0
0

Tukaj so vsi deli zgodbe I SPY A LIAR, ki sem jih objavila. Vi se odločite ali naj še naprej pišem… Nehala sem zaradi vseh tistih pritožb, ki so se pojavljale. Čakala sem na picalnico in ja, zdaj je tu. Samo povejte mi ali naj nadaljujem. (in prosim za kakšen nasvet, pod katero kategorijo bi dala zgodbo. Grozljivke ali Ljubezenske zgodbe? Ker je nekako mešanica obojega…) Uživajte <3!

“Resnica ali izziv?” je vprašala.
“Resnica.”
“Kaj je tvoja največja skrivnost.” Ob tem vprašanju sem se zasmejala.
“Saj že vse veste.”
V krogu smo sedele štiri prijateljice. Nasproti mene je sedela Primrose in me pričakujoče gledala. Vedela je, da jim nisem povedala vsega. A tudi sama ni bila tako nedolžna. O njej sem vedela nekaj, kar nihče drug ni. Skrivnost sem držala že leto dni in Primrose je to vedela.
“Daj no, vsi imamo skrivnosti.” me je dražila.
“Prav imaš, VSI.” grozeče sem jo pogledala in spustila je pogled.
“Oprostimo jo.” je odločno rekla.
“Kako pa to?” je vprašala Lyla.
“Ja, vse odgovorimo.” se je oglasila še Callie.
“Rekla sem, da jo oprostimo!” je jezno rekla Primrose. “Naslednja?”
“Jaz sprašujem Callie!” se je javila Lyla. “Resnica ali izziv?”
“Resnica.”
“Kdo je tvoj največji crush, ki si ga imela? Kdajkoli.”
Callie je zardela. “Evan Garcia…”
“Kaaaaaj?” Lyla se je smejala “Kdaj je bilo pa to?”
“E, lansko leto. Ampak zdaj mi sploh ni več všeč!”
“Torej ti je všeč nekdo drug.” je prepričano rekla Primrose.
“Ne, nihče mi ni všeč.” je Callie odločno zmajala z glavo, a videlo se je, da laže. Primrose je zazehala.
“Jaz se ne grem več. Dolgčas.”
“Ampak nisi še prišla na vrsto.” sem zanalašč ugovarjala. Ker ni hotela, da pride na vrsto. Ni hotela povedati resnico. Čeprav bi se z lahkoto zlagala. Dobra je v laganju.
“Kje je Elia?” je takoj spremenila temo.
“Ne more priti. Z družino so šli na neko predstavo. Sporočila mi je, da je ne bo.” je odgovorila Callie.
“Ne verjamem ji.” je rekla Primrose kot, da bi sprejela odločitev.
“Zaspana sem. A gremo spat?” je zazehala Lyla.
“Na sprehod po gozdu grem. Katera gre z mano?”
“Po gozdu? Ne, že ob misli na to me zmrazi.” se je zdrznila Callie.
“Jaz grem.” vstala sem.
“Upala sem, da boš to rekla.” se mi je nasmehnila Primrose.

Primrosin vrt za hišo je bil velik. Zraven žive meje je bila postavljena vrtna hiša. Tam smo vedno spale, ko smo bile pri njej. Na drugi strani pa je posest mejil gozd. Vanj je vodila gozda pot z majhnimi kamenčki. Predvidevala sem, da je Primrosina družina dala narediti to pot. Pot je vodila vse do neke jase sredi gozda. Na jasi je bilo majhno jezero in poleti smo se hodili kopat tja. Gozd je bil vedno obsijan z svetlobo, ki je prodirala skozi veje. Nikoli še nisem bila v njem ponoči. In zdaj je bila ura okoli štiri zjutraj. S Primrose sva se sprehodili čez vrt do obrobja gozda. Primrose se je ozrla proti skali, ki je stala tam. Pod njo je ležalo nekaj ostrih kamnov. Z njimi smo se nekoč podpisale na neko drevo. To je bilo že dolgo časa nazaj. Hodili sva po gozdni poti in jopico sem si tesneje ovila. Bilo je hladno, čeprav so bile tu poletne noči ponavadi tople. Nisem se počutila varne. “Zakaj?” je naenkrat dejala Primrose. “Zakaj ne poveš? Hočem reči nikomur. Jaz sem povedala, ko sem izvedela, da imam drugega očeta.” Zmajala sem z glavo. Kako je lahko taka. Ne more razumeti preprosto ne more.
“Seveda si! Mislim, tvoj oče je vendar slaven. Pri meni je drugače. Moja starša. No,… Mislila sem njiju… Saj veš. Ah sploh ne vem kako naj ju kličem! Onadva…” glas se mi je tresel, a nisem hotela jokati “Onadva sploh ne vesta, da vem.”
“Veš kaj? Da, si posvojena?”
“Nehaj!” jezno sem jo pogledala. Če je nekdo to rekel naglas je samo še postalo bolj resnično.
“Vsaj nam bi lahko povedala. Mislim ostalim. Jaz že vem. Kaj pa je? A jim ne zaupaš?”
Seveda je vedela ona ve vse. Ni ji bilo treba povedati stvari, da bi jih vedela. Preprosto vedela je.
V globini se je zaslišal pok. Pok pištole. Prestrašeno sem se ozrla okoli sebe.
“Ne paničari samo lovci so.” me je razdraženo dregnila “Sploh pa…”
Na najini desni je nekaj zašumelo. Zdaj je bila Primrose tista s prestrašenim pogledom. “Mislim, da je bolje, da grevaa…” Njen stavek se je prevelil v krik. Pred nama je stala postava. Obraza nisem mogla videti saj ga je zakrivala črna kapuca. Videla sem samo črne lase, ki so padali na čelo.
Nato sva tekli. Tekli na vso moč. Kolena so se mi tresla. Vsak čas bi lahko padla, a sem tekla naprej. Po vseh možnostih mi je šlo za življenje. Bili sva na polovici poti, ko je Primrose zavpila moje ime. “Samo teci…” sem ji prigovarjala. Zakričala je in obrnila sem se nazaj.

Primrose je ostala nedaleč za mano. Ležala je na tleh in po licih so ji tekle solze. Tresla se je od bolečine. Ko sem se obrnila in jo zagledala sem takoj stekla proti njej. "Primrose!" lovila sem sapo. Bila sem izmučena od teka. "Kaj, kaj se je…" Utihnila sem, ko sem videla njeno roko. Na zapestju je imela globoko rano. Kot, da bi ji nekdo zarezal v roko. A videla nisem nobenega noža ali kaj podobno ostrega. Hitro sem si slekla jopico in obšla me je ledena sapa. Poskusila sen zazstaviti kri in pomagala Primrose vstati. Ni bila dovolj močna, zato je samo obsedela in se naslonila na drevo.
"Kaj se je zgo…"
"Nevem kako, ampak…" glas se ji je tresel in solze so ji še vedno tekle "dohitel naju je. Zgrabil me je za gleženj in padla sem. Mislim, da me je hotel zabosti ampak… Me je samo v roko." Stresla se je.
"Morava poklicati rešilce in… Policijo pa…"
"Ne." zmajevala je z glavo. "Nikogar ne bova klicali. V redu bom. Tudi moji starši ne bodo izvedeli za to saj so tako ali tako na službenem potovanju."
"Kako pa boš…" preden bi lahko kakorkoli rekla me je prekinila: "Saj je Tayler doma. In rana sploh ni tako huda. V redu bom samo… Obljubiti moraš, da ne boš nikomur povedala!" pogledala me je in njene oči so bile rdeče od joka.
"Ampak…" sem ugovarjala.
"Obljubi mi! Moraš bi obljubiti!" glas se ji je spet zatresel.
"Prav." sem zavzdihnila "Obljubim."
"Saj veš, da obljuba pri meni nekaj velja?"
"Vem. Zdaj pa ali boš lahko hodila?"
"Bom. Saj z mojimi nogami ni nič narobe." je odločno odvrnila.
Počasi sva prišli do Primrosinega vrta in se odpravili proti vrtni hiški.
Ozrla sem se nazaj proti gozdu in opazila nekaj nenavadnega. Bila je kri. Na enem od istrih kamenčkov, ki so ležali pod skalo. Na skali pa se je v soju lune bleščal krvavi X.

Zbudila sem se prej kot ostale. Pogled sem obrnila proti Primrose in opazila njeno povito zapestje. Najbrž je povoj našla v vrtni hiši. To me je spomnilo na prejšnjo noč in nenadoma sem se počutila čisto drugače. Vstala sem in se namenila proti vratom. Hotela sem videti, če je krvavi X še tam. Medtem ,ko sem previdno stopicala mimo spečih prijateljic sem se spotaknila ob Lyllo in padla po tleh. Lylla je počasi odprla oči in se dvignila v sedeči položaj. Zmedeno me je pogledala, medtem ko sem se pobrala. “Kaj pa ti počneš?” me je vprašala. Zmajala sem z glavo. “Samo žejna sem bila.” sem odvrnila in pomignila na vrč limonade, ki je stal na mizi v kotu. Lylla je pokimala in se ozrla proti stenski uri. Dvajset čez devet. Lylla se je obrnila še proti Callie in Primrose, da bi ju zbudila.
“Daj ne zbuditi Primrose a prav?” sem hitro rekla.
“Zakaj, koliko časa pa sta bili včeraj še pokonci?”
“Kar dolgo.”
“Kaj sta pa počeli?” se je zasmejala.
“Pogovarjali.” Spet sem zlagala s stavkom, ki je zvenel normalno. Vsakdanjo. Ker to, da poskušaš pozdraviti rano, ki jo je naredil nek neznanec v gozdu sredi noči, ni ravno vsakdanje. S vsakdanjimi stavki se izgovarjam že nekaj časa. Ker ne morem povedati resnice. Ker moja resnica ni vsakdanja. Vse odkar je izginil Elliin brat se je moje življenje spremenilo.
“O čem sta se pogovarjali?” je še naprej spraševala Lylla.
“O ničemer. Hočem reči nič posebnega. To kar se ponavadi pogovarjamo me. Fantje, šola, družina in to…” Ob besedi družina sem se zdrznila. Že dolgo je nisem izgovorila. Ker družine nimam že eno leto. Vsaj ne prave. Lylla je boksnila Callie v ramo, da se je zbudila. “Kaj ti je?” se je pritoževala in poskusila boksniti nazaj. Lylla se je zasmejala in ji pomagala vstati. “Daj, greva po zajtrk v hišo.” Stekli sta proti vratom in zaklicala sem za njima, naj prineseta tople sendviče.
“Kendall.”
Obrnila sem se in videla Primrose kako je stala popolnoma budna in me resno gledala. Odprla je usta, da bi nekaj rekla a nato sem zaslišala še en glas, ki sem ga takoj prepoznala. “Dally?” je nekdo vprašal. Obrnila sem se in na obrazu mi je zasijal nasmešek. Tokrat se nisem pretvarjala. “Taylor.” sem mu odgovorila.

Stekla sem Taylorju v objem. Videla ga nisem že celo večnost saj je bil na počitnicah v Argentini. Objeta sva stala kar nekaj časa in nisva rekla ničesar. Ko sva se le spustila sem šele lahko videla kakšno barvo je dobil in da so mu zrasli lasje. A še zdaj je imel tisti njegov lesket v očeh. “Kako vesel sem da te vidim…” mi je govoril, se smejal in razlagal kako me je pogrešal… Jaz sem ga poslušala samo napol saj sem ga samo gledala. “Kje pa so vajine prijateljice?” je vprašal čez nekaj časa. “Callie in Lylla v kuhinji delata zajtrk.” je odvrnila Primrose “Ju nisi srečal?”
“Em ne, ravno sem se vrnil iz sprehoda z Luckyem.” Lucky je njihov pes. Najbolj srčkan kuža na planetu. “No, kje pa je Ellia?” je dodal in spustila sem njegove roke, ki sem jih do sedaj držala in se umaknila stran. Saj ne, da ne bi marala Ellie. Nasprotno, bila je ena mojih najboljših prijateljic. Ampak če je on omenil njeno ime me je zbodlo. “Moram iti.” sem zamrmrala in se odpravila proti hiši. Lahko sem slišala kako je Primrose rekla Taylorju: “Daj pusti jo. A nisi slišal da mora iti? Misliš, da hoče da greš za njo?” Primrose je znala biti res super prijateljica. Ampak v resnici sem hotela, da gre Taylor za mano. Hotela sem, da me ustavi in mi pove, da nič več ne čuti do Eliie in, da ima rad samo mene. Ampak to se itak nikoli ne bo zgodilo, saj sploh ni moj fant. Pač, ja obnašava se že tako ampak nikoli ni rekel, da sva skupaj ali kaj takega. Vstopila sem skozi odprta vrata in šla v kuhinjo. Callie je stala pred opekačem za toaste in čakala, da se spečejo. Lylla pa je gledala TV. Poročila. Vedno gleda poročila. Vse odkar je izginil Elliin brat. “Kaj novega?” jo vprašam. “Politika in to. Begunci in teroristični napadi… Nič drugega. Tako kot vedno.” Pokimala sem in ostala tiho. Vedela sem kako se počuti. Mislim, da sem izmed vseh najbolje vedela kako se počuti. “Taylor je prišel. Si ga videla?” je hotela Callie zamenjati temo.
“Videla. Oprostita na stranišče moram.”
Stekla sem po stopnicah navzgor in odprla vrata na levi. Zaklenila sem se v kopalnico in se naslonila na vrata. Po licih so mi stekle solze in poskušala sem se ne spominjati lanskega leta. Ampak ni šlo. Kar naprej hočem odvrniti spomine ampak je težko. Zdaj pa sem se sesula in vse kar se je zgodilo, vsi trenutki in nasploh vse… Vse to je zdaj odmevalo po moji glavi.

*“Hej, kaj dogaja?” je veselo vprašala Ellia medtem ko se je s Taylorjem držala za roke. Vsi smo sedeli za mizo v šolski jedilnici in onadva sta ravnokar prisedla. “S Kylom greva danes kampirat.” je vsa nasmejana povedala Lylla. “In kaj bo počela moja mala sestrica?” se je zarežal Kyle. Ellia je zavila z očmi nato pa pogledala Taylorja. “No… S Taylorjem sva mislila iti ven ampak… On se mora učiti za tisti test, kajne srček?” Taylor je pokimal nato pa se lotil svojega kosila. “Karkoli…” je Primrose zavila z očmi in se obrnila proti nama z Ellio “Prideta danes k meni prespat? Sem vprašala že Callie ampak TUDI ona se mora učiti za nek beden test.”
“Žal ne.” je odvrnila Ellia. “S starši grem na večerjo z nekimi poslovneži. Z očkom se menijo za nek posel in rekel je, da je zelo pomembno in bi pomagalo če bi prišla tudi jaz.” Primrose je mrko pogledala nato pa se pričakujoče ozrla k meni. “Jaz lahko pridem.” sem ji rekla. “Super. Vsaj nekdo na katerega se lahko zanesem.” Nasmehnila sem se in se spet zazrla v krožnik z pire krompirjem in govejim zrezkom. Niti slutila nisem, da danes ni običajen dan. Nisem še vedela kaj se je zgodilo in kaj se še bo zgodilo. Pa tudi tega ne, da si bom ta dan zapomnila za vedno in, da mi bo spremenil življenje.*

*S Primrose sva sedeli v njeni sobi in nekaj je tipkala po telefonu. Pred njeno posteljo je bil tv in prižgana je bila neka komedija. Na strešno okno je padal dež in jaz sem se pretvarjala , da gledam film. V resnici sem razmišljala o Primrosinem bratu, ki se je učil v sosednji sobi. Primrose je že stotič pogledala na stensko uro. Kazalci so kazali na osem. Vstala je s postelje in pograbila eno izmed svojih torbic. “Grem. Pridem nazaj čez dvajset minut. Ti glej film, z nekom sem zmenjena.” Namrščila sem se. Zakaj me je povabila, če je z nekom zmenjena? Ampak sem samo pokimala in se pretvarjala, da sem se spet posvetila filmu. Čez nekaj časa sem slišala kako so se zaprla vhodna vrata. Poskusila sem gledati film, a ga je bilo kmalu konec. Bilo je že več kot dvajset minut in ura je bila že skoraj devet. Ozrla sem se po okoli in opazila, da je Primrose pozabila telefon na nočni omarici. Malo sem se sprehajala po sobi in prelistala nekaj Primrosinih knjig. Dvomila sem da je katero od njih sploh prebrala. Ob deset čez devet je zazvonil Primrosin telefon. Bilo je sporočilo. Kaj pa naj bi naredila drugega kot ga odprla? Mogoče je bila ona z nekega drugega mobilca. Prižgala sem ga in odprla sporočilo. Vendar ni bila Primrose. Bil je Kyle.
‘Kje si?’ je napisal.
Kaj je Primrose počela z Lyllinim fantom? Ob devetih zvečer? Ali nista šla Lylla in Kyle kampirat? Hotela sem napisati, da je Primrose pustila telefon doma in, da sem to jaz, Kendall, a je prišlo novo sporočilo.
‘Aha, mislim, da te vidim.’
Odložila sem telefon. Vidiim kje?? Kje sta bila in zakaj? Vrgla sem se na posteljo in razmišljala. Vbistvu sploh nisem vedela kaj naj si mislim. Kyle in Primrose se nikoli nista kaj posebno družila… Vse je bilo tako čudno in ničesar nisem razumela. Nekje sredi vsega tega sem zaspala. Ne ravno za dolgo… Zbudila sem se nekaj čez drugo uro zjutraj. Pogledala sem okoli, Primrose še vedno ni bilo. Preverila sem njen telefon. Nobenih novih sporočil. Nato sem preverila svoj telefon. Isto. Bilo je čudno spati v njeni sobi sama in prepričana sem bila, da zdaj nikakor ne bom zaspala čeprav sem bila izmučena. Vstala sem in se odpravila čez hodnik do Taylorjeve sobe. Vrata so bila odprta in lahko sem ga videla kako je ležal na postelji in poslušal glasbo. Previdno sem vstopila in se odkašljala, da bi me opazil. Snel si je slušalke in me začudeno pogledal. “Primrose ni prišla nazaj.” sem potihem rekla. “Kam pa je šla?” Še vedno je bil videti začuden. Skomignila sem z rameni “Ne vem. Z nekom naj bi se dobila ampak ne vem s kom…” Zlagala sem se zato ker sem bila prepričana, da Primrose tega svojemu bratu nikoli ne bi povedala. Pa še jaz sem to skrivnost izvedela ponesreči, zato se mi je zdelo bolje, da jo zadržim zase. Na moje presenječenje se je Taylor nasmehnil. “Bo že prišla… To je že večkrat naredila ampak res ni lepo, da te je pustila samo. Sploh v njeni sobi…”
“Kako to misliš?”
“No, spati v tisti sobi je malo shrljivo se ti ne zdi?”
Pokimala sem. Popolnoma sem se strinjala ampak do zdaj sem mislila da se je samo meni tako zdelo.
“Bi rada ostala tu?” me je vprašal.
“No, lahko bi šla spat spodaj na kavč…” sem se izgovarjala, ko me je odločno prekinil:
“Ne. Kavč res ni udoben. Lahko ostaneš tu.”
Em, prav.” sem pokimala in nasmehnil se je. Videl je, da se obotavljam zato je še dodal: “Saj imam veliko posteljo, hah” pomaknil se je bolj k steni in se mi ponovno nasmehnil. Najprej sem se naslonila na rob postelje nato pa sem se počasi usedla zraven njega in se naslonila na blazino, ki je bila na ‘moji’ strani postelje. “Veš,” je rekel naenkrat “ti si mi od vseh Primrosinih prijateljic najbolj všeč.”
“Sem mislila, da je Ellia.” sem se začudila in on je odkimal.
“Ne. Vsaj ne zadnje čase.”
“Pa saj si njen fant…” sem mu nasprotovala.
“Mislim, da ne za dolgo.” Zavzdihnila sem. To je bilo čudno. Vedno sta se zdela tako vesel par. “Oprosti. Ne bom te več spraševala o tem…”
“Ne, saj je v redu. Mislim, da ti lahko zaupam.”
Z zadnjim stavkom se mi je začel približevati in ,ko sem videla kaj namerava storiti sem hitro rekla: “Kar spat bom šla.” Sunkovito sem se obrnila in si popravila blazino tako, da sem lahko ležala. Začutila sem kako se je odmaknil in čez mene stegnil roko, da je lahko odložil telefon in slušalke na nočno omarico. “Lahko noč.” je zašepetal. Nisem mu odgovorila in pretvarjala sem se, da sem že zaspala. Nisem sanjala. Ničesar. Ampak sem spala dolgo. Zdelo se je kot, da bi spala več dni. Zbudila sem se že ob sedmih in opazila Taylorjevo roko, ki me je objemala okoli pasu. Počasi sem jo odmaknila in vstala s postelje. Stekla sem po stopnicah, se obula in vzela svojo šolsko torbo. Vseeno mi je bilo če bom zgodnja, zato sem se odpravila proti šoli. Prišla sem do pol poti, ko sem zagledala Lyllo, ki mi je tekla nasproti. Ko je prišla do mene sem opazila, da ji po licih tečejo solze. Objela sem jo in ona ja zahlipala: “Kendall, Kyle ni…”*

Iz mojih spominov me je prebudilo trkanje po vratih kopalnice. “Kendall?” je vprašal glas. Bil je Taylor.

Vstala sem in odprla vrata. “Kendall, nisem tako mislil…” me je gledal s svojimi zelenimi očmi.
“Ne, saj je ok. Hočem reči saj sploh nisva skupaj, da bi se tako obnašala. Oprosti.” s temi besedami sem šla ven iz kopalnice in se spet napotila v kuhinjo. Ravno pred stopnicami me je Taylor prijel za roko, da bi me ustavil. “Meni ti pomeniš vse.” je zašepetal. Še vedno ga nisem pogledala. “Očitno ne dovolj.” sem rekla, se mu iztrgala iz prijema in tokrat res odšla. Iz vrtne hiše sem vzela svoje stvari in se napotila po ulici navzdol. Lahko sem slišala kako je Taylor za mano klical moje ime. Nisem se obrnila, samo hodila sem naprej in po licih mi je stekla solza. Hitro sem si jo obrisala, če bi me slučajno dohitel. Vendar me ni. Ustavil se je, ko sem zavila v mojo ulico. Počutila sem se še huje. Kaj pa sem mislila? Da mu je dovolj mar, da bi šel za mano? Seveda mu ni. Ampak to ni bila stvar, ki bi me v tem trenutku morala skrbeti. Vse kar se je zgodilo danes ponoči v gozdu… Krvavi X… Kaj vse to pomeni? Nekaj mora imeti veze z dogodki lanskega leta. To je spet klicalo spomine nazaj. Hotela sem se upreti vsem mislim, ki so zdaj letele po mojih možganih, a nisem bila dovolj močna. Rada bi znala pozabljati. A ne znam.

*“Kyle ni… Kyle se ni vrnil in…”
“Čakaj o čem govoriš, kaj?” sem jo ustavila med tem, ko je prezumno govorila nerazločne stvari.
“Šel je do njegove hiše po odeje, saj me je zeblo in… Ni prišel nazaj. Čakala sem ga tri ure in potem sem zaspala. Ko sem se zbudila so bile oddeje tam… Njega pa ni…. Njega pa ni bilo…”
“Pomiri se. Mogoče pa je šel spat domov?”
“Tudi jaz sem pomislila na to, čeprav mi tega nikoli ne bi naredil… Šla sem k njemu domov, a njegovi starši ga niso videli odkar sva šla. Ellia tudi ne. Ni prišel na trening tenisa to jutro… Čakala sem tam in tudi njegovi soigralci so ga… Ampak ni prišel. Saj veš kako obožuje tenis! Njegovi starši so rekli, da bodo šli na policijo. Ampak če ga ni manj kot štiriindvajset ur, potem ga ne prijavijo kot pogrešano osebo in ga sploh ne iščejo!”
“Prišel bo nazaj Lylla. Prepričana sem.”
Ampak nisem bila prepričana. V resnici me je vse to zelo pretreslo. Primrose je bila z njim. Domnevam, da takrat, ko je šel po odeje. Ravno preden je izginil. S Lyllo sva hodili do šole in vmes se je pomirila. Kmalu sem se spomnila, da je Primrose mogoče z njim! Tudi zanjo nevem, kdaj se je sploh vrnila. Če se sploh je… A ni bila z njim, ker je stala točno pred šolo, ko sva z Lyllo prišli do tam. Lylla ni imela časa pozdraviti Primrose. Stekla je v šolo, najbrž pogledat, če se je Kyle že vrnil.
“Kaj pa ji je?” me je vprašala Primrose.
“Kyle je menda izginil…” Ob tem se je zasmejala.
“Izginil, pa ja! Najbrž si je vzel dan počitnic.”
“Lylli bi gotovo povedal.”
“Mislila sem počitnice tudi od nje.” je zlobno rekla. Grdo sem jo pogledala, a ona je šla v šolo s ponosnimi koraki in se nič ozirala nazaj.
Pri kosilu so bili vsi tiho. Lylla je še vedno potiho smrkala in ostali nismo nič rekli. Ellia je le gledala v svoj krožnik s hrano, jedla ni pa nič. Tudi kasneje na hodnikih, med odmori se nismo nič pogovarjali kot se ponavadi. Ravno po zadnji uri, ko smo se vsi odpravljali domov, me je Primrose grobo prijela za roko in me odpeljala za šolo na prazno parkirišče. “A misliš, da Ellia ne bo nič jezna?” me je ostro vprašala.
“Jezna? Jezna glede česa?”
Primrose je zavila z očmi in me grdo pogledala. “A misliš, da nisem videla kako sta se objemala v njegovi postelji?”
“Jaz ga nisem nič objemala.” sem se branila.
“Te je pa Taylor.” je odrezala “In kako ga gledaš! Uf, mislim, da mi bo slabo.”
Obrnila sem se in s hitrimi koraki hitela do doma. Nisem se hotela več pogovarjati z njo. Bila je z Kylom tisto noč. Zdaj sem bila prepričana. In nekaj ve. Zagotovo nekaj ve, če ne vsega.*

Preden sem se zavedala sem prišla do doma in takoj nehala razmišljati o vsem tistem. Zakaj nisem nikomur povedala? Zakaj nisem nikomur povedala, da Primrose nekaj ve?Zdaj je bilo za to, tako ali tako že prepozno. Odklenila sem in vstopila. Bila je v kuhinji. Tako imenovana ‘mama’. Brala je neko revijo in jedla zajtrk. Ko me je opazila se mi je nasmehnila in me pozdravila: “Živjo ljubica! Ste se imele lepo pri Primrose? Kako so kaj punce?”
“Dobro so.” Je zdaj pravi čas? Je zdaj pravi čas, da ji povem, da sem posvojena?

0
0

Em, nisi poslala zgodbe zraven

0
0

in kaj je to ce smem vprasat

0
0

shally kak si daš slikco?

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice