0
0

Ime mi je Kayla Lister. Lister ni moj pravi priimek, saj sem sirota. Tako se pišeta moja mama in brat, ki sta me pri osmih letih posvojila. Ne poznam svojega pravega priimka. Niti staršev se ne spomnim. Je, kot da bi mi nekdo vzel spomin do osmega leta. Edini lastnosti, ki ju je imela moja mami in jo imam tudi jaz, so lasje, črni kot noč in bledo rjave oči.

Letos sem končala deveti razred.
Nobenega prijatelja nisem imela.
Nobenega, s katerim bi šla po pouku iz učilnice.
Nobenega, ki bi se z mano učil pred testom.
Bila sem osamljena.
A zdaj, na srednji šoli sem se odločila, da bom imela prijatelje.
Vprašanje, ki še vedno ostaja pa je, na katero šolo bom hodila.
Pregledala sem veliko spletnih strani kjer so se šole hvalile, kako pester program imajo.
Potem pa sem prebrala spletno stran Akademije Arcloud.
Bila mi je všeč, zato sem se prijavila nanjo.
Na prijavnici je pisalo: Sposobnost.
Tega okvirčka nisem izpolnila, ker nisem bila prepričana, kaj to pomeni.
Kmalu sem spoznala, kako velika napaka je bila to, da sem se prijavila
Ali pa mogoče ni bila.
A vsekakor sem izvedela stvari, ki jih na navadni šoli nebi.
_________________________________________________________________________

»Si se že odločila, na katero šolo boš šla?« je vprašal moj mlajši brat Alex.
Bil je pameten in če bi bilo po moje, bi zdaj namesto namesto tretjega končal peti razred.
»Ja, na Akademijo Arcloud. Po slikah in opisu je odlična,« sem odgovorila.
»Tako zgodaj si se že odločila? Večini najstnikov, ki so končali deveti razred se sredi julija sploh ne ljubi ukvarjati s tem.«
»Jaz želim samo čim prej opraviti.«
»Ali poznaš koga od sošolcev, ki gre na isto šolo kot ti?« je v upanju vprašal.
»Ne,« sem odgovorila.
Tedaj je v sobo prišla mama.
»Alex, a greva kupit potrebščine za naslednje leto?«
»Okej. Bom vsaj prej opravil s tem.«
Obrnila se je k meni.
»Bi šla tudi ti?«
Odkimala sem.
»Saj sploh ne vem kaj rabim. Na spletni strani ni še nič napisano.«
»Potem pa v redu. Pridi Alex, greva v avto.«
Potem sem šla še enkrat pogledat na splet za stvari za šolo in ko se mi je pred očmi prikazal dolg seznam, sem se peš odpravila do nakupovalnega centra in kupila potrebščine.
Bilo jih je kar precej.
Ko sem se vrnila domov, Alexa in mame še ni bilo tam.
Odšla sem v svojo sobo, ko me je prešinilo:
“Mogoče pa to leto le ne bo tako grozno. Bom vsaj stran od mojih nadležnih sošolcev.”

0
0

To je super!!!!! Nadaljuj, prosim!

0
0

Super!
Nimam pripomb! Nadaljuj!

0
0

Zgleda zanimivo!! Prosim nadaljuj!

0
0

Se strinjam…nujno nadaljuj

0
0

Super zgodba!!! ☺️

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice