Odgovorjeno
4
0

Katie se je res zbudila. Pogledala me je kot, da sem padla z neba. Potem pa je spregovorila:
“Emma, kaj počneva tukaj? In kaj je z tvojimi lasmi?” me je vprašala. Izgledala je popolnoma zdrava in čudno, jaz sem se začela slabo počutiti.

Pogledala sem svoje lase. Seveda v tej temi nisem nič videla. Zvezdniki so znani po tem, da vidijo v temi mesečniki pa ne.
Prižgala sem luč. Kako? Včeraj sem zbirala mesečino in zdaj sem jo uporabila.

Ko sem pogledala svoje lase, sem bila zgrožena. Ne neskrbite, niso bili modri, rdeči ali zeleni. Moji lepi blond kodri, so se spreminili v črne ravne lase. Čisto črne črne črne. Katie se je zarežala. Jaz tudi.

Do jutra ni mankalo veliko in zato sem povedala Katie vso zgodbo. Takoj ko bodo zvezde odšle, bova stekli do Katiene babice, ki bo sigurno poznala odgovor. Vedno ga.

In končno so zvezde izginele z neba. Midve sva tekli toliko kot so naju nesle noge. Če sva hoteli priti prej, sva morali iti po bljižnici. In tam je živela gospa Durant.

Vsak otrok na Arakidu, se je izgibal tej poti. A nisva imeli izbire. Hitro sva tekli. Ozrla sem se za Katie. In kar na enkrat sem se v nekoga zaletela. Še vedno sem gledala nazaj. Na Katienemu obrazu sem lahko razbrala, v koga sem se zaletela. Stopila sem korak nazaj. Pogledala sem gor. Zagledala sem gospo Durant.

“Glej no glej, koga pa imamo tukaj” je vprašala. “Jaz sem, Emma” sem zajeclala. “In kaj je z tvojimi lasmi” je rekla zelo zelo srhljivo. “Nimam pojma, kar obarvali so se” se rekla. Gospa Durant je prikimala in midve sva jo ocvrli naprej.

Končno sva prispeli do hiše, kjer je živela Katiena babica. Potrkali sva. Odprla nama je in vstopili sva.

Najboljši odgovor
0
0

To je res zeloo zanimiva zgodbain komaj čakam na nadaljevalnje!!! Res si dobra pisateljica… 🙂

Najboljši odgovor
0
0

Se strinjam s Hermione12, ta dolžina delov mi je pa čisto všeč.

Najboljši odgovor
0
0

Kul!

0
0

Zelo zanimivo! Samo… Bi bili lahko deli daljši?

0
0

Super!

Prikazujem 5 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*