Odgovorjeno
1
0

~ I’m (not) ok. 6 ~

Po koncu pouka hitro stečem iz šole, kar na enkrat pa ostrmim. Tisti kuža iz gozda skoči k meni v naročje, da me prevrne. »Hej, se nisva včeraj zmenila, da počakaš doma?« malce jezno vprašam, a ko me pogleda s tistimi milimi očmi, res ne morem biti več jezna nanj. Vstanem in se odpravim domov.

Takoj, ko pridem domov, stečem v kuhinjo in naredim kakav za Bena. Vem, kaj je vzrok, da že cel teden ne hodi iz sobe, se z nikomer ne pogovarja, ne je in se zgovarja, da je ‘bolan’. Potrkam na vrata njegove sobe. Ne odpre mi. »Ben?« zašepetam in še enkrat potrkam. Tokrat malce bolj glasno. Takrat me prešine. Kaj, če ga sploh ni notri? Kaj, če se je ubil? Kaj če …
Ko že hočem vdreti v njegovo sobo, kar je po njegovo ‘kaznivo dejanje’ mi celo odpre vrata. Ampak kakšen je … njegove oči so čisto rdeče, še bolj kot zadnjič, pod njimi pa so dolgi in temni podočnjaki. Njegova vedno urejena in bezhibna frizura zdaj štrli na vse strani. »Ben … tvoj najljubši kakav sem ti prinesla.« tiho rečem, on pa zavije z očmi in brcne v steno, da se je malce odkruši dol. »Pojdi že stran. Res nimaš ničesar bolj pametnega za delati in morš res težit vsem po vrsti?« jezno reče in me še bolj jezno pogleda. »Ben. Zate sem ga naredila. Saj veš, tistega tvojega najljubšega. Prosim vsaj vzemi ga.« Zavzdihne, mi ga grobo iztrga iz rok in … stegne roko predse in vs moj trud zanj, kar spusti na tla, da se skodelica raztrešči, kakav pa se razlije. »wov, Kaylie res dobr kakav. Še kdaj ga naret« zlobno reče, se zareži in zaloputne vrata.
Nekaj trenutkov samo strmim v vrata, potem pa se sesedem na tla. Strmim v kakav, ki se vedno bolj širi proti meni. Molčim in se ne premaknem. Vdihnem. Izdihnem. Vdihnem. Izdihnem. Namrščim se, da bi preprečila solzam, da mi spolzijo po licih. Vstanem. Spet sedem. Vstanem. Ne vem, kaj bi. Grem v kuhinjo po papirnate brisačke. Pobrišem kakav. Vržem brisačke v smeti. Grem po metlo. Pometem črepinje. Pospravim metlo. Grem po sesalec. Vključim sesalec. Spet zavzdihnem. Posesam še zadnje ostanke. Izključim sesalec. Pospravim sesalec. Se sesedem na tla. Ne vem, kaj bi. V tistem trenutku kuža priteče k meni in mi skoči v naročje. Počutim se tako nemočno, da bi najraje zajokala, a solz ni nikjer. Tiho sedim na mrzlih ploščicah in božam tistega kužka. Na enkrat se vrata sunkovito odprejo. »Bi že spokala v svojo sobo?!« se zadere Ben in me res jezno pogleda. Vstanem se in brez besed stečem v sobo, ter zaprem vrata in z tistim kužkom

Takrat mi na misel pride na misel tale stavek: … In čeprav se vsi tako trudijo za njega, njegovega očeta ne more nadomestiti čisto nič …
V tistem trenutku se nečesa spomnim. »Ne, ne, ne … ne.« šepnem in se zagledam v tistega kužka. »Tebi bi pa morala dati ime, kajne?« naenkrat šepnem in iz neznanega razloga se mi v tistem trenutku po licih ulijejo solze.

Najboljši odgovor
0
0

N-A-D-A-L-J-U-J

Najboljši odgovor
0
0

Ja, nujno morš nadaljevat.

Najboljši odgovor
0
0

Ja, se strinjam. Zelo mi je všeč!!

0
0

Fulllllllllllllll je cool!

0
0

Zelo dobro ti gre, material za knjigo!

0
0

Ups … tm pr: Vstanem se in brez besed stečem v sobo, ter zaprem vrata in z tistim kužkom
je napaka mogl, bi pisat: Vstanem se in brez besed stečem v svoj sobo, ter zaprem vrata in se z tistim kužkom v naročju vsedem na posteljo.

Pa resss hvala vsemm k ste komentiral, hvalaaaaaaa

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*