0
0

HIGH SCHOOL STORY 1/2
Tudi on gleda v mene. Ampak ne tako butasto kot vrjetno jaz vanj. “Ti je všeč kar vidiš?” vpraša z nasmehom na ustih. “Nisem…” začnem nek stavek, v bistvu ne vem kaj hočem sploh reči.
“Brez skrbi. Oprosti, ker sem se zaletel vate. Samo poskusil sem priti do mojega sedeža. Mimogrede jaz sem Michael.”
Jaz sploh nisem vedela kaj rečem. Iz ust mi pride nekaj podobnega: Jaz sem Sydney ampak dvomim, da me je slišal. Hočem že iti za Emmo, ki je šla proti prvi klopi. Michael reče za mano: “Resno? Kar odšla boš brez boja?”
“Amm…ja? Saj je samo stol. Who cares?” rečem in se nasmehnem.
“Ok, če ti tako praviš.”
Emma še vedno stoji na sredini poti do prve vrste. Rečem ji, da morava tja. “N…ne morem sedeti tukaj.” reče.
Meni se ne zdi nič posebnega. Rečem: “Ne skrbi. Ni tako slabo….mogoč bova oač večkrat poklicani pred tablo ali pa kaj takega.”
Emma še vedno samo strmi v prvo vrsto. “N…nni to. Ja samo….Caleb.”
Pogledam tja in vidim fanta z lušnim nasmehom v prvi vrsti. Zakaj so vsi fantje tukaj tako lepi??! “O ta fant? Res je cute…” ji rečem tako, da me ne bi slišal.
“Jaa…res res je lep. Skupaj sva bila v osnovni.”
“Lepo. Amm…ti je všeč?”
“Ne gobori tako naglas! Caleb je…amm….ni ravno ‘primeren’ zame. On je cool, popularen in vse….”
“Aha štekam.”
“Samo nekaj te prosim….ti se vsedi poleg njega. Nočem govoriti z njim. Zmeraj se osramotim.”
Nimam druge možnosti, zato se pač vsdem poleg Caleba. Ko se vsedem me pogleda. “Živjo. Ime mi je Caleb.” reče. Na njem ni niti ene stvari, ki ne bi bila popolna. In izgledal je kot eden tistih ljudi, ki so skos nasmejani in ne moreš kaj, da se ne bi nasmehnil tudi ti.
“Živjo Caleb. Jaz sem Sydney.”
“Res? Tako je ime moji ribi!”
Njegov odgovor se mi je zdel malo neumen ampak vseeno sem poskusila normalno nadaljevati pogovor.
“Sva laho prijatelja?”
“Zelo direktno, ha? Seveda sva lahko.”
Nasmehnem se, on pa me pogleda malo bolj resno.

0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*