0
0

Misteriozni svet druge, oddaljene, popolnoma neznane dimenzije, daleč za zastrtimi obzorji našega omejenega zavedanja. Svet pravljic, izlite krvi in izpolnjenih želja. Tam, kjer obstaja vse, čisto vse. Samo naša dežela in vse kar obstaja na njej, ne. Hipnotično čudovit, lepši, kot karkoli, kar je kdaj uzrlo naše oko, a nevarnejši, kar je kdorkoli izmed nas kdaj doživel. Dežela, kjer te lahko nekaj zdravi in ubija hkrati. Kjer solze sreče, žalosti in bolečine pomenijo isto. Kjer lahko padaš in letiš v enem. To je svet, kjer nič ne pomeni to, kar pomeni v našem svetu.
To je Signum.
»Osredotočenost, Alanis! O-SRE-DO-TO-ČEN-OST, fokus! Kolikokrat moram še ponoviti.«
Njena mama je bila v zadnjem času z obšolskimi treningi izredno popustljiva. Res je bila, pa še kako. V obratnem pomenu besede. In še bolj. V bistvu je bila že domala nemogoča, s čimer je izzvala ne malo kateri hčerkin tih, zdolgočasen vzdihljaj in prikrito zavijanje z očmi, ki kljub vsemu ni ostalo popolnoma izven kroga njenih zaznavanj.
»Dajmo! Še enkrat!«
Je zadirčno zanergala, pri tem pa v mlado princeso zabodla svoj smrtonosno strog pogled ter na prsih prekrižala roke, katerih prste so krasili dolgi, rdeče pobarvani nohti.
Saj ni resna. Je stisnjenih ustnic pomislila Alanis. Ali hoče, da se tukaj, pred njo sesede od napora in izčrpanosti? Zadnje čase je bila že sama po sebi vedno nekaj živčna. Ampak kaj ona more. Definitivno ni subjekt za izživljanje. Nekaj je moralo biti narobe, hudo narobe. Svoje matere namreč že leta ni videla tako iztirjene. Na njenem obrazu so se lepila neka mračna čustva, taka, ki jih je do zdaj na njej le redko prepoznala. Če sploh. Strah. Negotovost. Celo nemoč. In to jo je po eni strani strašilo. Po vrh vsega, ji še na noben način ni hotela povedati kaj se dogaja. Saj je razumela, da je stvar pač tajna in zelo zaupna, taka, ki sme v ušesa le izbranim ljudem. Ampak vse, kar je čutila ona. Posledice. Je bilo pre močno, da bi bila zmožna ignorirati ali odmahniti z roko ter reči, da se je ne tiče. Poleg tega pa niti ni bila več popolen otrok. Imela je 15 let in bila je princesa te dežele, Signuma. Pravico je imela vedeti. Da. Imela jo je.
»Jaz se tega ne grem več.«
Je naposled izdavila, prekrižala roke in privzdignila brado v znamenje protesta.
»Od kdaj te tvoji izvenšolski treningi trajajo po dve uri in pol? To je popolnoma brez veze!«
Kraljica je svoje koščene dlani nezavedno stisnila v pesti in zasikala nekaj v smislu, naj preneha z jezikanjem in jo vboga. Njen odziv je bil ne malo hujši od princesinih pričakovanj.
»Ne! Lačna sem, utrujena in dovolj imam!«
Se ni dala.
»In ti. Ti si zadnje čase grozno pod pritiskom, pa mi nočeš niti povedati zakaj. Samo prenašati te moram. Tebe, tvojo nevihtno nejevoljo vključno s strupenim sikanjem!«
Mamin pogled je ostal prikovan na njej. Strog in smrtonosno oster, kakor kremplji divjega feroksa. Pa ni rekla ničesar več. Ni imela energije za prepir, niti je ni hotela tratiti na ta način. Vsega je bilo preveč. Poleg mnogih drugih težav, katere so jemale njeno energijo se je bala zanjo, za svojo hčer. In to zelo. Strah je vse bolj plamtel v njeni duši, kakor strup, ki se širi po žilah. Najprej te zvije, potem začneš izgubljati zdrav razum, kar se zatem le še stopnjuje, dokler… Dokler ne umreš. Ampak ona ne bo umrla, ne. Kar se da tiho, je zapustila prostor. Njeni koraki so bili jezni, a prihuljeni, zatrti. Še komaj slišni.
Zdaj se je vse kopalo v goli temi miru, katero je za nekaj sekund zapolnil le nežen odmev Alanisinega tihega, otožnega vzdihljaja. Še zadnjič je zagugala tisto težko stvar, ki je s pomočjo vrvi visela s stropa te otožno prazne dvorane – nekaj podobnega boksarski vreči, v ponovno ponovitev vaje. Ni vedela zakaj to zdaj pravzaprav počne. V bistvu je bilo slednje celo krivec nocojšnega spora in kraljičine poglobljene slabe volje.
Od tu naprej se je vse odvilo, kakor s svetlobno hitrostjo. Desno dlan je, oči uprtih v vadbeni pripomoček, postavila pred svoj obraz, levo pa decimeter ali dva vzporedno od nje. Niti trenila ni z očmi in tik preden bi se morala vreča z vso silo zaleteti v njeno vitko telo, so ure treninga končno pokazale realen rezultat le teh. Milimeter, ali še manj. Iz tega malega prostora je v obliki krožnice poblisnil žarek lepe, temno modre barve, kateri se je, ko je z neverjetno silo odbil vadbeni pripomoček, še preden se je ta dotaknil kože, počasi razbledel v temi. Res. Uspelo ji je in to veliko bolje, kot bi lahko kdorkoli pričakoval od nje, ali ona sama. Sunek je bil tako močan, da je ubogo vrečo za nekaj stotink kar prilepilo na steno in pošteno streslo trdno grajen strop.
Mama bi bila ponosna. O, bila bi, prav res. V bistvu prav škoda, da temu ni bila več priča.
Postelja ter mehka, puhasta, topla odeja, ki bi jo popeljali v težko prisluženi svet sladkega, sanjskega miru, katerega ne more zmotiti prav nobena nadležna misel ali skrb zadnjega časa. Samo to je zdaj potrebovala, ta misel je bila edina v njeni glavi. Vsaj dokler niso direktno njej na uho, iz jedilnice priplavali tihi, šepatajoči glasovi njenih zaskrbljenih staršev. Te so jo korak za korakom tako rekoč prav zares obudili od mrtvih ter dovolili možganom, da v njih vstopi nekaj temnega. Negativna čustva. Čustva jeze in strahu, za katere niti ni vedela, od kje točno so prišla. In preden je prej omenjenemu organu dovolila, prevzem zavedanja, je bila njena koža že naježena po vsem telesu.
»Huje postaja.«
Je potarnala kraljica.
»Ravnokar sem odprla pismo. Tudi sami prebivalci obrobja Luninega gozda opažajo, da se tam, na Zmajevem gorovju nekaj kuha. Samo vprašanje časa je, kdaj bo vse skupaj zajelo celino. Kristali z orožja Luninih bojevnikov žarijo vse močneje. Čas je. Samo še ljudstvo se mora zbrati.«
Več ji ni bilo potrebno slišati. Vsak ve, kaj je orožje Luninih bojevnikov in vsakdo bi vedel, kaj pomeni, da njihovi kristali žarijo – nič drugega kot povratek črne magije in to dejstvo jo je zaradi nje neznanega razloga, zadelo kot klofuta. Končno ji je bilo vse jasno. Zakaj se starša, predvsem mati tako čudno obnašata, vštevši z njenim teženjem okoli treningov.
Da. Če je bilo vse tako, kot je razumela, potem ji je bilo, kot sveža izvirska voda, jasno tudi mnogo drugih stvari. Brez nadaljnjega obotavljanja je zakorakala v slabo osvetljeno jedilnico.
»Se bodo izbirali novi borci proti temi? Ali prav razumem?«
Kraljica se je ob tem zdrznila. Njen sunkovit udor ji je namreč povzročil mini srčni infarkt, pa ne konkretno to. Bolj zavedanje, da hčerka zdaj mnogo stvari ve. Čeprav sta ji tako ali tako mislila povedati. Vsaj večino od vsega.
»Kaj pa ti počneš tu?«
Je zanergal kralj.
»A ne bi morala že biti v svoji spalnici, pod odejo?«
Sumničavo jo je premeril s svojim značilnim hladnim pogledom.
»S treninga sem.«
Je povedala v svoj zagovor. Ni lagala.
»Odgovorita mi. Vajina hčer sem, Signumska princesa, bodoča kraljica. Pravico imam vedeti!«
Kraljica ni točno vedela kaj storiti. Mislila sta ji povedati. Jutri, da se njene misli okrog tega hakeljca ne bi vrtele celo noč. Ampak zdaj je bilo prepozno. Ni vedela, kaj vse je dekle že slišalo, le začela je pripovedovati in zdaj je Alanis vedela. Res je. Njena sklepanja so bila pravilna. Zgodovina se ponavlja, temna magija je nazaj, z njo pa na obzorju razkritje Luninih bojevnikov. Naenkrat je vse spremenilo barve, nič ni bilo več isto, kakor minuto nazaj. Da vse to njej in njeni družini predstavlja še mnogo hujšo nevarnost, namreč ni bila skrivnost. Kaj šele dejstvo vredno ignoriranja. Niti zanjo.

0
0

Fuuuul dobro!!!
Prosim nadaljuj!!!

0
0

Fulll dobr…nujno nadaljuj

Prikazujem 2 rezultata
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice