0
0

Heliwe je odšla. Zdaj sem sama. S potno roko si obrišem čelo. Tudi to je prepoteno. Skoraj sama. Pogledam Ionesa. Boril se je in zmagal. Všeč mi je, da imam tako dobrega Wimta. Wimti so mračne živali. Če se enkrat zazrejo v dan, v sonce, umrejo. Izpuhtijo. Kot bel puhec. Črn, kot črn puhec. Wimty so nekaj med zmajem in orlom. Obraz imajo kot orel, in kljun tudi. Imajo pa tudi luske, in kožo na sebi, kot zmaj In rep, kot zmaj. In, oh, tako elegantna krila… Še par sekund si ga ogledujem, da ni kaj narobe z njim. Ne, nič ni. Objamem ga. tako sem vesela. Ampak, mi, BlackWony, ko smo veseli, imamo tak obraz, kot ga imate vi, človečki, ko ste žalostni. Ja, ker pač ne moremo imeti takega obraza. Smo pa drugačni. Zelo drugačni.
Pogledam pred Črno teraso. Nobenega. Prazna je. Ionesu pokažem, da se usedeva na klopco na Črni terasi. Z mano gre. Itak vedno vse uboga. Vedno. Jaz sem ga tako zdresirala. Ko sediva, razmišljam. Kako rada bi spoznala svet, pol črnobe. Svet ki se umenuje Svet Mračnih Vzorcev. Že ime je tako prikupno. Oh, ko bi le lahko šla tja, tja v tista črna nebesa. Tako si želim to…
Nekaj šelesti. Pokukam po grmovju… Prepoznam ta vonj. To je Heliwe. Ni odšla. Amboos in Iones sta se prej borila. Zgleda, da Heliwe ni preživela poraza.
“Živjo.” reče in pristopi k meni.
“Živjo.” nadaljujem.
“Torej, tvoj…” neha. Se ne spomne imena?
“…Iones…” ji pomagam
“Ja, ta tvoj Iones je zelo dober. Bi mi ga lahko prodala? Za…” začne pregledovati denar.
“400000 herzodov?” to je kar veliko, si mislim. Ampak ni šans da bi prodala Ionesa.
“Ne.” mirno rečem.
“Kaj?! Ne veš koliko ti ponujam???” zakriči. Vedno kriči.
Odločna sem. Ne dam se kar tako. In, ja, Ionesa bom potrebovala še za Svet Mračnih Vzorcev. Skupaj bova pobegila in letela na njegovih krilih.
“Ne.” rečem še enkrat in neopazno dam Ionesu znak.
Heliwe se ne more pomiriti. Ponuja mi več in več. Jaz pa ji oddajam samo NEje. Ne in ne in ne. Nikakor. N-a-a. Ni šans.. Vse sem že uporabila. Ne zdržim več Heliwe me živcira. Ionesu dam dva znaka. Zdaj mu moram dati samo še tretjega, pa bo z mano vred poletel v zrak.
“No, Adijo, Heliwe! Se vidiva jutri!” še rečem in tlesknem s prsti.
Iones poleti. Naredi krog in jaz skočim nanj. Tako elegantno, kot da to treniram že celo življenje. No…Saj je po eni strani tudi to res.
🙂

0
0

Perfect! Mojstrsko! Nadaljuj čim prej!

0
0

Bravoooo!!!

Komaj čakam naslednji del

0
0

Suuuuuuuuuuuuuuipppppppppppppeeeeeeeeeerrrrrrrrrrr nadaljuj

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice