Odgovorjeno
0
0

»Kayla, lahko prideš malo k meni?«
Obotavljala sem se, a nato sem prišla.
»Kako to, da si živa?«
Nič mi ni bilo jasno.
»Kaj mislite s tem?«
»Na Moonlightu torej nisi umrla?«
»Ne vem kaj je Moonlight.«
»Tvoj domači planet.«
Zdaj sem jaz debelo pogledala.
Zavzdihnila je.
»Kako se pišeš, Kayla?«
»Lister. No, to je priimek moje mame in brata. Sirota sem bila, dokler me nista posvojila. Svojega pravega priimka ne poznam.
»Jaz pa ga. Pišeš se Shadow. Tako se je pisala tvoja mama.«
»Vi poznate mojo mamo?«
»Ja.«
Tedaj je poklicala tisto učiteljico, ki se mi je zdela znana.
»Se je spomniš?« je ravnateljica vprašala mene.
Hotela sem odgovoriti, a me je učiteljica prehitela.
»Jaz sem tvoja sestra, Kayla. Ime mi je Sarah.«
»Do tvojega sedmega leta je bilo vse mirno.« je začela Sarah. »Potem pa je izbruhnila vojna. Eno leto smo se borili, a sovražnik je bil premočan. Imeli smo eno reševalno kapsulo, in ti si šla vanjo. Posadili smo te na zmaja, ki je šel na zemljo, a potem je odjeknila eksplozija. Mislili smo, da si mrtva. Takrat sem bila jaz stara deset let. Pet let kasneje sem šla na Zemljo, da bi si našla službo. Naletela sem na tole šolo za otroke s posebnimi sposobnostmi in se v njej zaposlila.«
»Kaj pa mami in oči?« sem hotela vedeti.
Zavzdihnila je.
»Mami se je borila v vojni kot poveljnica zmajske vojske, ko so izgubili pa celo s svojimi močmi in zobmi.«
»Kako to misliš?« sem vprašala.
»Kako to mislim? Saj veš, grizla jih je. A celo to ni pomagalo. Potem je uporabila svoje moči, pa tudi to ni pomagalo.«
»Kako grizla?« mi še vedno ni bilo jasno. V bistvo mi je bilo, samo hotela sem potrdilo, da mislim napačno.
»Ti demonstriram?« je skoraj zakričala in se pognala vame.
Zakričala sem, a brez razloga.
Mogoče je bil razlog ta, da se je moja sestra pognala vame in mi skušala spiti kri.
A ničesar nisem čutila.
Le kratek žvenk in nato sestrin krik.
Ležala je na tleh in se držala za usta.
Vstala je.
»Kako… Kako si to naredila?«
»Kaj?«
Pokazala mi je svoj podočnik, prelomljen na pol.
»Takoj greš na testiranje sposobnosti,« je rekla odločno.
Zgrabila me je za roko in odvihrali sva po hodniku.
_____________________________________________________________________________

Zdaj dva tedna najbrž ne bom pisala. Na morju bom ampak obljubim, da bom pisala, če bom imela čas.
Lp,
Vanesa

Najboljši odgovor
0
0

Super!!!! Nujno nadaljuj!!!!
Uživaj na morju!!!
Upam, da se najde čas za zgodbo, ker je odlična!

Najboljši odgovor
0
0

Fulllll dobro!!!!
Aja, pa lepo se imej na morju.

Najboljši odgovor
0
0

Nujno nadaljuj!!!!
Morala bi iz tega napisati knjigo!!!!

0
0

Uživaj na morju
Pa čim prej nadaljuj zgodbo
Komaj čakam nov del

0
0

To je ena najboljsih zgodb tukaj

0
0

Superr je 🙂
Lepo se imej na pocitnicah

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice