0
0

Še nekaj časa sem le strmela v truplo.
Bila sem v transu, v šoku. Stala sem tam, kot kip, niti mežikala nisem, na mojih očeh pa so se pojavile solze.
Žalost.
Pa čeprav sem bolje poznala Antarktiko kot mrtvega človeka pred mano.
Obdali so me enaki občutki kot takrat, pri sedmih letih, ko so pokopali najboljšo prijateljico mojega brata, ki je umrla v prometni nesreči.
Ime ji je bilo Ash.
Ponavadi je bila polna energije, kar naprej je zbijala šale, meni pa je bila kakor starejša sestra.
Vedno se je igrala z menoj, pa čeprav bi lahko delala druge, bolj zanimive stvari od oblačenja barbik. Vedno me je vključila v pogovore, ki sta jih imela z Zenom. Ure in ure je presedela ob mojih predavanjih, kako je ime kateri izmed mojih plišastih živali, brez da bi izgubila potrpljenje.
Z mano je milijonkrat pogledala risanko Hello Kitty.
Zen se je zafrkaval, da je njegova najboljša prijateljica samo zato, da lahko preživlja čas z mano.
In po tem je prišla prometna nesreča.
Bilo je prvega aprila.
Z Zenom sva se igrala karte, ko je v sobo kar naenkrat z robčki v rokah in razmazano maskaro pridrvela mama.
“A-ash…” je jokala, midva pa nisva vedela zakaj.
“Ash? Kaj je z njo?” je vprašal moj brat, ki je takrat imel trinajst let.
“Imela je prometno nesrečo. Neki pijani voznik se je zaletel v njihov avto, ko so se vračali iz potovanja.
Njeni mami in očetu ni nič, Ash pa je danes, ob treh popoldne umrla,” je hlipala mama, midva pa sva mislila, da gre za šalo.
“Ja, vem kaj boš rekla. Prvi april!” sem se nasmehnila.
Navajena sem bila njenih prvoaprilskih šal.
Enkrat me je nahecala, da je zadela na lotu in da bomo šli naslednji vikend na Kubo.
In jaz sem ji verjela.
Zenu je enkrat rekla, da je umrla naša zlata ribica Popi, prizor pa je zaigrala tako prepričljivo, da se je Zen začel jokati.
“Res je, to ni hec,” je povedal moj oče, bil je v približno enakem stanju kot mama (brez razmazane maskare).
Če je jokal oče, ki mu je bilo prebrati otroško pravljico največja muka sveta (ker ni imel niti trohice igralskega talenta,) je bilo sigurno nekaj narobe.
In takrat se je najin svet sesul.
Spomnim se, kako je bilo na pogrebu.
Ko sem jo videla ležati v krsti, sem se počutila prav tako kot ob pogledu na to truplo.
Zgrožena.
Prestrašena.
Počutila sem se, kot da bi mi nekdo zaril kol čez srce.
Nisem si mogla predstavljati tiste vesele, nasmejane, energične Ash tako hladne, blede in nepremične.
Nisem si je mogla predstavljati… Mrtve.
Nisem si mogla predstavljati tega, da nikoli več ne bom slišala njenega smeha.
Preprosto: šokirana sem bila.
“Takšni ljudje, kot je ona, ne umrejo,” me je takrat tolažila mama. “Samo izginejo za nekaj časa, nato pa se prikažejo spet v drugi obliki.”
Ta misel me je takrat vsaj malo potolažila, a vseeno sem imela dva tedna po njeni smrti neprestano nočne more.
Ko sem zaspala, se mi je pred očmi vedno prikazala podoba Ash.
Hladne, blede Ash, ne tiste Ash, ki sem jo poznala.
Če sem iskrena, se mi včasih še zdaj.
Oče je pravil, da sem po njeni smrti za kakšen mesec povsem izgubila tek.
Jedla sem bolj malo ali pa skoraj nič, nisem se več igrala, nisem čebljala, samo strmela sem v ogrlico z belo mačko, ki mi jo je podarila za rojstni dan.
Zen je poizkušal čustva zadržati zase (“Fantje ne jočejo!”), a mu ni kaj prida uspevalo.
Še ko je dopolnil 22 let, je kdaj pa kdaj vzel v roke kakšno sliko, na kateri je bila Ash in buljil vanjo po dve uri skupaj.
Včasih se je iz njegove sobe zaslišal tihi jok.
Čeprav je bil skoraj neslišen, je bil zame še zmeraj jok.
Naposled sem stresla z glavo, si obrisala solzo ter se skušala zdrzniti.
Skušala sem odgnati misel na bledo Ash v krsti, da ne bi zopet planila v jok.
Hotela sem razmišljati, kar pa je bilo v dani situaciji skoraj nemogoče.
Strezni se, Zena.
Strezni se.
Prva misel, ki mi je padla na pamet, je bila: “Zena, pokliči policijo.”
Odprla sem črn nahrbtnik z lobanjo na sprednji strani in napisom “deadly adorable” pod njo ter začela brskati po njej v upanju, da bi našla telefon.
“Star žvečilni, labela,” sem naštevala kramo ki je bila v njej ter jo brezbrižno metala v sneg, “slušalke, sponka za lase, mačji briketi, žebelj, beležka, barvica, včerajšnja sirova štruca…”
A seveda s seboj nisem imela male pravokotne stvarce, s katero bi lahko poklicala policijo.
Kaj pa drugega.
Ravno danes sem telefon pustila doma na mizi, našla pa sem slušalke, ki sem jih iskala dva meseca.
Interesantno.
Kako pa naj zdaj pokličem policijo?
Z labelo ali z mačjimi briketi?
Grizla sem si nohte in razmišljala, kaj naj storim.
S pogledom sem se trudila čim bolj izogibati trupla, da me ne bi spet obdal tisti srhljivo-žalostni občutek.
Očitno imam “truplofobijo”.
“Lahko bi zbežala domov in poklicala policijo iz stacionarnega telefona,” sem pomislila in pogledala množico krame, ki sem jo odvrgla v sneg: seveda v njej ni bilo ključev.
“Morda bi lahko v našo hišo vlomila s pomočjo sponke…”
“Daj no, Zena,” so se oglasili moji možgani. “To si poizkusila že stokrat, pa ti ni uspelo.”
Ja, to tudi ne bo šlo.
Še naprej sem razmišljala.
Lahko pa bi prosila koga drugega, da pokliče policijo.
Ja!
“Okej,” sem si prigovarjala. “Ko preštejem do tri, bom stekla naprej po ulici in kričala “na pomoč.” Ena, dve…”
Kar naenkrat pa se mi je pogled ustavil na čudnem obesku v obliki solze, ki ga je nosil ta človek.
Obesek je bil še bolj čuden kot truplo in ulica skupaj, če je to sploh mogoče.
Ni bil navaden amulet, to sem že od začetka vedela.
V solzi je bila slika temnega, misterioznega, nekam magičnega gozda, ki se je… Premikala?
Premikala, kot da bi nekdo tam postavil kamero in preko obeska predvajal posnetek.
To ne more biti res.
Dvakrat sem pomežiknila, da bi se prepričala, ali sem zmešana ali sem nora.
Verjetno sem kar oboje.
Nič se ni spremenilo.
Ogrlica je bila še vedno tam, le da je tokrat za jelenom v gozdu pritekel volk, ki ga je očitno hotel pojesti za večerjo.
Ali sem slučajno stopila na kakšno staro bolniško iglo in imam zato morda halucinacije?
Ali pa imam halucinacije zaradi šoka ob pogledu na truplo?
“Čestitke, Zena, tvoj prvi živčni zlom!” sem si mislila in še zmeraj strmela v tisto ogrlico.
“Morda pa je tale ogrlica stvar iz kitajske trgovine za en evro in ima na zadnji strani baterije,” sem pomislila.
Sklenila sem, da bom mrtvemu človeku snela ogrlico.
Pa kaj, mrtev je, ne rabi je več.
Kako bi mu naj koristila?
Predmete so zraven mrtvih ljudi pokopavali stari Egipčani, ta pa je bil podoben bolj vampirju kot pa staremu Egipčanu.
Zato sem mu ga iztrgala iz vratu, ga držala v roki in razmišljala, kako za vraga deluje.
Obrnila sem ga.
Na drugi strani obeska se je videla popolnoma ista slika.
Nobenih baterij.
Nobenih gumbov za vklop.
Ničesar normalnega poleg vrvice ni bilo na njem.
Nato pa je roka, v kateri sem ga držala začela bledeti.
Izginjati.
Z drugo roko sem se udarila po glavi.
Ni pomagalo.
Poleg desne roke je začela bledeti še leva.
Nato še noge.
In celo telo.
Moja desna roka je postopoma zbledela, skupaj z obeskom.
“Na pomooooooooooooč!!! Kaj se dogaja?!!! Pomagajte!!! Kdorkoli!!!” sem histerično kričala, od strahu pa sem začela jokati.
A niti moje solze niso padale na tla.
Bledele so skupaj z vsem mojim telesom.
Vendar moj obupani klic na pomoč ni pomagal.
Čez nekaj časa pa se mi je stemnilo pred očmi.
————
Iz teme, ki je bila prej pred mojimi očmi, je počasi nastajala jasnejša slika.
Kot zjutraj, takrat, ko te budilka zbudi ob sedmih zjutraj in imajo tvoje oči na sebi vsaj sto plasti zaspančkov.
“Morda pa nič od tega ni bilo res… Mogoče pa se bom zdajle zbudila v svoji postelji z mojim plišastim mevedkom v roki in ugotovila, da so bile vse to samo sanje,” sem pomislila in se pripravila na to, da bom pred očmi zagledala svojo dobro staro razmetano sobo.
To so samo sanje.
Samo sanje.
Ne, niti podobno ni bilo temu.
Bila sem v zraku.
Letela sem.
Natančneje, padala.
Nad sabo sem zagledala jasno zvezdno nebo, ki je bilo prelepe vijolične barve.
Zvezde so se bleščale, kot beli diamanti v temni jami…
To je bilo najbolj jasno in svetlo nočno nebo, ki sem ga kdajkoli videla v življenju.
Zastrmela sem se v nočno nebo in se čudila lepoti.
Česa takega nisem videla nikoli prej.
Prisežem.
Severni Vrh, kraj, kjer sem živela, je bil v Angliji.
Saj veste, kako je to z oceanskim podnebjem.
Dež, dež, dež in dež.
Mestece je bilo sicer na malce večji nadmorski višini, zato smo začuda kdaj dočakali celo sneg.
Verjetno se vam bo zdelo čudno, da živimo v Veliki Britaniji, saj nihče od mojih staršev nima angleških korenin.
Moj oče Jean-Luc Seine je Francoz, moja mama Sanja Seine pa Slovenka.
V Anglijo smo se preselili, ko sem imela pet let, saj je mama dobila dobro službo kot igralka, oče pa kot računalničar.
Prej smo živeli v Sloveniji, v malem mestecu, katerega imena se ne spomnim, pri maminih starših.
A brezveze, da vam tukaj nakladam o družinskem drevesu in krajih, kjer sem živela.
Posvetimo se raje dogajanju.
Kje smo že ostali…
Aha.
Naposled sem se zresnila.
Noč je.
Padam iz neba, pojma nimam, kako sem prišla v zrak.
Pred minutko sem bila na ulici, kjer sem videla človeško truplo, nato sem se dotaknila obeska, ki ga je mrtev človek nosil, ko je bil še živ, se razblinila in zdaj se grem prosti pad nekje bogu za hrbtom.
Moralo bi me biti strah, ne pa da strmim v zvezdno nebo kot v kakšnem romantičnem filmu in razlagam o družinskem drevesu.
Edino, kar mi je uspelo izdaviti, je bilo: “Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!”
Zopet sem se lopnila po glavi, misleč da se bo kaj spremenilo in da bo vse spet lepo po starem.
Ne, še zmeraj sem padala, Bog ne ve kam.
Edina razlika je bila, da sem zdaj pod sabo videla gozd.
Gozd, no, krošnje dreves, ki so bile podobne kot tiste v obesku.
In nato sem se zavedla, da postajajo krošnje vse bližje mojemu obrazu.
O, ne.
Tresk!
Padla sem med dve drevesi, na srečo tri milimetre stran od velike, trde skale.
Če bi veter zapihal samo malo močneje, bi se moja glava raztreščila na koščke kot jajce, ko ga razbiješ.
Počasi sem vstala, upirala sem se na skalo, ki bi me prej skoraj stala glave.
Počutila sem se, kot v Gardalandu, ko sem šla na prosti pad.
Vse okoli mene se je vrtelo kot boben v pralnem stroju in tisti toast se je počasi vračal nazaj na površje.
A vseeno…
Preživela sem!
Diham!
Sicer se mi ne sanja, kaj se dogaja, ali kje sploh sem, ampak glej, preživela sem padec iz neba!
In po tem…
Bum!
“Auč,” sem potihoma zastokala.
Najverjetneje je bila moja torba, ki mi je padla na glavo.
In še enkrat.
Banf!
Bolečina je bila tokrat bolj znosna, kot kamenček, ki ti pade na glavo.
To je bil očitno amulet.
Točno tisti amulet, ki me je poslal sem.
Pograbila sem torbo, amulet pa pustila tam, sredi gozda.
Niti pod razno se ga nisem hotela še enkrat dotakniti.
Razgledovala sem se okoli sebe.
Pred sabo sem videla temen gozd, ki ga je osvetljevala blaga svetloba lune.
Visoka drevesa, poraščena z mahom.
Obrnila sem se.
Za seboj sem zagledala sivega volka, ki je jedel belega jelena, kakor da ga je ujel pred minutko.
Ob pogledu na jelenovo kri me je zmrazilo po vsem telesu, tako kot pri truplu.
Naposled me je prešinilo.
Stojim na kraju, ki je bil narisan na amuletu.

Ja, končno sem po dvestotih poizkusih napisala drugo poglavje.
Oprostite, ker ste morali na to poglavje čakati dva tisoč let, preprosto nisem imela navdiha in časa.
Povejte, kaj vam je všeč, kaj naj spremenim…
Hejterji pa slabe komentarje zadržite zase in zgodbe, če vam ni všeč, preprosto ne berite.
Hvala vsem že v naprej! ☺️
Brez vas so moje zgodbe nesmiselne, saj šele bralec oživi zgodbo.

Pozdravček,
Hera

0
0

Tvoja zgodba je odlična. Komaj čakam nov del in nič grede če smo pač čakali malo več, za dobro zgodbo je vredno malo počakati.

  • Hera
    Hvala ti, res! :)
0
0

nimam besed. ta zgodba je preprosto POPOLNA 🙂

  • Hera
    Hvala hvala hvalaaaaaa! ☺️
0
0

Ssssssuuuuuppppeeeerrr zgodba

0
0

Noroooo!
Res suuuperrr zgodba!

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*