalil z vodo. »Kaj je narobe z vama!?«
»O-oprosti…« Obrnila sem se proč in zakorakala proti gozdu. Slišala sem kako sta me klicala a sem ju pustila da se pobotata. Začela bom se učiti kako svoj dar pripeljem na plan brez da bi bila jezna ali prestrašana. Želim se naučiti ga nadzorovati! V to sem trdno prepričana da se bom naučila! Zaprem oči in se zberem. »Dajmo Rose,… Še malo…« Nič… Še vedno poskušam. Od znova znova… Kar takoj naprej je v meni govoril notranji glas. Utrudila sem se… Koliko časa je sploh minilo? Pogledam na telefon in vidim da sem prejela novo sporočilo. Odprem ga.
Ne znana številka: Presenečenje! :D
Zavijem z očmi in se vstanem da bi se odpravila proti Nathanu in Kylu, ki me zagotovo že iščeta. A na enkrat začutim da je nekdo planil nadme in mi preko glave nataknil bombažno vrečo. Opletam z rokami brcam v prazno. Začutim iglo, ki mi predre kožo. Čutim tekočino v meni. Počasi se umirim ničesar ne morem narediti… Kar naenkrat zgubim zavest…
~ČEZ 1 URO~
Zbudim se na hladnih tleh. Slišim da sem v vozilu in da se vozimo. Ničesar nisem morala storiti… Zvezana sem bila na tla. Nekaj… Bom… Morala storiti! Zaprem oči in želim priklicati svoj dar! Bilo me je strah in čutila sem adrenalin. Še bolj se zberem in se prepustim čustvom. Iz mene planejo plameni. Stopijo vrv na mojih rokah in nogah. Osvobodila sem se. Zaslišim kričanje voznika. Videla sem priložnost in stopila vrata avta. Skočila sem ven in stekla stran. Slišala sem strel pištole. Tekla sem in tekla. Še en strel. Nato sledi še en.
»Rose! Rose! Prosim…!« Odprem oči in pred sabo zagledam Billya, ki me drži za trebuh. Majico mi krasi velika luža krvi. Vidim Billyeve sloze. Njegov nedolžen srečen obraz. Pogrešala sem ga! Solzze mi stečejo po licih. Nisem želela da se to zgodi a se je verjetno moralo. Billya sem pogledala. »C+V redu sem…« Na enkrat sem zlebdela v zrak. Ugotovila sem da se lahko teleportiram drugam. Takrat ko sem bila ustreljena so moja čustva me ponesla na varno… K Billyu. Znašla sem se pri bencinski črpalki. Nathan in Kyle sta me čakala. Odšepala sem proti njima. »Nathan…! Pomagaj!« Padla sem na kolena in čutila samo še tople močne roke, ki so se takoj oprijele mojega telesa.

»Nathan… Pomagaj!« Pogledal sem zdaj Kyla in nato Rose. Vidim kako se je držala za trebuh. Bila je še bolj bleda v obraz, razmršena, kri ji je curljala iz ust in glave… Setečem do nje. Padla mi je v naročje in z mrtvo odprtimi očmi gledala naprej. »Rose! Rose!« Kyle je takoj pritekel za mano ko je slišal vpitje. »Kaj si ji storil cepec!!!« Kyle je mislil da sem jo ranil… »N-n-nisem… Je jaz… Kar prikazala se je…« Ni mi verjel a je pomagal prijeti Rose in jo nesti do avta. »Pojdi po pomoč!« Odmaknil sem ji roko, s katero se je držala ob trebuh. Videl sem krvavo lužo na njeni obleki. Bila je ustreljena. Kako ji je sploh uspelo priti tako daleč? Zajel sem sapo in šel v luknjo v kateri je bil metek. Vem da se to ne sme a drugega nimam. Počasi spuščam prste v njeno toplo telo. Čutim nekaj hladnega. Metek! Z dvema prstoma ga primem in počasi izvlečem. Rana ni bila precej globoka a je Rose vseeno krvavela. Kyle je pritekel s kovčkom za prvo pomoč. Povila sva jo in jo položila v avto. Kyle je sedel zraven nje jaz pa sem vozil. »Kaj si ji storil mi še nisi povedal! Mislim kako si mogel!?«
»Povedal sem ti že… Nisem bil jaz! Ali vidiš tukaj kakšno pištolo s katero bi jo lahko ustrelil? Ne… Torej? Nisem bil! Zakaj tako misliš? Ker sem te zalil z vodo?!«
»Kako pa veš da je bila ustreljena s pištolo, ha?«
»Tako!« Iz žepa sem povlekel metek in mu ga podal. Nekaj časa ga je držal v roki in si ga ogledoval… »Te metke sem že videl… Lovci jih uporabljajo… Lovci na vampirje… Ustrelijo jih in če po kakšnih pol urah ne dobi metka ven se zastrupi… Tako lahko potem vampirje nadzorujejo… Tako dobijo vojsko… Ali pa jih prdajo… Ženske takšne kot je Rose bi hitro prodali in marsikaj zaslužili z njo… Kaj si sploh mislil!!! Predati si jo želel!!!«
»Rekel sem ne!!!« Ustavil sem avto tako da je guma zacvilila. »Vozi naprej! Ne bom se prepiral s tabo! Ampak da veš… To ni dobra odločitev da sodeluješ z lovci! Sploh če si legenda in vampir! Pol krven si tako kot jaz in Rose! Bratje in sestre smo na nek način in ti nas izdajaš!« Sedaj mi je prikipelo. »Povedal sem ti že da nisem bil jaz! Kar na enkrat se je prikazala ok? Poklicala me je! Ali kje vidiš kapljico krvi na meni? Vidiš kje pištolo? Ali ne bi bilo sumljivo da bi jo ustrelil in nato še izvlekel metek? Če ne boš odnehal boš iztopil iz avta in to takoj!« Kyle je utihnil in celo pot molčal. Čez dobre dve uri se je Rose zbudila. Pomagala sva ji da se je usedla na stol. Kyle jo je seveda spraševal če sem jo jaz ranil. A je povedala kaj se je zgodila in da se lahko teleportira… »To je izjemno! Se lahko celiš?«
»Heh… Če bi se lahko bi se že…« Zarežal sem se ker je užalila Kyla. Kyle se ji je samo prijazno nasmehnil meni pa namenil njegov obraz: oprosti in udaril te bom. Meni ni verjel a ko je Rose povedala vso zgodbo se mi je na samem opravičil. »Kaj bomo zdaj?«
»Hahaha! Preoblekli se bomo in potem šli prespat v hotel da ti bo bolj udobno!« Kyle je pomežiknil Rose ta pa je samo zavila z očmi. Ljubosumen sem na Kyla, ko osvaja Rose! Kar… Nekaj me prime… Mislim… Da mi je Rose všeč… Milim da je tudi Kylu všeč… Saj se ne čudim… Za res je lepa! »Rose tvoja oblačila so v prtljažniku.« Prikimala je in se počasi vstala na noge. Bil sem presenečen da je tako hitro okrevala… Na mojo veliko srečo ima ta avto črna okna tako da niso ostali ljudje, ki so hodili mimo niso videli kako se je vsak preoblekel. Prva je bila Rose. S Kylom sva čakala zunaj in se pogovarjala…

~BILLY~
Rose še je živa! A bila je drugačna… Ni bila ista kot je bila. Iz nje je tekla kri in iz nje je gorelo. Bila je obkoljena s plameni. Oziroma… Bila je v plamenih. Na enkrat sem začutil rahlo sovraštvo do nje ker ni prišla nazaj… Razen če kaj prekriva… In kdo je bil tisti fant zraven nje? Ali tisti, ki se je skrila zanj… Poiskal jo bom in jo… Vzel? Ubil? Zavzdihnem. Kako bi jo lahko dobil nazaj? To vprašanje je celo noč skakalo v moji glavi… Premišljujem in premišljujem… Postal sem zaspan. Vležem se v posteljo in zaspim.

ZJUTRAJ

Zbudim se. Sanjal sem o meni in Rose, ki sem jo lovil v gozdu. Z njo sta bila še tista dva tipa, ki sta jo skušala braniti. Prvo sem ustrelil blondinca in nato še drugega. Nato sem šel do Rose in ji vbrizgal tekočino… Ubogala me je na vsako besedo… Premišljujem h komu sem nato šel. Ne spomnim se vsega a le približka. Spomnil sem se teh besed: Čestitke Bill! Ujel si 3 legende! Sedaj jih lahko samo še uporabimo in zavladamo svetu! Vsi se nam bodo klanjlali vsi nas bodo oboževali! Samo zaradi tebe, prvega lovca, ki je ujel… Lovec! Naravnost k lovcem moram! Tako bom lahko dobil nazaj Rose in še po vrh tega zavladal svetu… Nasmejem se samemu sebi. »Bill to so bile samo sanje! Lovce potrebuješ in to je to… Noben svet ne boš pridobil…« Obrnem se in stečem po zemljevid, ki sem ga ukradel podravnateljici iz naše akademije. Poiščem tabore lovcev… Lovci lovijo vampirje. Če se jim pridružiš te ne bodo ubili a te bodo imeli na očeh ker bodo mislili da se vohun. Nasmejem se in se pripravim na odhod!
~ROSE~
Preoblekli smo se in odšli v hotel. Nathan je plačal sobo za en dan. Ko sem vstopila v sobo sem se spomnila na akademijo. Tako identične sobe so. Le da je tu ena postelja. Spomnila sem se na Liso, ki sma bili cimri in najboljši prijateljici! Po glavi so se mi vrtele same pozitivne stvari! Vsaki trenutek ko sem bila srečna, najbolj srečna se mi je prikazal pred očmi… A zadnja 2 tedna… Ni tako… Sedaj me spremljajo le še strahovi in nevarnosti. A nato se spomnim na Nathana… Kyle… Srečna sem z njima a le takrat ko si skočita v lase ju mislim pretepst. Obrnem se v sobo kjer je bila ena postelja. Pogledam Nathana in Kyla in odkimam z glavo. »Na tleh bom spala!«
»Zakaj? Saj ne grizema!« Zavijem z očmi in odkorakam skozi vrata. Ko je bila ura vsaj pol noč me začne v trebuhu nekako bolet… Čuden občutek… Spet sem lačna. Spet si po dolgem času želim krvi. Mislila sem da če sem legenda ne potrebujem več krvi… Vstanem se in se oblečem. Hitro skočim skozi okno in zdirjam v gozd. Čutim adrenalin v sebi. Čutim žival, ki me želi usmerjati! To se mi ni nikoli dogajalo! Želim se nasloniti ob drevo a žival v meni pravi da morem naprej. Kar sili me da tečem naprej. Zaprem oči in se oprimem drevesa ob meni… Čakam in čakam. Na enkrat ne čutim istega adrenalina. Žival v meni je ponorela! Zdivjam naprej in zavoham svežo kri. Oprezam okoli sebe in zagledam srno. Skočim nanjo a še preden želim zagrizd zavoham nekaj boljšega! Nekaj… Človeškega! Zdirjam naprej in zagledam tujce, ki se potepajo po gozdu. Vedno več adrenalina postajam vedno bolj podobna živali! Ne po izgledu. A po obnašanju! Spležem na drevo in počakam da trojica tujcev prispe ob moje drevo. Nenadoma skočim nanje in kri kar šprica po zraku.
Ne spominjam se vsega kaj dosti. Moj zadenj spomin je le da sem zagrizla v vsakega od tujcev. Zbudila sem se na tleh ob postelji. Torej sem le prišla nazaj domov. A ko sem se vstala sem ugotovila da se nisem oprala. Vidim krvave packe na svoji majici. Fanta še na srečo spita zato se grem stuširati. Ne morem verjeti kaj sem storila. Ko sem bila še dampirka sem vsaj enega človeka na mesec omamila. Nisem ga ubila a sem mu vsaj pol litra krvi spila… Sedaj sem tri tujce na enkrat ubila! Sploh ne morem verjeti kako mi je to uspelo! To je skoraj preko 20 litrov krvi! Ne mogoče! Kaj je sploh narobe z mano? Mar sem dobila nov dar? Medtem ko teče voda iz tuša razmišljam o svojih darih…
1. Opravljam ogenj
2. Lahko se teleportiram
3. V meni je nekakšna žival, ki je ne morem nadzorovati, če se pa želim potruditi pa ponori in se umiri le takrat ko dobim hrano…
Zadnji dar je čudovit! Koliko darov bom sploh imela? Malce me postaja strah če bom dobila še 4. ali 5. dar… O tem moram povprašati strokovnjaka. Ko sem se stuširala odgrnem zaveso, ki je bila tam narejena da se nebi voda izlivala iz tuškabine… Stopim na mrzla tla da bi uzela brisačo in se obrisala. A v tistem v kopalnico stopi Nathan. Zastane mi dih in srce mi razbija od nelagodja. Tako me je bila sram. Nikamor se nisem morala skriti. Z rokami sem skušala zakrit golo telo a je Nathan prehitro pogledal. Oba sva zardela do ušes. »Oprosti!« Takoj je šel iz kopalnice. Pogledala sem se v ogledalo in vidim da sem rdeča kakor kuhan rak!
Na hitro se oblečem in grem v spalnico da bi pospravila spalno vrečo. Ko zagledam Nathana je tudi on bil rdeč kakor rak. Bila sva na istem! Drug drugemu se nasmehneva in se lotima najinega pospravljanja.

~BILLY~
Zjutraj sem se odpravil v Benetke kjer naj bi se nahajal tabor lovcev. Do tja še imam približno 2 uri… Kaj so sploh legende? Zgleda da bom moral se še kaj malo poučiti! Sploh ne vem če so moje sanje resnične a vem le da so lovci resnični! Pridružil se jim bom in ujel Rose in… Ne vem kaj še dalje… Morem še razmisliti za prihodnost! Za zdaj vem le da sem bom pridružil lovcem na vampirje in ujel Rose! Potem bova zbežala na samo! Tako!
~ROSE~
Pospravljanje… Moje najtežje opravilo! Ko sem še bila na akademiji sem imela sobo kakor 'svinjak' tako mi je vsaj Lisa rekla. Ona je vedno znala vse urediti in pospraviti! Jaz pa… Vse uničiti in razmetati! Kyle in Nathan sta se že vrnila iz jutranjega zajtrka, ko sem še jaz pospravljala… »Koliko vidim ti ne bi bila za čistilko!« Fanta planeta v smeh in mi priskočita na pomoč. »Haha, prijazno!« Nathan me hudomušno pogleda. Sram me je pred njim ker me je pred kako uro videl golo… A upam da bo to ostala zgodovina! Končno nam je uspelo še spakirati moje stvari! Odpravimo se ven iz hotela in hodimo. »Kam smo pa sedaj namenjeni?«
»Koliko sem načrtoval sem razmišljal da bi našli novo legendo… A ne vemo kjer je… Tako da bomo po vsej verjetnosti hodili za nosom!« To definitivno ni dobra ideja! Takoj odkimam in vzamem v roke občinski zemljevid, ki sem ga slučajno našla v bundi svoje žrtve. Odprem ga in gledam. Vem da je to neumno ker ne vem kam moramo. Sedaj se komaj zavem da je težko najti legende! Lahko bi bila kjer koli! Mogoče da živi v Afriki ali na kakšnem otoku! Na primer Cipru! Zazrem se v daljavo. Čez čas se pa spomnim dobre ideje! »Nathan! Veš tista noč, ko so me ustrelili… Ugotovila sem da se znam teleportirati! Če bi vedeli kje se nahaja zadnja legenda se bi lahko tja teleportirala!«
»To pa je priročno! Zakaj mi nisi prej povedala tega? Sedaj moramo samo ugotoviti kako priti do nje ali njega… Samo eno vprašanje… Lahko teleportiraš več oseb ali se lahko samo ti?« Tega še nisem poizkusila… Treba bi bilo! Odkimam mu kot v znak da ne vem. »Torej poskusimo!« Stopim h Kylu in Nathan je bil rahlo užaljen da nisem izbrala njega. Kyla primem za roko in pomislim na drevo, ki je v bližini. Začutim rahel veter. Mislim da se je Kyle ustrašil. Vidim meglo in nato drevo katerega sem si predstavljala. Pogledam na levo in nato še desno in vidim Kyla, ki se trese od strahu. »Hudiča, ženska kako to preneseš?« Planem v smeh in stečem do našega avta. Nathan naju tam pričakuje! Sedaj vemo da lahko teleportiram dve osebi! Kaj če jih lahko še več? Primem Nathana za roko in nato še Kyla in poskusim še enkrat. Znajdemo se pred hotelom. Ni se mi dalo več hoditi tako da nas teleportiram kar nazaj do avta.
Kyle bruha Nathan je pa presenečen. Zanima me kaj čutita in vidita med teleportacijo… To je edina slabost. A druge izbire ni! »Važno je da jaz ne trpim!« Rahlo se zasmejim a vidim da jima ni bila moja izjava kaj preveč všeč zato sem tiho. Čez čas Nathan iz žepa vzame mobilnik. Odpre njegov GPS in začne brskati. Išče in išče… »S GPS-om, sem te lažje našel… Samo vtipkal sem…« Hitro nekaj nakraca v iskalnik in telefon se odzove in poišče kraj. »Tu naj bi bil ali bila.« Pokaže mi ekran. V Moskvi? Hudirja! »Kako naj pa vem točno kje se nahaja?« Spet išče in pokaže muzej. »Sem se boš morala teleportirati sama! Sedaj se nahaja v tem muzeju! Boš zmogla?« Prikimam. Zaprem oči in mislim na Moskvo, muzej, ki se imenuje: State Tretyakov Gallery. Začutim rahlo omotico. Znajdem se pred veliko rjavo belo stavbo! Ostanem brez besed. Tako lepo je tukaj! Ta kip, te rože! Kar sapo ti vzamejo! Upam da je Nathan imel prave podatke o novi legendi… Kako bom sploh prepoznala legendo če je pa tukaj toliko ljudi? Bom vsakega morala teleportirati k Nathanu in Kylu da bosta onadva ugotovila? Ne! Kako se legende obnašajo? Opazujem nekaj ljudi, ki vstopajo v muzej… Tako velik muzej, toliko ljudi! Skoraj že obupam. A se odločim da vstopim v muzej! Gledam ljudi, ki bi bili najbolj sumljivi. Nato sem ugotovila eno veliko posebnost! Nathan je legenda vode in ima modre oči in v njem vidim drobne bele trikotnike, ki se vrtijo, Kyle nadzoruje vreme in ima sivo, črne oči in v njegovih očeh vidim modre trikotnike. Jaz pa imam takšne oči da človek ne ve ali so rjave ali popolnoma črne! Včasih sem imela drugačno baro! A ta se je spremenila ko sem začela dobivati svoje darove… Torej imam črno črne oči in v zenici vidim drobne rdeče trikotnike… Zenice se skoraj da ne vidi zato moram res pobližje pogledati.
Manjka legenda, ki nadzoruje naravo… Torej bi pričakovala zelene oči in črne trikotnike! Z Nathanom sva se to prejšnji večer pogovarjala da samo legende vidijo te trikotnike! Drugače ljudje in vampirji in karokli drugega ne more videti teh trikotnikov! Ljudi prepoznam po vonju in njihovih krogcih v očeh. Vampirji in imajo kvadratke… Vse v zenicah so oblike… No! Pa poiščimo človeka, ki ima zelene oči!
Okoli sebe začnem opazovati kakor orel za svojim plenom! Čez dobre pol ure vidim punco svojih let, ki opazuje sliko… Imela je zelene oči in tako kot sem predvidevala, imela je črne trikotnike v zenici! Stečem do nje jo primem pod pazduho in ona zakriči! A v tistem se že teleportirama do našega hotela!
Sedimo v avtu in punca preklinja in se skuša osvoboditi. Kyle jo pogleda. »Znaš angleško?« Prikima a mu pljune v obraz. Kyle se skremži in si obriše obraz.
Tedaj se Nathan obrne in mi preda volan. »Kako ti je ime?« Punci se vidi da se je skoraj stopila od sramežljivosti, ko je zagledala Nathana. Takoj se je umirila in tiho dejala. »Reya« Nasmehnem se. Nathan ima oboževalko! Spet začne govoriti Nathan… »No Reya… Uhh… Malo težko mi je to povedati… Mogoče že veš mogoče pa ne in ne boš razumela… Hehe… Veš kaj so legende? Štiri legnde, ki nadzorujejo, ogenj, vodo, vreme in naravo… No torej…«
»Ja vem da sem nadzornica narave! Ti nadzoruješ vodo kolikor vidim tvoje oči, tale škrat nadzoruje vreme in moja ugrabiteljica nadzoruje ogenj ker edino to še ostane!« Zavijem z očmi in se želim upreti a bom raje tiho da Reya sploh še kaj pove…
Zvečerilo se je in stopimo iz avta. Nathan je prepričal Reyo da odvrže telefon da ji policija ne bi sledila. Pripravimo šotore in zaspijo. Odpravim se v gozd na lov, ker sem bila lačna! Tako mirno je. Veter prav prijetno pihlja po mojih laseh. Danes po vsej verjetnosti ne bom našla kakšnih ljudi… Nathan je tako predvideval… Ne razumem le kako lahko rešimo svet… Legnde… Ves čas razmišljam samo o tem… Ne razumem… Noče iti v mojo glavo to dejstvo… Kaj bomo premegali?! Zaslišim šumenje listja. V sebi začutim polno adrenalina. Začnem vohljati okoli sebe. Čutim da se žival v meni prebuja. Zavoham kri, ki ni človeška ali živalska… Vampirji! Želim steči proč a sem bila preglasna. Naredili so zasedo okoli našega tabora in nas opazovali. Zgrabijo me! Nekomu povlečem masko iz obraza in prepoznam… Varnostnik na naši šoli! Zavem se da so ugotovili da sem še živa in me hočejo spraviti nazaj na akademijo! Želim se jih otrest. Večini snamem maske da vidim njihove obraze. Žival v meni se že želi spustiti na plan. A začutim rahel pik in tekočino, ki uhaja v moje telo. Postajam vse bolj zaspana. Skoraj pa bi žival planila iz mene. A adrenalin izgine… Vidim le še glave, ki se sklanjajo nad mano in me držijo za roke in noge.
~ROSE~

Zbudim se v znanem prostoru. Pogledam na levo nato še na desno. Opazim svoje stvari. Okvirjeno sliko mene in Lie. Torej… Kje je Lia? Vstanem se in se sprehodim po sobi da bi se razgledala kje je Lia. Bili sva cimri in tudi najboljši prijateljici! Tako sem jo pogrešala! Bila sem sebična ker se nisem vrnila nazaj na akademijo. A me je Nathan prepričal da grem… Nathan!!! Spomnim se da smo se utaborili in oni so se odpravili spat jaz pa sem odšla na lov. Usedem se na rob postelje… Vsega se spominjam. Le spomin se ustavi tam kjer so me uspavali!
Vrata se odprejo in v sobo stopi ravnateljica! »Kaj se pa greste gospodična Hatway?! Mar mislite da boste s pobegom kaj dosegli? Ne veste pravil?! Vsi so vas iskali! Za tem je izginil še gospodič Billy! Govorice so da vas je odšel iskati! Kaj ste razmišljali?! Skoraj sem bila izgnana iz vampirskega sveta! To vas bo stalo gospodična! Dobili boste primerno kazen! Za zdaj še razmišljam kaj… A samo da vas opozorim… Ne bom gledala skozi prste! Zaslužili si boste takšno kazen kot si jo zaslužite! Ponavljali boste razred! Od mene dobite vzgojni ukrep! Imate srečo da niste izgnani iz akademije!«
»Kaj?!« Opazim da stojim na nogah… Sploh se ne spomnim kdaj sem se vstala… A zdaj ni čas za takšno razmišljanje… »Ravnateljica… Nisem zbežala! Ugrabili so me…«
»Apapapapap! Našli so vas v gozdu in blizu je bilo postavljeno par šotorov… Kaj to pomeni?!« Začutim da se v meni nabira adrenalin! Res..! Nisem!« Zavije z očmi in odkoraka do vrat… »Upam da se zavedate kaj se storili…« Zaloputne vrata in adrenalin popusti. Spomnim se na Liin napoj! Takoj stečem k omari in jo odprem. Zagledam lonec, ki še je poln napoja, ki sem ga varila za Lio… Upam da bo deloval. Koliko časa me sploh ni bilo?
Čakam na Lio… Napoj, ki se je zvaril sem shranila v stekleničko. Nekaj pa še ga je v loncu… Čakam že 2 uri in še nikogar ni v sobi. Po vsej verjetnosti bo tako ostalo… Kako bo sploh zame sedaj potekala šola? Na nek način sem šolanje obesila na klin čeprav nisem želela… Jezna sem sama nase da sem sploh kdaj ubogala Nathana! Ura je že 9 zvečer. Že cel dan sedim v tej sobi. Stopim do Liine postelje in opazim pisma. Vsako preberem počasi in previdno.

1. Draga Lia!

Vse moje življenje si mi bila ob strani! Vse si mi bila! Si lepa, najboljša, veliko veš… A to se je spremenilo! Odločila sem se oditi samo zaradi tebe, ki so tako sebična in tako nesramna ne morem verjet da v vseh teh letih nisem tega opazila! Nikoli več te ne želim videti pred svojimi očmi! Prav gabiš se mi ko sploh pogledam najine slike! Zagotavljam ti da če te še kdaj vidim te ubijem!.........

Solze se nabirajo v mojih očeh! Ne zdržim več tega! Planem v jok! Kdo je to poslal Lii!? Kaj sem storila? Kdo je to storil? Nathan?! Ali je on poslal pismo na akademijo da bi se me Lia izogibala ali da bi se me Billy..? Verjetno so ji sporočili da sem se vrnila in ona je zbežala proč ali… Stopim v njene misli.
Zunaj je… V gozdu… V rokah drži nož… Govori si da se ne sme vrniti v sobo… Govori si da če se ne bo ona ubila jo bom jaz! Razgledam si okolico skozi misli… Takoj vem kje je! Zato stečem skozi vrata sobe in se zakadim ven. Za seboj slišim krike, ki se približujejo! Še hitreje stečem. Tokrat gre za Liino življenje! Če si kar koli naredi si ne bom nikoli oprostila! Klinc gleda te legende! Moja najboljša prijateljica je! Začutim polno adrenalina v meni… Iz mene se kadi. Čutim kako hitra postajam. Žival v meni želi kri in meso! Govorim si da bo pri Lii dovolj krvi… Ne vem kaj mi je a na nek način želim morojsko kri!
Pritečem do Lie. Okoli mene so plameni. Kar tresem se od strahu. Lia me pogleda. Prepoznam strah v njenih očeh. Kar zvije se! Počasi se umika ko se ji približujem… »Lia! Ničesar ti nočem storiti!«
»Aja? Kaj pa j-je potem to?!« Pokaže listek in na njem piše: DANES ZVEČER SE PRIPRAVI! KONEC JE S TEBOJ MALA!
Zmigujem z glavo in ji skušam dopovedati da to ni moje maslo. Nož še kar drži v rokah. Moram ji ga vzeti! Stečem proti njej in ona se umakne. A nima dovolj moči zato pade po tleh in jaz ji vzamem nož. Pospravim ga v žep in ji podam roko. Začudeno me pogleda. A še vedno vidim strah v njenih očeh. Ne poda mi roke. Vstane se in steče proti učiteljem, ki so mi sledili. »Skuša me ubiti! Pomagajte!« Začne jokati in učitelji me primejo za roke. Čisto se jim prepustim. Ne vem kaj lahko še storim tukaj?

Sedim v sobi. Sama… Prestavili so me v sobo, ki zgleda kakor zapor… Kar ne morem in ne morem dojeti kaj se je zgodilo! Še vedno mi solze drsijo po licih. Zmedena sem! Kdo le bi pošiljal takšne stvari Lii?! Ura je že 12:00 in jaz ne morem zatisniti očesa! V glavi me vse boli! Slabo mi je, nekakšna omotica me objema. Na bruhanje mi gre. Ne vem zakaj? Ne zdržim več! Omotica je premočna! Začnem bruhati pred očmi se mi temni! Silim se da ne bi kričala… A ne zdržim več! Začnem kričati stiska me v prsih! Kakor bi me kdo mučil! Vse me boli solze drsijo po mojih licih močneje! Valjam se po tleh! Ne zdržim več! Še bolj kričim! Oziroma že vreščim! Nekaj tako mučnega še nisem v življenju doživela pa še kar ne izgine! Priteče varnostnik odpre celico in me pogleda. Še kar naprej se zvijam od bolečine v glavi. Še kar bruham in kričim! Izgubim zavest! Prevelik pritisk…
Zbudim se na pobruhanih tleh. Niso jih očistili! Omotica še kar ni popustila… No… Rahlo boljše je! Varnostnik stopi k meni in me udari! »Kaj ti pa je? Misliš da če boš kričala in se delala da ti je slabo kaj dosegla! Takoj se pripravi na šolo! Da te ne vidim več! K vragu pojdi!!« Pljune na moje čevlje in odkoraka iz celice. Dol mi visi! Preoblečem se in pripravim na šolo! Z make-upom se ne ubadam več že od kar smo našli Kyla! Zakaj je ravno moje življenje takšno? Stopim k vratom celice in mahnem po njih! Ničesar ne čutim! Vseeno mi je za vso bolečino! Varnostnik odpre in me strogo opazuje ko stopam ven. Pljunila bi ga a ga ne bom ker se mi gabi! Ko pridem ven komaj opazim da sem v psihiatričnem oddelku naše šole! Tudi za to mi dol visi! Odkorakam do šole in zabrišem torbo v učilnici ko stopim vanjo! Vsi umolknejo ko me opazijo! Na sebi imam črn pulover s kapuco, raztrgane kavboljke in Nike črne čevlje. Vseeno mi je če je moj pulover prevelik. Vsi me samo molče opazujejo in počasi in tiho sedejo na svoja mesta, ki niso v bližini mene. Med sabo se pogovarjajo in vsi pogledi vodijo do mene. Vem da se pogovarjajo o meni! Klinc jih gleda!
Včasih sem bila najbolj popularno dekle na šoli vsi so hodili k meni in se pogovarjali! Sedaj sem za njih… Lahko bi rekli nič ali raztava v muzeju, ki nič ne pomeni! To bo to!
~ROSE~

Šola sploh ni bila zabavna! Vsi so strmenli vame in se pogovarjali. Slučajno sem šla mimo dveh mojih prijateljev, ki sta govorila o meni: si vedel da je poskušala ubiti Lio? Postala je pravi psiho! Tega si nebi nikoli predstavljal!
Ta šola me bo spravila ob pamet. Še ravnateljica je popenila! Sedaj sem že kakšne tri dni na tej šoli! Spet… Ne prenesem teh pogledov. Oblačim se v najbolj gangsterska oblačila da na koncu izpadem zares kot psihopat! Ampak mi je vseeno ker načrtujem pravi pobeg. A kako ga bi izpeljala če sem v celici?
Sedim na tleh mrzle celice in razmišljam. Ugotovila sem da bi se lahko s pomočjo teleportacije teleportirala k Nathanu in ostalim. A problem je da ne vem kje so… Mogoče me iščejo, mogoče so še vedno na tistem prostoru, a so jih verjetno zajeli in spravili kam… Torej smo vsi zaprti… Tako zelo nisem razmišljala veliko let. Samo sebe znam presenetiti!
Manem si oči da bi ostala zbrana. Na srečo imam Liin napoj, ki ga mora spiti čez 3 dni! Če ga ne bo, bo postala strigoj, ki bo vse pobil! Želim obvarovati svojo najboljšo prijateljico a kako, ko pa ne vem kje je? Sploh mi ne zaupa več, ker misli da jo bom ubila! V mislih se mi podi veliko vprašanj.
Kako bom lahko pomagala Lii? Kdo je je pošiljal sporočila? Kako priti do Nathana, Kyla in Reye? Kje sploh so? Ali so jih zajeli? So sploh še živi? Kaj se dogaja meni zvečer v zaprtih prostorih?
Ne vem kje naj začnem… Toliko vprašanj imam, ki jih nikomur ne morem zastaviti da bi mi pomagal! Obupano sedim in se smilim sami sebi! Rada bi šla k Nathanu a ne morem! Kako sploh lahko pridem do njega? Me lahko teleportacija… Čakaj!
Vez sem lahko uporabila tudi na Billyu da sem videla kje je! Kaj če bi lahko videla Nathanove misli? Končno ena dobra ideja! Zamižim in se podam v temno meglico… V mislih si govorim: najdi Nathana! Nekaj časa potrebujem… Vidim gozd. Zraven njega je ustreljen Kyle… Reya kleči zraven in mu skuša pomagati zraven pa govori nekaj v njenem jeziku… Slišim Nathanove misli, ki se prepirajo oz…. Ne vem kaj si sploh lahko mislim… »Kje si Rose? Potrebujemo te! Oh kako slab čuvaj sem! Lovci, učitelji jao!!!« Lovci?
Spomnim se ko smo se učili pri obrambah... Lovci na vampirje… Ali so jih ujeli? Še se trudim ostati v Nathanovih mislih. Zagledam kako pomaga Kylu in kako ženska v črnem koraka proti njim. Zraven je nekakšna znana podoba… Tudi v črnem… Ne prepoznam ga ker se vse vedno bolj temni… Zaslišim le Nathanove misli: »Ali ni to nek Rosin prijatelj?«
Spet zagledam svojo celico. Sovražim jo! Torej so pri lovcih… A kje je ta kraj? Želim vstopiti v Nathanove misli… Ne uspe mi. Morala bi biti bolj zbrana! Kdo je bila tista oseba? Nathan jo je prepoznal… Čudno. Kdo od mojih prijateljev bi se pa pridružil lovcem?!
Spet načrtujem pobeg… Vzamem svojo črno Adidas šolsko torbo in spakiram: jopico, puloverje kratke majice kar pustim ker bo kmalu jesen in itak imajo Nathan, Kyle in Reya kaj za obleči… Vzamem najnujnejše! Poskusim priti v Kylove misli. Uspe mi. Kyle napol umira in ni pri zavesti. V tistem nekaj vpraša Nathana. »Kje smo?« Nathan se ozre in po tihem spregovori. »V lovskem taboru… Mislim da v Benetkah…« To je to! Zdaj vem kje se nahajajo! A kje natanko v Benetkah pa ni povedal… Vseeno je dober podatek! Adijos Amigos šola! Zaprem oči in si zamislim: Nathan, Lovski tabor, Benetke…
Začutim meglico okoli sebe. Tokrat nobenega vetra.
Kar naenkrat se znajdem v temno zelenem šotoru. Zanimivo… Ali sem prispela v lovski tabor? Z glavo pokukam skozi šotor. Opazim par ljudi v črnem. Zavoham da so ljudje. Njihova kri tako diši a še nekaj je premešano z njo… Nekakšna druga kri. Podobna je človeški a ni! To zagotavljam ker sem velikokrat že pila človeško kri… Morem se pobrati od tukaj! Ni varno sedeti v tem šotoru, po moje…
Zaženem se iz šotora in tečem kolikor lahko neopazno in hitro. Poiskati moram Nathana, Kyla in Reyo še preden jih pokončajo lovci! Skrijem se za velik grm in prisluškujem dvema lovcema…
»Da zajeli so 3 legende… Naj bi bila še četrta, tista z največjo močjo… Ogenj in ima ogromno še drugih darov… Baje so jo pred nami ugrabili… Ne vejo da je legenda… Ko bomo imeli vse štiri, jim bomo dali napoj, ki te prisili da ubogaš tistega, ki ti je dal ga piti… Tako bo Siana zavladala svetu in mnogo lovcev, ki ji pomagajo! Moramo najti tisti zadnji element da zavladamo svetu! Naj bi bila na akademiji za vampirje… Torej se bomo čez dva dni odpravili tja!« Drug lovec se obrne… »Pa misliš da je že zbežal ali zbežala, če ima takšno moč? Kaj bomo z ostalimi tremi elementi?«
»Zagotovo ni mogel ali mogla zbežati… Imajo skrbno zavarovano!« Tiho se zahihitam, enostavno je bilo. »Ostale elemente bomo spravili v celico… Ne bomo še jim dali napoja… En je ranjen in ga bodo zacelili… Ampak načrtujejo pobeg to so slišali… Zato smo se odločili da jih vse po vrsti uspavamo z napojem in jih zbudimo šele ko dobimo zadnji element!«
Takoj se moram spraviti ponje da jih ne uspavajo! Če jih je po meni… Oziroma po vseh! Kako lahko rešimo svet? Ne razumem! Preprosto mi to ne gre v glavo! Kmalu za tem se od tihotapim na drug konec tabora… Iščem kje bi lahko bili Nathan, Kyle in Reya… Nenadoma mi obstane dih! Oči se mi zastrmijo v znano osebo! Eno, ki mi je bila zelo pri srcu! Kar bruhati bi začela če bi izvedela da to počne! Zdaj ko vem bi kar najraje bruhala! Pred nosom mi stoji….
~ROSE~

Melanie?! Billyeva punca! Kaj počne tukaj? Zajamem zrak in zavoham da ima kri pomešano z nečim… Kri čudno diši… Opazim da nikogar ni v bližini zato planem na Melanie, ji pokrijem usta z roko in ji šepnem v uho: »Šaš! Jaz sem… Rose!«
Z roko na ustih jo spravim do grmovja kjer sem jo opazila. Tam odmaknem roko iz njenih ust. Prestrašeno me opazuje. Mislim da se me ne spomni? Kaj so ji storili?! »Rose!« Objame me s takšno silo da se skoraj padeva po tleh. Smeje se in iz oči ji kapljajo solze sreče. »Kaj se ti je zgodilo?« Sediva in ona gleda mene in jaz njo. »Ko sem ugotovila da Billy nekaj namerava sem mu sledila… Našla sem njegove zapiske… Nekakšno lovci na vampirje in… Ti si bila v zapisu največkrat omenjena… Sklenila sem da mu bom sledila. A ko sem prispela sem so me odprtih rok sprejeli. Ne spomnim se vsega. A…« Obmolkne. Nekaj so ji storili.
»Kaj Melanie? Kaj so ti storili?« Zajame sapo in po tihem spregovori: »Uspavali so me. Operirali. V meni je nekakšna steklenička na mesto srca. Tako da lahko postajam nevidna in lahko lebdim v zraku. Pravijo da za boj to potrebujem. Nisem želela priti sem! Sploh nisem vedela kaj se bo tam zgodilo! Mislila sem da je to nekakšen tabor… Ker ne verjamem v vampirje… Ti so sam v zgodbah! To so miti!« Zmajem z glavo. »Ne, Melanie… Jaz… Jaz… Sem vampir…« Presenečeno me pogleda in premerila od glave do peta. Zmaje z glavo. »Ne… Ne razumem… Kako? So tudi tebe tako?...« Vidim da ji ni prijetno zato skušam spremeniti temo… »Ali je Billy tukaj?« Prikima. Vstanem da bi se razgledala a na enkrat me povleče nazaj k sebi. »Rose ne hodi tja! Ujeli te bodo! Sedaj že imamo tri ujetnike! Ne želim videti tudi tebe v celici!« Prikimam a takoj za tem si premislim. »Tisto so moji prijatelji! Moram jih rešiti! Kje so?« Melanie odkimava in joče, čisto po tihem. Hlipajoče pristavi: »Rose! Beži! Prosim ne pogovarjaj se z mano! Nočem ti storiti nič žalega! Prosim pojdi!« Stopim k njej jo primem za ramo. »Kje so trije ujetniki?«
»V kletki… V največjem šotoru. Uročen je in tam noter so. Danes jih bodo uspavali… Nočem da tudi tebe!« Že vstanem da bi šla. Obrnem hrbet da bi se zahvalila Melanie za pomoč. A ni je bilo več! Hitro se zganem. Pripravljena sem na boj… Zaslišim tih smeh… »Beži Rose…« Smeh potihne. Na enkrat nekaj plane name. Ničesar ne vidim! Želim se otresti nečesa kar je na meni. Zaslišim jok. »Beži Rose, beži!« Ubogam. Zaženem se in na enkrat ne čutim več oprijema.
Iščem največji šotor… Tečem kolikor lahko in gledam kakor sokol. Če je največji šotor bi ga takoj morala najti… Kaj če je skrit? Nimam pojma kje naj začnem… Tabor je kar velik… Mogoče je skrit med večjimi drevesi!
Res je! Takoj zagledam ogromen šotor med drevesi in grmovjem. Takoj stečem do šotora. Še preden pritečem do tja stopita ven dva lovca. Ne opazita me.
Ogledujem si okolico če je zrak čist. Zdaj lahko samo še upam da jih niso uspavali. Vstopim in vidim kletko v kateri so Reya, Kyle, ki je že bolje… (verjetno je dobil zdravilo in se je zacelil saj se vampirji zelo hitro celijo) in Nathan! Stopim v šotor in se zmagovalno postavim. Kyle se me zelo razveseli, tudi Reya, čeprav večino časa opazuje Nathana, ki se počasi vstaja in se mi neumno smehlja. »Kje si bila?«
Zaslišim strel. Obrnem se nazaj in zagledam Billya! Obrnem se h kletki in vidim Nathana, ki pade po tleh! Sranje! Kako me je opazil?
Prestrašeno se poženem do kletke da bi jo odprla. Želim jim pomagati a je zaklenjeno… Začnem kričati: »Nathan vstani! Prosim te! Nathan!« Solze mi drsijo po licih ker ne morem storiti ničesar da bi prišla v kletko! Zaslišim lovce, ki tečejo in vpijejo drug na drugega. Prispejo v šotor in za trenutek obstanejo… »Imamo jih! Zaprite jo!« Dobim načrt! Če se jim prepustim in me zaprejo lahko vse štiri teleportiram stran. Na enkrat pa se Reya oglasi: »Ne, Rose! Izgubila boš moči ne pusti se jim!«
Sprva ne vem kaj se dogaja. Nato se zavem da se ne smem prepustiti. Začnem se boriti a lovcev ne zmanjka. Billy me prime za roke in potegne do kletke. Prisloni me na rešetke in sikne skozi zobe: »Kje si bila?« Pljunem mu v obraz. »K vragu pojdi!« Še enkrat sem ga želela pljuniti a me zabrišejo v kletko. Okoli roke imam zavezano nekakšno zapestnico… Reya zmajuje z glavo. »Ne, ne, ne!«
Nathan leži na tleh. Ves bled v obraz. Skočim zraven njega in ga objamem. Držim ga v naročju. »Ne! Nathan! Prosim!« Jočem kakor dvo leten otrok. Želim nas teleportirati stran a ne gre! Kriva je zapestnica… Želim uporabiti ogenj a ne deluje! Kaj lahko še storim brez moči?
Lovci se zmagoslavno režijo in se pogovarjajo. Nato se en spomni… »Kaj pa tale voden? Mar ni ustreljen? Če ni vseh štirih ne moremo ničesar!« Vsi pogledi se zapičijo vame, ki se sklanjam na Nathanovim telesom in jočem. »Misliš da lahko ognjena pomaga? Ima največjo moč…« Odprejo kletko in mi snamejo zapestnico. »Pozdravi ga!« Nova priložnost Rose! Sedaj ne smeš zafrkniti ničesar! Prikimam. »Potrebujem tudi Reyo in Kyla!« Pomignem proti njima in lovci ubogajo. Snamejo jima zapestnice. Kyle že ve kaj imam v načrtu. Ni mu ravno najbolj prijetno a me prime za roko. Reya ponavlja. Dotaknem se še Nathana in pomislim na New Yourk. Začutim meglico okoli mene in slišim vreščanje lovcev. Nasmehnem se in lovci izginejo. Znajdemo se v temni ulici v New Yourku.
»Bravo Rose!« Kyle se reži. Želim pomagati Nathanu a ne gre… Kako bi mu lahko pomagala? Spomnim se Liinega napoja. Par kapljic ne more škodit?
Vzamem napoj in tri kapljice zdrsnejo na Nathanovo rano. Mislim da mu pomaga… A ne tako kakor sem želela.
Čez kakšne pol ure že dobi barvo kože. Začel je počasi dihati. Normalno bi lahko rekla. Mislim da spi… Metek bom morala spraviti ven. A ne znam. Nisem še tega sploh delala… Kdo bi lahko še pomagal Nathanu?
~ROSE~

Metek moramo čim prej spraviti iz Nathana! Vprašam Kyla če ve kako se odstrani metek a odkima. Reye sploh ne vprašam ker že preden jo pogledam, odkima. Molče sedim zraven Nathana in ga gladim po licih. Kako srčkan je ko spi… Kmalu me prešine misel. Ne… Nathan ni moja simpatija! Že da je srčkan in… A ne morem…
Nekaj časa strmim v daljavo in razmišljam kako bi mu lahko pomagala in kaj v resnici čutim do njega… Spomnim se ko se mi je mama prikazala… Povedala mi je za štiri legende, da bo ona pomagala Lii in končala napoj… Res ga je… Kaj če bi ona lahko pomagala? A kje je? Naredila bom isto! Spet bom gledala skozi misli in nato nas teleportirala stran. Zamižim in mislim na svojo mamo. Kmalu se znajdem v njenih mislih. V naši stari hiši je. Prepoznam svojo sobo. Vse še je tam. Ko me je dala v rejo večino stvari nisem morala spakirati. Če vas zanima jih sploh nisem jaz spakirala! Jezna sem bila na njo in jo tudi nekaj časa sovražila! A sedaj jo potrebujem.
Zgrabim Nathana za roko. Kyle se prestraši in spet ugotovi kaj ga čaka. Reya zavije z očmi in me prime za roko. Spet se spustimo v meglo. Nathana močno stiskam z roko samo da ga ne bi spustila. Teleportiramo se v mojo sobo. V njej je moja mama. Zija v mene kot da me ne pozna.
»Rose?!« Plane name in me objame. Počutim se kot da sva na oblakih. Vse je tako preprosto. Lebdima in se objemava. Jočeva in se opazujeva. Po vseh teh letih… Vseh dolgih letih, ko me je zapustila jo spet vidim! Ne vem ali bi jo sovražila ali jo imela rada kakor pravo mamo. A počutim se bolj svobodno ob njej.
Ko se končno spustiva se spogledava. Drži me za obraz. Komaj zdaj opazim kako sem ji podobna. Lasje, postava, oči, poteze… Nasloni čelo na moje čelo. Nenadoma se spomnim da je Nathan napol živ. »Mama…« Spusti roke iz mojega obraza in je položi na ramena. »Ja?«
»Moj prijatelj…« Pokažem na Nathana. »Ustreljen je bil… Lovci so ga…« Oči nameri v Nathana. »O moj bog! Takoj mu moramo spraviti kroglo iz telesa! Zakaj si pustila da se mu celi? Hudirja! Daj mi nož!« Spet je moja stara mama… Stečem v njeno sobo. Odprem stekleno omaro. Še vedno velja na moj prstni odtis. Hm! Zanimivo… Vzamem nož, ki se imenuje: Arstok ta nož pripada moji družini. Moj ded ga je dal drugemu in drug je dajal drugemu… Tako je bilo, dokler ni prišel v roke moje mame. Prve ženske, ki je nosila ta nož. Ko bo umirala ga bo predala meni. Jaz pa svojim otrokom. Če jih bom sploh imela… Posebnost pri tem nožu je da lahko nož iz toka izveleče le naša družina. Drugi ljudje ga ne morejo. Nož je črne barve. Le rezilin oster del je srebrno bele barve. Stečem nazaj v sobo in ga podam svoji mami. Nož zarije v Nathanov trebuh. Zavoham kri. Želim si je. Moram iti stran da ne bodo imeli težave še z mano! A nočem… Želim biti ob Nathanu.
Govorim si da bom jedla pozneje. Mama želi povleči metek iz Nathana. Zagledam rumeno, belo maso, ki se mu je nabrala na mestu metka. »Strup! V lovskih metkih je strup, ki te zastrupi čeprav izvelečeš metek… Strup mora ven! Morala bom očistiti tudi njegovo notranjost. Nekaj časa bo vzelo. Sreča da si ga pripeljala sem!« Izvleče metek. Nathan odpre njegove modre oči. Vidim da se muči. Mama nekaj izvleče iz žepa. Igla… Zapiči jo v Nathanovo nogo. Zatuli in zaspi. »Mislim da bi bilo bolje da greste dokler ne končam… Sedaj bo malo mučen del…«
Res je... Ne želim gledati kako ga muči... Ubogamo. Hodim v dnevno sobo Kyle in Reya pa mi sledita. Vsi smo tiho dokler se ne vsedemo na kavč. Takrat se pogovorimo kako sem jih našla.

»Bolje je!« Mama prisede k meni. Sediva na balkonu. Opazujem gore in oblake v daljavi. Toliko vprašanj bi ji rada zastavila… Pogledam jo. Imela je spete lase, na sebi je nosila rjav pulover in sive kavbojke. Njen pulover se je ujemal z njenimi rjavimi lasmi. »Našla si legende! Zelo sem ponosna nate! Kako ti je uspelo? Imaš kakšne nove moči? Si se morala preobraziti v strigojko?« Vidim da ima tudi ona veliko vprašanj zame. Pripovedujem ji kaj se mi je dogajalo v vseh teh letih. Kako sem spoznala Billya, kako sva se zaljubila, kako sem pripravljala napoj za Lio in kaj vse sem morala ukrasti učiteljem pa niso opazili, kako sem postala strigojka, kako je biti duh, kako sem spoznala Nathana… Bila je izjemna poslušalka. Vse me je poslušala prikimovala se smejala, me objemala…
»Kakšne moči pa imaš? Vse mi povej!« Zavzdihnem… »Mama…«
»Rose… Povej mi, da ti lahko pomagam!« Prikimam in se presedem na bolj udobnejše mesto. »No… Lahko se teleportiram, vidim ljudem skozi misli kje so, kaj vidijo in kaj si mislijo, postajam nekakšna žival… Mislim da lahko postanem žival… Aja… Pa povrhu tega opravljam ogenj…« Prikimava. Opazuje me. Nekaj časa sva obe tiho. Nenadoma prekine trenutek tišine. »Lahko postaneš nevidna? Ali premikaš stvari z mislimi? Kar koli? Lahko letiš? Misliš da bi lahko ustavila čas?«
»Ne vem… Letim lahko če se spremenim v orla…« Nasmehne se. »Kaj pa če nisi orel?« Razmišljam. Nimam pojma kaj bi odgovorila na to… Toliko moči bi še lahko dobila? Oziroma bom jih dobila… »Ne.«
Prikima in vstane. Poda mi roko. »Torej se bova učili! Za boj boš vse to potrebovala!« Podam ji roko. Močna jih stisneva. »Še prej pa poglejva tvojega prijatelja kako se drži!« Pomežikne mi. Odpreva vrata balkona in se sprehodiva po hodniku in nato v sobo kjer je ležal Nathan.
Še vedno spi. Oddahnem si ko mi mama pove da je spravila ves strup iz njega in da bo boljše če bo tako nadaljeval. Ker se bliža rdeča luna (čez dva dni torej), se vampirje veliko hitreje celimo. Usedem se na rob postelje ob njega. Pobožam ga po laseh in mu nekaj zašepetam na uho. Mama mi pomigne naj pridem. Sledim ji. Pogledam v dnevno sobo kjer sta Kyle in Reya. Oba spita. Vsak na drugem koncu kavča. To bi pričakovala saj Reya in Kyle nista vedno na isti ravni črti.
Mama me vodi do konca hodnika. Nato zavijeva na levo in nato še desno. Hodiva po stopnicah v klet. Kleti sem se vedno bala. Tako temna je bila. Oče me je strašil da v njej prebiva Črni pes, ki me bo objedel do kosti če bom hodila spodaj. To je govoril ko sta skrivala darila pred mano. Pogrešam te čase. Klet je še vedno temna a mi je vseeno. Mama prižge luč in spet zavijeva levo. Tam so nekakšna kovinska vrata. Odtipka kodo: 203564
Stopiva. V sobi je toliko orožja. Takšen prostor. Pripomočki za urjenje boja, ravnotežja, za moč, tek… Lahko bi rekla vse kar potrebuješ če si vampir v nevarnosti! Takoj se mi na obraz zariše velik nasmešek. Kar prestrašilo me je da sem lahko takšen 'psiho'. Mama me pogleda in vidi da sem zadovoljna. »Soba za vajo. Z očetom sva jo uporabljala za vadbo pred vojno… Pripravljena?« Prikimam in obe se poženeva v sobo. Vse želim preizkusiti in to tudi bom! Mama me opazuje in se smeje. Tako kot v starih časih le da je malo drugače. Nekdo manjka…
Mama me pusti da si prvo vse ogledam in preizkusim. Nato pa začneva vaditi in poskušati iz mene spraviti še moči, ki jih nisem sama spoznala!
~NATHAN~
Zbudim se na mehki postelji. Želim se usesti na rob postelje a me zapeče v prsih. Kakor da bi me kdo prerezal od znotraj. A bolečina prej je bila hujša! Želim se ustat a ne gre. Vse me preveč boli! Trudim se, a ne gre. Kako se bomo bojevali če jaz, nisem sposoben se sploh vstati!? Kje je Rose? Nikogar ne slišim… Vse postaja vedno bolj čudno… Sedaj me že skrbi da se je Rose nekaj zgodilo! Dvignem se. Čeprav peče in boli kakor bi mi nekdo želel pretrgati rebra bom storil vse za Rose! Zadržujem se da ne bi kričal. Končno se po kakšnih petih minutah spravim na noge. Počasi hodim in se oprijemam vsega kar imam pred očmi. Hodim po dolgem hodniku. Od enih od sob zagledam Kyla in Reyo… Stopim v sobo. Vidim da je Reya budna, Kyle pa še kar spi. To definitivno lahko pričakuješ. »Hej!«
»Hej!« Z Reyo se kar razumeva. To je dobro… No meni se vsaj zdi tako… »Kako se počutiš?« Pogledam na svoj trebuh in opazim krvavo prevezo. »Oh… Bolje! Veliko bolje!« Prikima. »Pa ti?« Skomigne z rameni in se ustane. »Naspala sem se! To je dobro…« Nasmehne se. Res ima lep nasmeh. A ne takšnega kot Rose! »Mogoče veš kje je Rose?« Odkima. »Vem da sta z njeno mamo bili na balkonu in potem sem zaspala. Dolgo sta bili tam. Mogoče sta v kateri od sob… Si pogledal v njeno sobo?«
»Spal sem v njeni sobi… No vsaj mislim. Tam so bile slike ko je bila manjša. Z eno od njenih prijateljic sta na nekaterih slikah… » Spet prikima. »Potem pa ne vem… Pojdi počivat! Rabiš počitek!« Tokrat jaz prikimam, ker vem da rabim počitek. A odločen sem bil da bom prvo našel Rose! Hodim po hodniku. Na enkrat mi postane slabo. Preveč dolgo sem bil v hiši. Spraviti se bom moral na zrak. »Reya!?« Takoj priteče in me pograbi za roko. »Kaj je?«
»Z…z…zrak potrebujem!« Komaj izdahnem iz sebe. Omotica se vrti v moji glavi. Težko diham. Legende nikoli ne zdržimo predolgo v zaprtem prostoru… Reya me zgrabi za roko in mi pomaga hoditi do balkona. Tam se usedem in molčim. Molčiva oba z Reyo. Ko mi je nekako boljše se vstanem da bi šel po Rose. »Kam greš?« Reya je bila videti zaskrbljena. »Po Rose moram…« Zmaje z glavo in sama pri sebi nekaj govori. Jaz pa grem nazaj v hišo iskati Rose. Slišim da se vrata za mano zaprejo. Reya je bila pripravljena poiskati Rose z mano… Hodiva po hodniku in pogledava v dnevno sobo.
Kyle je že bil buden. »Kam te gresta?« Nasmeje se in se vstane. Hodi proti nama. »Rose bova poiskala…« Popravim si lase in mencam na mestu. »Kaj je spet izginila?« Kyle se rad šali a včasih mi gre z njegovimi forami že na jetra! »A veš kje je?«
»Ti zgledam tako?« Zavijem z očmi. »Vidim da tukaj ne morem več izgubljati časa!« Hodim naprej. A nenadoma se ustavim. »Prideta?« Sprva sta me kot okamenela opazovala nato pa sta se le zganila in stekla do mene.

~ROSE~

Z mamo se je bilo lepo uriti. Vse mi je pokazala. Veliko bolje se mečujem, spopadam brez orožja… Čeprav sem staknila par modric… A na srečo so se zacelile. Mama me ponosno opazuje. »Zelo si mu podobna! Sploh po karakterju!« Mojemu očetu skoraj nič nisem bila podobna… A imam njegov nasmeh. Po karakterju pa ne morem zanikati! Prav ima! Kako rada bi imela te stare čase spet nazaj v roki. Vse je bilo tako preprosto in zabavno! Ničesar se nisem rabila bati! Sploh nisem takrat pomislila kaj sem in kaj bom počela sedaj. Tu sem bila… Varna…? »Bi rada spoznala svoje nove moči?!« Pogledam navzgor. Mama me zaskrbljeno ampak tudi ponosno opazuje. »Da!«
»Potem pa mi prvo pokaži kako ti grejo stare moči!« Prikimam. Kaj pa ji naj pokažem? Zamižim. Pogledala ji bom v misli… Žalostna je… A tudi vesela in ponosna da sem prišla sem. »Mama ne rabiš biti žalostna zaradi očeta!« Zgroženo me pogleda. »Mala! Ne štoraj po mojih mislih če nisem pri volji!« Sedaj je bila jezna. Zabavno, kako hitro jo lahko razjezim. »Če si pa rekla naj ti pokažem svoje moči.« Se ji priliznem. Mama zmaje z glavo. »No… Kaži naprej!« Zavzdihnem… Zna pa bit zoperna ko je lahko!
V glavi si zamislim drugi konec te sobe. Začutim meglo in že se znajdem za maminim hrbtom. »Okej, to je zelo dobra poteza! Prav bi ti prišla med bojem!« Prikimam. »Še kaj?« Zamislim si volka. Čez sekundo že slišim in vidim drugače. Čutim tudi da sem na vseh štirih. Pogledam svoje šape in opazim da so belo sive. Moja najljubša barva na volku. »Ali je to tudi dovolj dobro za boj?« Zaslišim da sem cvilila… Nimam človeškega govora. Zasmejem se. Zvenelo je kakor bi se dušila. Ženska pred mano osupljivo gleda. Želi me pobožati. Prestrašim se in zato se umaknem. Nekaj mi govori a je ne razumem… Preobrazim se nazaj. »Nisem te razumela… Kaj si rekla?«
»Jaz te tudi nisem razumela… To je šibkost pri tem daru… Je pa dobro orožje!« Sedaj dvignem roko in s prsti tlesknem. Na dlani se zasvetijo mali plameni. »Znaš še več?« Roke dvignem nad glavo. Nad glavo se je nabrala ognjena kepa samih goreče rdečih plamenov. »Si lahko cela v plamenih?« Izziva me. To prepoznam na njenem nasmešku. To me razjezi. Nenadoma dobim rdeče črne oči. Dobim krila, rogi se pojavijo na glavi. Opazim rep. Ni navaden. Rdeče črn je. Kakor hudičev rep izgleda. V svoji roki opazim žezlo. Na licu pa imam narisano rdeče srce in na njem je črna sulica. Mama strmi vame kot da me ne pozna. »Rose… Tu postaja vedno bolj vroče. Prosim nehaj!« Ubogam. Plameni ugasnejo. Moja mama je čisto prepotena. A bili sva narazen vsaj pet metrov… Gorela pa sem manj kot pol minute. Kako vroč je sploh ogenj, ki je gorel na meni?
»Ti darovi so osupljivi! A naučit se boš morala še nekaj drugega!« Vzame stekleničko z oranžnim napitkom… »Na… Popi! Čez dobro uro boš imela vse darove, ki jih boš potrebovala… To je pospešilo… Prebudi tudi notranje darove tako da boš jih imela še več. Če ne popiješ tega boš mogoče komaj čez kakšne tri mesece dobila vsaj pet novih moči. Če ga pa popiješ zdaj boš pa čez dobro eno uro imela vse kar potrebuješ!« Ne zdi se mi ravno dobra ideja… »Kaj pa Nathan, Kyle in Reya?«
»Tudi oni ga bodo dobili. A zapomni si… Oni imajo vsaj še tri nove darove… Ti imaš najpomembnejši dar! Najmočnejši! Tebe ne smejo dobiti v roke! Če te v roke dobi svet iz Akademije, svet Vulterjev, Strigtosev-(zlobni volkodlaki) in Strigojev, bomo opleli! Prikimam… Odločno vzamem stekleničko z oranžnim napojem in spijem do zadnje kapljice. Okus je sladko kisel. Okušam nekakšno banano, kri, ki mislim da je od Biksijev in še nekaj… Nima okusa…Toplo… Kakor… Lava?! Ali je to sploh možno?! Ko spijem se mi začnejo tresti roke. Steklenička mi pade iz rok in se razbije. Padem na kolena. Pred očmi se mi je temnilo. Bolečina v trebuhu je neznosna. Megleno vidim kako mama stoji ob meni. Želim ostati močna. A pride nov val bolečine, ki me vrže na trebuh. Tresem se in solze mi drsijo po licih. Počutim se kakor bi moji notranji deli telesa goreli. Prihaja nov val. Ne prenesem ga. Glava mi utripa od bolečine, vrti se mi… Bruham. Motno še opazim kako me mama pomirja in boža po hrbtu. Ne prenesem bolečine. Na enkrat ne vidim več ničesar. Omedlela sem.

Oh živa si! Zbudim se na postelji, v moji stari sobi. Nathan sedi zraven mene in me gladi po licu. Ob njemu stojita Kyle in Reya. Mama je na drugem koncu sobe. »Torej si ti tudi dobila napoj?« Ne morem govoriti zato samo prikimam. »Moj je bil modre barve. Skoraj ničesar nisem čutil. Imam pa novi dve moči!« Vstane in zajame zrak. Znajdem se v mehurčku vode. Kako kul! Lebdim. Ploskne z roko in mehurček pade in jaz tudi. »Zanimivo.« Izdahnem in se namestim. Pogledam proti Nathanu. Nekaj lasa še tam stoji nato pa je izginil. Neviden je lahko! Spet se prikaže in se mi butasto zareži.
Kyle pristopi. »No jaz sem na vrsti! Če te zanima… Beli napoj sem imel! Ja jaz imam samo eno novo moč…« Dvigne roke naprej in opazim da se omara premika. Postavi jo nazaj. »Kaj praviš?« Zasmejem se. »To je pa zakon!« Tudi on se zasmeji. Nathan pokliče Reyo. Ona samo stopi k meni. Gleda me v oči. Na enkrat zakliče proti meni: »Vstani!« Ne vem kaj se dogaja z mano a vstanem. »Zapleši!« Začnem plesati. »Nehaj!« Smeje se in nato le popusti. »Stop!« Neham plesati. Zgroženo jo opazujem… To je zelo dobro orožje! »Koliko časa sem bila nezavestna?«
»Predolgo! Čez eno uro se bo začelo! Jutri ko bo noč bo polna rdeča luna! Do takrat moramo delati vse po najboljših močeh!«
~ROSE~

Vadimo že cel dan! Ura je že skoraj 4… Kmalu se bo stemnilo in bo rdeča luna. Štiri legende se bomo podale v spopad z milijoni zvermi! Da smo si na jasnem: Vulterji, Strigoji+Strigoji, ki se na rdečo luno spremenijo v pošasti (ena izmed njih je Lia) in Strigtosi zlobni volkodlaki! Zagotovo bodo v boj prišli tudi lovci, ki si legende strašno želijo dobiti v njihove umazane roke!
Poleg tega pa smo v dobri moči! Dobila sem že 10 novih moči in zraven naj bi še dobila nekakšne notranje darove, ki se bodo razvili kasneje… Nekaj darovov je istih kot jih imajo Kyle, Reya in Nathan…
1- Postanem nevidna,
2- Spremenim se lahko v ljudi, tako da izgledam tako kot oni,
3- Mečem strele iz rok,
4- Ustavim čas ta dar mi še posebej dela težave),
5- S pogledom lahko premikam stvari,
6- Letim brez kril,
7- S pogledom prepričam ljudi v to kar one ne želijo,
8- Laserji,
9- Pod vodo zdržim največ 10 minut brez da bi dihala,
10- Vidim prihodnost.
Zanima me kaj so moji notranji darovi… A opazila sem da jih sploh ne bom potrebovala notranjih… Same sebe se že bojim… Kaj šele Nathan, Kyle in Reya! Opazila sem tudi da se Reya ne želi pogovarjati kaj dosti z mano… Ali je ljubosumna, mogoče je jezna… Ali me pa ne mara…
Stojim v sobi za vadbo. Premišljujem kako bomo napadli in kako bi lahko pomagala Lii… Slišim da se vrata odprejo. Ozrem se nazaj in opazim Nathana. Videti je bil zaskrbljen. »Si v redu?«
»Ja… Ti?« Prisede k meni. »Malo sem zaskrbljena glede boja… Ne vem…« Prikima. »Jaz tudi…« Nekaj časa tiho sediva skupaj in premišljujeva. Na enkrat Nathan vstane in mi poda roko. »Pridi! Mislim da je čas da se poslovimo in gremo!« Podam mu roko. Tako topla je bila.
V dnevni sobi se zahvalim svoji mami in ji obljubim da se bom vrnila! »Slišala sem da se lovci odpravljajo na jug… Tam bi lahko potekal boj… Poglej v Billyeve misli… On je lovec tako kot si mi povedala! Zagotovo bodo tam, ker vedo kaj nameravamo!« Prikimam. Zaprem oči in že sem v Billyevih mislih. Sedaj že obvladam svoje stare moči. Vidim da so na veliki pečini in na nekaj čakajo.
Primem Nathana za roko. Kyle in Reya se oprimeta pod mojo pazduho… Pomislim na Billya in pečino na kateri je bil. Znajdemo se na pečini. Pred nami opazim ogromno črnih postav. Lovci! Zraven njih pa so mešane barve… Verjetno Vulterji ali Strigoji… Odločila sem se da počakamo no rdečo luno in nato pomagamo Lii in ostalim. Ko pomagamo pa se podamo v spopad in se teleportiramo stran!
Plan je vsem všeč razen Reya nasprotuje in govori da bomo vsi pomrli. S tem se strinjam a mi gre na živce njena črno glednost.
Ura je 8 zvečer in izza oblakov se prikaže rdeča luna. Ko luna posveti name začutim moč. Postanem močnejša to čutim. Opazim da ima Nathan tako modre oči kot še jih nikoli ni imel. Reya je imela prav zeleno zelene! Kyle pa sivo bele… Kakšne imam jaz? »Če pa to ni srhljivo!« Kyle pred mano dvigne ogledalo. Vidim svoje žareče, črno rdeče oči. Zmajem z glavo. »Pustimo zdaj to! Pripravljeni?« Začutim da moje srce divja v prsih. Počutim se kot da bo zdaj zdaj moje srce skočilo iz mene. Zaprem oči in diham počasi in enakomerno. To me nekako sprosti… Slišim glasove. Slišim tek, kričanje… Odprem oči. Zagledam stotine stigojev, ki teče proti nam. Za njimi so volkodlaki in vulterji. Zaženem se v dir. Ostali pa za mano. Opazujem kje bi lahko bila Lia. Iščem njene snežno, blont lase. V takšni krizi je nikoli ne bom našla! Če je ne najdem pravočasno bo postala pravi strigoj! Ne preostane mi drugega. Razkrijem svoje skrivališče z bliski, ki jih poženem iz rok. Zadanem kar nekaj Strigojev. Padejo po tleh. Množica se za sekundo ustavi. Opazuje mrtve Strigoje. Nato pogled uperijo vame. Zaženejo se proti meni, a jaz že letim v zraku in mečem strele in ognjene krogle. Opazim da Nathanu gre dobro. Reya s svojimi rokami oblikuje velika drevesa in ovijalke. Par Strigojev ujame vanje in jih zaduši. Kyle pa jih zamrzuje z ledenim dahom.
Čez dobrih pet minut vidim da se Strigoji in volkodlaki že umikajo. Napoči čas za nove Strigoje! Vidim jih v daljavi kako tečejo. Tako hitri so? Če prav ocenim jih je vsaj petdeset. Vzamem stekleničko. Pošpricala bom po njih. Lii bom priskrbela zadnje kaplje da jo vidim kako bo ozdravela! V zraku se poženem med njih. Opazijo me in se pripravijo na boj. To ne želim narediti tako da me gledajo zato se spremenim v volkodlaka. Novi Strigoji me ne vidijo več zato napadejo Reyo. Spet letim in v roki imam škropilnik z napojem. Vsakemu novemu Stigoju vsaj tri kapljice padejo na glavo. Večina je fantov. Opazim snežno blont lase… Lia! Razbijem škropilnik po novih Strigojih in se poženem k Lii! Zgrabim jo in poletima stran. Ona opleta z nogami in se mi želi izmakniti. Ustavim se na robu pečine. Lii dam napoj. Umika se, a mi uspe.
»Rose!?« Prestraši se me in steče stran. A ko zagleda vojno, ki se plete na drugi strani si premisli. »Lia, tukaj ostani! Tukaj boš varna! Jaz grem končati te zadeve!« Vsi pozdravljeni Strigoji so zmedeni. Ne vejo kam naj gredo. Vulterji se počasi umikajo. Napoči čas za lovce. Zajamejo množico pozdravljenih Strigojev in jih začnejo pobijati. Planem nad lovce in jih obmečem z streli. V mislih jim govorim naj prenehajo a je pretežko. Potrebovala bi mir da bi jih ustavila. Neham leteti in se spustim na trda tla. Zajamem zrak in opazujem lovce. »Pojdite! Zdaj!« Nekatera množica uboga. Drugi lovci jih opazujejo. Nato pogledajo proti meni. Vidim strah v njihovih očeh. Poženejo se stran. A za nami streljajo da bi vsaj še nekoga spravili iz tega sveta in res so ga… Par pozdravljenih Strigojev pade po tleh. Tečem jim nasproti da bi jim pomagala a je prepozno. Ostalo jih je vsaj še 16… Rešeni smo! A za nami je bilo veliko smrtnih žrtev… A… Vesela sem da je konec. Pogledam proti Nathanu. Ves je vesel. Smeji se do ušes. Stečem na rob pečine k Lii… Objamem jo in ji pokažem naj sledi tistim 16… Da bomo šli na varno. Pogledam na uro. Ob kakšnih 9 smo začeli z bojem. Sedaj je ura 2 zjutraj… Počutila sem se kot da bi se borila pet minut.
Lia uboga in gre stran. Nathan pa se mi približuje. Za njim pa Reya, za Reyo pa še Kyle. »Bravo!« Butasto se mi zasmeje in me objame. Vrnem mu objem. Med objemanjem zaslišim da se Kyle in Reya ustavita. Zaslišim hojo, ki ni podobna Reyni ali Kylovi… Obrnem se. Pred mano in Nathanom stoji par lovcev. Billy in še pet drugih, ki so prijeli Reyo in Kyla. Billy meri pištolo v Nathana. »Ni ti bil dovolj že en strel? Vidim da hočeš še!« V mislih mi brbota. Kaj naj sedaj storimo?! Billy se pripravi da stisne na sprožilec. Ne vem kaj sem razmišljala a se poženem in skočim pred Nathana ko Billy stisne na petelina. Začutim kako me peče v prsih. Pogledam navzdol in zagledam tri luknje. Stopam najprej levo nato še desno. Vrti se mi v glavi. Peče. Čutim da strup drsi po meni. Ni več možnosti da preživim! Billy odvrže pištolo in se zažene proti meni. Z opotekanjem primem Nathana za roko. »Ljubim te!« Še izdahnem. Želim stopiti korak nazaj a ni več trdih tleh. Spotaknem se in padem. V mislih pa si še samo zamislim: Mama… Nathan, Reya, Kyle in ostali. Teleportiraj jih tja…
Mogoče bi delovalo… Slišim jok in glasno kričanje ko padam. Vse postaja temno in megleno. Vidim le še majhne podobe nad mano, ki se vse bolj oddaljujejo ko padam v globoko temno brezno…


EVO! To je cela zgodba A lost vampire! Vem da se vam ne da prebrati do konca! XD
Si pa lahko vzamete čas in si zapomnite kje ste ostali in nato spet nadaljujete tam kjer ste ostali če vas zanima!
Lp, Bad girl
 

Odgovori:

Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Prebrala sem samo konec, ker sem celotno zgodbo spremljala od začetka do konca. Ampak konec je najboljši!Moj najljubši stavek v celotni zgodbi?: Z opotekanjem primem Nathana za roko. »Ljubim te!« Še izdahnem. TO JE TOOOOK CUTE!! Zdaj pa potrebujem nov del Legends never die. In ukazujem ti! da sta do takrat že skupaj! Ne sej ne.... ampak res, pls nej bota nazaj skupaj. Nekako tako: da izdelajo, ali pa jo peljejo do nekega stroja, v katerega gre da se ji vrne spomin, in ko pride ven, steče do Nathana in ga objame .... I guess sem za team Rose in Nathan!! lol
2
 
hahahahha dala si mi odlično idejo!!! HVALAAAAA
LUV U!!!!<3<3<3<3<3<3
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Mislim da je to ena najdaljših objave tukaj:fearful::hushed::joy::heart_eyes::heart_eyes: Včeraj sem prebrala začetek in do tja kjer še nisem brala! HVALAA TII!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: Ampak Legends never die mi je boljše, ker je bolj napeto in... FENOMENALNO!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
ZAHTEVAM NOV DEL!!!!!!!
1
 
no, v bistvu sta A lost vampire in Legends never die povezani, ker je Legends never die nadaljevanje A lost vampire.
 
Tak kot je rekla Noname ;)
HVALA TI!!
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
svetovna zgodba ej
1
 
sej jo sploh nis prebral
 
hahahhahaha
 
pa ja sm jo
 
priden XD nsn hvala!
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
omg! to je tok d best, sem rpebrala celo zdaj in brala sem jo cca. 3ure d best! amazing! suuper, ne morem opisati občutkov, tako...resnična!

a to se pol nadaljuje z uno emily , uno zgodbo ka zdej pišeš?
1
 
Človek kak se ti je dalo?! HAHAHHA HVALAAA!!!!<3<3<3
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Celo sem prebrala in zakon je, ne morem verjet konec je bil tako nepričakovan:heart_eyes:
1
 
hehhehe HVALAA!!!
Tudi tebi... KAKO SE TI JE DALOOO?? lol nsn
HVALAA!!!
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
OMG! Kako zakon. Nisem uspela prej komentirati, pac kar dolgo sem brala malo po malem. A ne zato, ker ne bi bilo zanimivo, enostavno nisem imela casa. In ja komaj cakam nov del Legends never die. Pozdravcek, Me:hugging::heart:
0
 
Me
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Vidim da si prebrala vampirsko akademijo:yum:
sem vlka fenica Rose in Lise iz vampirske akademije hehe
0
 
I...LOVE...VAMPIRE...ACADEMY

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

Vprašanje

Kaj bi raje dobili priloženo Pilu: kartice zvezdnikov ali nalepke?
Raje imam 3 kartice zvezdnikov, kot do sedaj.
(152)
Boljše bi bilo, da bi dobili več manjših nalepk zvezdnikov, živali in luštnih ilustracij.
(474)

Priljubljene objave

Vesoljec 👽
103
 

Beauty&Cuteyland
61
 

Beauty&Cuteyland
67
 

Beauty&Cuteyland
65
 

Revija PIL
75
 

Beauty&Cuteyland
65
 

Tani
36
 

Revija PIL
43
 

Oglas

Zadnji odgovori

banana je odgovoril/a na
Meni bi bilo všeč kaj o pilovcih. Npr.: Kdo ...
 

Billie#13 je odgovoril/a na
Zame držijo: 1. Ko smo na zadnjih sedežih ...
 

Celeste Rose je odgovoril/a na
Vampriski dnevniki ( vem da je že bilo), ...
 

Super sisters je odgovoril/a na
Spet lajki??? Ampak naj ti bo, če gre za ...
 

Princess je odgovoril/a na
Super ste! Že kakih 30 vas je rešilo!
 

Bralka 2.0 je odgovoril/a na
JAAAAAAAAAAA NUJNOOOOOOOOO!!!
 

Super sisters je odgovoril/a na
SUPER JEEEE! TI SI MOJA PUNCA! Veš, več ...
 

Pisateljica King je odgovoril/a na
Končnoo nov deeel!!! Res sem se ga razveselila!!!
 

#neizdam je odgovoril/a na
Jaz bi tudi bila rada! Pogosto me učiteljica ...
 

Wild west je odgovoril/a na
Hej! Fantastičen blog! Spremljam in naročim ...
 

No Name je odgovoril/a na
Lahko narediš o tem, kako dobro poznamo pil ...
 

ola je odgovoril/a na
komaj čakam na nov del
 

#JustForBillie je odgovoril/a na
Sem še jaz rešila
 

plesalka je odgovoril/a na
1,2,7,10
 

No Name je odgovoril/a na
Ohhh ne!! Zakaj je zbežala stran? Naj se ...