0
0

Živijo!
Se opravičujem, ker me ni bilo veliko časa, ampak spet sem tu in upam, da vam bo ta del tudi všeč.
**************************

Tio potrepljam po rami, da bi jo vprašala, kdo so tej fantje, potem pa ga zagledam. Brez pomislekov vstanem in stečem iz učilnice. Vem, da so vse oči uprte vame in, da v vseh glavah divja neurje njihovih misli oz. očitkov, ki si jih bodo po pouku delili med seboj, a se ne zmenim zanje.
“Katy!” Zaslišala sem profesoričin besen glas, ki je vpil za menoj. Nisem se ozirala, saj bi potem morala nazaj v razred, kar pa si najmanj želim.
Tekla sem po hodnikih in se ‘skrila’ v žensko stranišče. Počepnila sem ob zid ter si glavo podprla z dlanmi. Hotela sem zamižati, a me je nekaj zmotilo. Hrup. Trkanje.
Kdo trka na vrata ženskega stranišča?
Nisem se oglasila, poskusila sem zamižati, a zamanj. Spet se je zaslišalo trkanje. Vstala sem ter pokukala skozi priprta vrata. Ko sem videla, kdo stoji tam, sem zavila z očmi in vrata odprla. Z dvignjeno glavo sem odkorakala proti učilnici in se podregnila ob njegovo ramo, ko sem se sprehodila mimo njega.
“Katy!” Zaslišala sem njegov glas in v želodcu me je nekaj zbodlo. Hotela sem se obrniti, ampak sem se tik pred zdajci premislila. “Vem, da sem izpadel navaden kreten, ampak to ni bilo načrtovano. Prisežem!”
“Ne prisegaj!” Kar mi gre pri ljudeh najbolj na živce, je priseganje. Tudi jaz lahko prisežem nekaj, ampak to lahko prelomim. Brez smisla so.
“To pomeni, da mi oprostiš?”
Ne odgovorim. Nima smisla, ker niti sama ne vem odgovora.
Ko končno en za drugim stopiva v učilnico so vse oči uprte v naju. Točno vem, kaj jim roji po glavi. Eno vprašanje na katero ne mislim odgovoriti niti, ko bom nanj vedela odgovor.
“Gospodična Roberts, a se gre brez vprašati na stranišče?” Odkimala sem ter se brez besed usedla na moje mesto.
“Si v redu?” se je pozanimala Tia takoj, ko sem se usedla. Skomignila sem z rameni in glavo naslonila na dlan leve roke.
“Zdaj pa lahko fantje začnete,” je profesorica predala besedo skupini, ki mi ni najbolj pri srcu.
“Hvala,” se je zahvalil, mislim da, Harry in nadaljeval. “Predstavljali se ne bomo, ker mislim, da že vsi veste kdo smo.” Tipični govor za snoba. “Prejeli smo veliko prijav, ampak tu nismo zaradi avdicije, ki bo čez manj kot dva tedna. Tukaj smo na željo Louisa.” Harry se je nasmehnil in pogledal Louisa, nato pa še mene, ki sem se ob omembi njegovega imena zdrznila.
V odzadju se je začela predvajati meni neznana melodija in zaslišala sem njegov glas: “Oprosti.”
Namenila sem mu začuden pogled, a ga ni videl, saj je začel peti.
“Katera je ta pesem?” sem šepnila Tii medtem, ko sem z očmi še vedno opazovala Louisa med petjem.
“Perfect,” je odgovorila in tudi sama opazovala Louisa in celo skupino.
Všeč mi je bila, ampak če misli, da mu bom oprostila, ker mi bo zapel, se moti. Zelo hitro zaupam ljudem, ampak ko me enkrat izdajo, so končali z menoj.
Sledila sem ritmu pesmi, ki mi je postajal vse bolj všeč. In tudi besedilo mi je bilo.
“So let’s start right now!” je zaključil Harry in v učilnico je prodrl glasen val ploskanja in vpitja. Tudi sama sem se jim pridružila in na obrazu mi je, tako kot večini, vladal nasmešek.
“Hvala fantje,” se je profesorica glasbe zahvalila skupini. “Še vedno pa ne vemo, zakaj točno ste tu. V mojo pisarno ste udrli, kot da gre za življenje in smrt!” Profesoričin nadležni glas se je razlegel po učilnici in ulovila sem Louisov pogled.
“Mislim, da bo najbolje, da nam Louis razloži,” je v pogovor vskočil Liam in pogled preusmeril skozi okno.
“Ja … am … No, vrjetno ste že vsi videli članek in sliko in mislim, da vsi vemo o kateri sliki in članku govorim.” Spod čela je z očmi ošinil vse v učilnici, nato pa je njegov pogled obvisel na meni. Nasmehnil se je ter si lase, ki so mu prikrivali oko popravil.
“Moram se opravičiti osebi, ki je na sliki z menoj. Mogoče mi ne bo uspelo, mogoče mi bo, ampak kot pravijo- poskusiti ni greh.” Počasi je začel stopati proti meni ter se nato ustavil tik pred mojo klopjo.
“Vem, da sem izpadel navaden kreten, ki misli samo nase. Lagal sem ti, ker vem, da se drugači ne bi zgodilo kar se je. Res da sem član skupine, ki je nimaš rada, ampak …” Najine oči so se srečale. Bila sem zmedena, nisem vedela, kaj čutim. “Katy, mi lahko oprostiš?” Svojo dlan je položil na mojo, ki je počivala na mizi. V učilnici je obvisela mučna tišina, ki me je že dušila. Vse oči so bile uprte vame in Louisa. Jaz pa še vedno nisem vedela odgovora na vprašanje, ki mi ga je zastavil.
**************************
Mnenja? Nadaljujem?

0
0

Seveda moreš nadaljevati.Imam pa nekaj vprašanj in bila bi zelo vesela če bi mi odgovorila nanje:
1.koliko si stara
2.kje si dobila navdih za zgodbo
3.si kdaj razmišljala da bi si spremenila ime na pilu
4.ker res super pišeš me zanima kakšno mnenje imaš o moji zgodbi DRUGAČNO DEKLE
Lp.☺

0
0

Nadaljuj nujno kr je ful dobr.

0
0

The best. Nimam besed, ker je res zelo zelo dobro.

0
0

Res vam hvala za vse komentarje. Poskusila bom čim prej nadaljevati.
**************************
Artistic girl:
1. Rada sem anonimna, ampak sem stara od 13 pa do 15 let 🙂
2. Navdih sem dobila, ko mi je ena od prijateljic pred nekaj časa poslala edit/ video o njih in sem spet začela poslušati njihove pesmi. Za vsak del posebaj pa navdih dobivam iz vsakdanjega življenja.
3. Ne o tem nisem razmišljala. Je pa res, da sem se prej tukaj pojavljala pod drugim imenom, ki bo ostalo skrito 🙂
4. Mnenje o tvoji zgodbi ti bom povedala, ko objavim nov del, saj si moram najprej prebrati tvojo zgodbo 🙂
**************************
In še enkrat vam hvala ♡♡

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*