0
0

Emeral
Ustrajno se je prebijala skozi goščavo, katere trni so ji napravili že kar lepo število krvavečih prask. A se ni menila za to. Bila je žilava, utrjena. Vse to je predstavljajo njen dom, kar pomeni, da je teh nekaj grdih ranic znalo biti še mala stvar. Pa kljub temu je bilo precej moteče. Trnje jo je ne meneč se za njeno neprijetnost zbadalo v okončine, a so poleg tega bile tu še veje. Listnate in tiste stare ter posušene, ki so jo brezbrižno bičale v obraz, kot bi jim bila storila kaj strašansko hudega.
Ta del gozda ji je bil v vsej svoji mračni misteriozni lepoti(ki si jo sicer lahko zasledil povsod), popolnoma neznan. Pravzaprav še sama ni dobro vedela, kaj jo je tiste dni gnalo tako daleč, vse do tja. Na razglasitev Luninih bojevnikov. Radovednost, usoda… Običajno se je ljudi raje izogibala. Zlasti množic. Za razliko od živali ji niso bili preveč pri srcu, medtem ko so ji prej omenjena živa bitja predstavljala večina prijateljev. Če ne kar vse. Razumela jih je in one so razumele njo, mnogo bolje kot katerikoli človek. Končno se je prebila skozi rastje, direktno pod zaplato sonca, ki je prosevalo skozi luknjo med krošnjami in katere žarki so razkrili realno stanje njene kože, ki je bilo, vsaj na rokah, hujše kot je mislila. Vse namreč niso bile le nedolžne praske. Imela je dve pravi zlovešči rani is katerih je po malem še vedno mezela živo rdeča, lepljiva kri. Morala bi jih oskrbeti in to čim prej, vsaj če si ne želi nakopati dodatnih nevšečnosti, kot recimo kakšnega vnetja ali še kaj hujšega. S svojih razbolelih ramen je odvrgla težak usnjen nahrbtnik, kateri je od napolnjenosti že skoraj prišel do točke, ko bi začel pokati po šivih ali še kako drugače raspadati in jo, potem, ko je na tla zložila že vsaj polovico stvari končno našla. Svojo prvo pomoč, ki pa žal ni bila drugega, kot srednje velika, čista bela krpica. Vzela je steklenico vode in belo blago narahlo omočila, da si je lahko očistila vsaj tista najbolj problematična predela. Tudi vode ji je počasi že začelo primanjkovati, a to na srečo tu ni bil problem, saj je imel Lunin gozd te na pretek. Če ne drugega si malo zakopal v zemljo in se je, če si imel vsaj malo sreče, pred tabo hitro začela nabirati ta življenska tekočina.
Res bi si morala umisliti kakšno tovorno žival, je razmišljala, medtem, ko je svoje borno imetje zlagala nazaj v pre veliko malho. Lahko bi udomačila kakšnega samoroga, ali še bolje, pegaza. Z njim bi lahko oviro, kot jo je premagala zdaj, prešla veliko bolj lagodno in elegantno. Iz razmišljanja jo je povlekel šele Calum, njen makel, ki se je, iz kdo ve kod, končno priplazil za njo. Makeli so veljali za mogočne zveri, nekoliko podobne volkovom, le dosti večje. Njegov kožuh je bil zelo gost, a ne pre dolg, močno temno sive barve gobec pa so mu krasili zdravi, beli, zašiljeni zobje, s katerimi je bil svoj plen sposoben ubiti z enim ugrizom v vrat ter ga brez težav pomalicati. Njegove sprednje noge, opremljene z dolgimi krempliji, so bile vidno nekaj centimetrov daljše od zadnjih, rep pa tudi ni izgledal preveč volčje, pač pa je bil zelo dolg in podoben mačjemu. Te živali so v večini Signuma veljale za nevarne, smrtonosne, kar so do neke mere tudi bile. Rojeni ubijalci. Ljudje so se jih bali, jih pobijali, za kar pa je Emeral vedela, da popolnoma brez potrebe. Bili so namreč čisto krotki in izredno plašljivi. Taka vrsta živali, ki se je ljudem, če je bilo le mogoče, izognila.
Nekoč ga je že poskušala natovoriti, a po številnih poskusih brez uspeha, saj ta neoporečno divja zver ni prenesla niti povodca. In tako je ostal, to kar ji predstavlja še danes – njen svobodni zvesti spremljevalec.
Ko je končno vse pospravila na svoje mesto in z obremenitvijo na hrbtu vstala, je nad njo začela krožiti Cleo, njen feroks ter se ji začela približevati. Sicer jo bi že skoraj poimenovala Cleopatra, a se je kmalu premislila, saj se ji je ime zdelo malce pre dolgo za izgovorjavo. Preden je njeno ramo uporabila kot nadomestek kašne drevesne veje, je na njene dlani spustila majhno vejico z nekaj drobnimi listki. Dekle si jo je podrobno ogledalo. To namreč ni bila katerakoli vejica, bila je del virida. Te velike rastline so vedno rasle malo ločeno od drugih dreves, tesno skupaj, saj mrak ni zaviral njihove rasti. Zaradi te lastnosti so bile ukrivljene, grčaste veje, drobnih redkih lističev, močno prepletene in posledično precej praktične za potovanje po zraku. V tem delu leta so jih krasili tudi majhni rumeni sladki bobki, pol sadež, pol orešček, znani po svoji hranljivosti.
»Priidna.«
Je veselo zagodla mlada nomadka.
»Callum, pridi sem.«
Makel se je mirno postavil pred svojo prijateljico, ko mu je ta svoje nežne dlani položila na glavo in zaprla oči. Vedel je kaj se dogaja. Počasi je sedel. Emeral je začutila energijo, ki je valovala med njima. Sklonil je glavo. Počasi jo je v obliki misteriozno, gozdno zelenih senc, začela zajemati Calumova energija in roke je umaknila z njega. Razgledala se je naokoli, kod, da se tega nikdar ne more načuditi. Ker se res ni mogla. Videla je vsako podrobnost drevesnega lubja, slišala vsak najšipkejši zvok ter prikrito šelestenje listja.
»Pokaži mi pot, Cleo. Dajmo. Kaži!«
Je s povzdignjenim glasom velela svoji prijateljici. Sivo modra ptica je v okrilju vetra in krošenj pradavnih dreves, zajadrala pred njo.
Tekla je. Divje, kakor je mogla, skupaj z, z evforijo ob izživljanju prevzetem makelu, ob boku. Preskakovala je strohlenela debla, ostro zavijala mimo dreves in se spretno zvijala pod pre nizkimi vejami. Končno je zagledala svojo ptico, kako sedi na enem izmed njih. Dlan je položila na zemljo, da je vsa ta energija zlila nazaj, od koder je prišla. Če bi jo posedovala pre dolgo, ji bi namreč lahko začela škoditi, jo uničevati, ubijati od znotraj. Spretno je zlezla na drevo in čez nekaj ravno prav zaraslih vej razgrnila ponjavo za spanje, namenjo prav takim okoliščinam. Dovolj bo za danes. Sonce bo vsak čas odšlo, temo pa bo zagrnila nebo, pod katerim biva. Še malo. Če je vse prav načrtovala, je že tik pred ciljem, se pravi, da bo jutri tam še pred popoldnevom.

0
0

waw, všeč mi je. piši dalje 😉

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice