0
0

“Pravzares si neprepoznavna, Isabel.”
“Elizabeth. Zdaj sem Elizabeth. In ja, to je bil naš namen, ali ne?”
Isabel se je še vedno ogledovala v ogledalu. Čudno je bilo spremeniti videz. “Kmalu boš morala odditi.” jo je opozoril sir Sebastian. Zdaj se je ozrla skozi okno. Tega mesteca v naslednjih mesecih ne bo več videla. Če bo načrt tekel gladko bodo mogoče minila celo leta. A ni si hotela postaviti previsokih pričakovanj. Navsezadnje to potovanje ne bo lahko in pripraviti se mora tudi na neuspeh.
Zavzdihnila je, si lase spela v figo nato pa si čez glavo poveznila kapuco. Na široko je odprla okno in se čezenj splazila na streho. Počasi se je premikala, da ji ne bi slučajno zdrselo. Zastavice, ki so bile povsod obešene zaradi praznika so ji delale v napoto. Poskusila se je spustiti čim bližje koncu strehe ne da bi pri tem padla. Konice njenih čevljev so molele čez rob, zdaj mora le še skočiti. Od tal sta jo ločevala le dva metra torej skočiti ni bilo težko. Med skokom je ponesreči z vrvi strgala nekaj zastavic. Stlačila jih je v žep in se ozrla k oknu s katerega je prišla. Sir Sebastian se je na hitro ozrl skozenj in ji pokimal v slovo. Hvaležna mu je bila za vso pomoč. Vedela je, da bi jo lahko izdal in hkrati tudi druge. A vseeno se je početje njegovega mlajšega brata najbrž tikalo tudi njega. S kitaro na hrbtu je stekla po hribu navzdol in vedela je ,da zapušča mesto. Tekla je po starih tlakovcih in vigajočih ulicah kot takrat, ko je bila mlajša in je zamujala na pouk. Le, da je bila zdaj najbrž hitrejša in jo je čakalo nekaj pomembnejšega. Bližala se je k obzidju in videla je, da so velika vrata odprta. Tam so stali trije konji. Na dveh sta sedela dva mlada fanta, ki jih je Isabel dobro poznala. Eden izmed njiju je s svojimi temnimi očmi in črnimi kodri strmel naravnost vanjo. Drugi je imel kostanjevo rjave lase počesane nazaj, a svoje zelene oči je usmeril drugam. Gledal je za njo, v mesto. Neumnež, nikoli naj se ne bi oziral, ko nekaj zapuščaš. To je Elizabeth dobro vedela iz vseh grozljivih zgodbic, ki jih ji je pravila njena stara mama. Končno je pritekla do vrat in spoznala, da tam stoji še en moški, njen brat. “Miquel? Kaj delaš tu?”
“Sir me je prosil naj pripravim konje. Bell, že prej sem vedel zato. Nisem pričakoval, da mi boš povedala, a on mi je. Ne skrbi tudi Yuanu in Rubenu sem že pojasnil, da je skrivnost z mano varna.”
Nervozno sem prikimala in se povzpela na konja. “Kako si vedel, da sem jaz? Popolnoma drugačna sem.”
“Moja sestra si. Seveda sem vedel. Kako ne bi? Saj te vendar dobro poznam.”
Ravno tega se je bala, da je preveč prepoznavna. Upala je, da je ljudje z severa ne poznajo dovolj dobro, da bi jo razkrinkali. “Pojdimo.” je rekel Yuan in se ji s svojimi temnimi očmi spet zazrl naravnost v njene. “Srečno ‘Elizabeth” se ji je nasmehnil Miquel in dvignil roko v pozdrav medtem ko so jahali dalje in dalje od mesta. Obrnila se je k Yuanu. Zakaj je vedno tako resen? Pasalo bi mu če bi se kdaj vsaj malo nasmehnil.

  • Shelly
    Hvala za vse komentarje že v naprej in prosim za kakšne ideje za naslov.
0
0

Zelo dober začetek, hitro daj nadaljevanje. Nimam pa nobene ideje za naslov, edino kar mi pride na misel je Odhod.

0
0

Dobra zgodba. Kaj pa naslov Changed (spremenjena). Mogoce ti je ta ideja vsec?

0
0

Super začetek,za naslov pa mogoče Kdo sem? ali kaj podobnega.Kul zgodba

0
0

Meni je ful dober začetek pa to okrašeno mestmece mmmmmmm… Zhodbo je kar težko nasloviti, ker nima še razvite vsebine mogoče ‘Running away from me’

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice