0
0

V sredo je bil prav zoprn dan. Pripravljalo se je dežju. Kontrolna je sicer bila že mimo, a nisem imela prav dobrega občutka. Poležavala sem doma ko je kar naenkrat pozvonilo. Pričakovala nisem nikogar, zato sem previdno odprla vrata. Na hodniku so stale tri moje prijateljice.
“Kaj pa ve tukaj?”
Nekaj časa so se samo spogledovale, potem pa je ena le spregovorila.
“Andrej je mrtev.”
“Ja, najbrž!”
Hotela sem se zasmejati in jih ozmerjati, ker so si izmislile tako neumno šalo, a mi je beseda zastala v grlu, ko sem videla njihove oči. Bile so solzne.
“NE! Kako? Zakaj?”
Bojana me je objela .
“Včeraj zvečer. Imel je prometno nesrečo. Umrl je takoj.”
Ne vem kako sem preživela dneve, ki so sledili. Nekaj časa nisem hotela verjeti. Vsakič, ko sem slišala motor sem se obrnila in vedno sem bila razočarana. Tako močno sem si želela, da bi prišel k meni in rekel, da je bilo vse skupaj samo neumna šala. Pa ga ni bilo. Megleno se spominjam pogreba. Spominjam se, da nisem imela več solza, spominjam se groze in obupa, ko sem videla, kako so spustili majhno žaro v zemljo in spominjam se bolečine, ki mi je trgala srce. Vsega je bilo konec

0
0

O ne!!! Aja drugače pa mi je zelo všeč ?

0
0

To nakoncu naj bi bil smajli 😉

0
0

Žalosten konec. Drugače pa izvrstna zgodba 🙂 🙂 😉

0
0

Kako fajn zgodba. Ampak ali je to zdaj konec?

0
0

to še ni konec, jutri bom objavila novi del.

0
0

Super, komaj čakam!

0
0

jaz tudi!

Prikazujem 7 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*