1
0

Pogledala sem skozi okno. Na ulici sem zagledala skupino petih otrok, ki so razposajeno tekli proti šoli, in cel kup odraslih, ki so hiteli v službo ali po drugih opravkih. A ne jaz. Danes mi ni bilo treba v šolo. Še dolgo mi ni bilo treba iti. Ni mi bilo prijetno, da so vsi vedeli, zakaj. Sedla sem nazaj na posteljo. Fant v sosednji postelji me je sočutno pogledal in me vprašal, kako se počutim. »Tako, kot izgledam,« sem mu odgovorila. »Oh, potem se zagotovo počutiš lepo,« mi je rekel. Zardela sem. »Oh, nehaj!« sem mu rekla. »Grozno se počutim. Pa ti?« »Hej, na istem oddelku sva, torej sem v podobnem stanju kot ti,« mi je smeje odgovoril. Fant mi je bil kar všeč. Kljub vsemu, kar se mu je zgodilo, je bil (vsaj v moji družbi) vedno pozitiven in vesel. Tako zelo je bil pozitiven, da sem se njegove pozitivnosti pogosto nalezla tudi jaz. Naenkrat sta moje razmišljanje zmotila mama in moj brat. »Odpustili so naju iz bolnišnice!« je navdušeno rekla mama in mi pred nosom pomahala z odpustnicama. »Saj to je…. super,« sem s težavo izdavila. Težko mi je bilo. Zavidala sem jima, priznam. Oba so že spustili domov, jaz pa sem po vsej verjetnosti morala ostati dlje od očeta. Imela sem namreč odprt zlom stegnenice in nek res čuden zlom druge noge, nikakor si nisem mogla zapomniti imena. Ko sta mama in brat odšla, sem obraz zakopala globoko v blazino in začela tiho jokati. James je prisedel k meni na posteljo in me tolažil. »Vse bo še dobro,« mi je pomirjujoče šepetal. Njegova bližina in glas sta me pomirjala. Vedela sem, da mi nekdo stoji ob strani, preživlja iste muke kot jaz… »Kako to, da si ti veliko bolj pozitiven od mene?« sem ga vprašala. »Vsi moji sorodniki so ostali živi, tebi pa je umrl oče, tvoja mama verjetno nikoli več ne bo mogla hoditi…« Žalostno se je nasmehnil. »Veš, nikoli nisem maral mojega očeta,« je tiho rekel. Pomaknil malo bližje k meni in začel govoriti še tišje. V sobi je bila namreč še čistilka, ena postelja pa je bila še prazna. »Bil je grozen pijanec. Pretepal me je, prav tako tudi mojo mamo. Zato ga nikoli nisem maral. Poleg tega je bil on kriv za prometno nesrečo. In moja mama… Mislim, da si je to zaslužila. Naš sosed je invalid, in moja mama se je, če verjameš ali ne, pogosto norčevala iz tega. Pogosto sta se prepirala zaradi hrupa, ki ga je pijan povzročal moj oče. Govorila mu je: ‘Ja, kaj pa boš naredil? Se boš vanj zaletel s svojim invalidskim vozičkom?’ Rekel sem ji, da se ji bo to povrnilo, ampak…« Utihnil je. Začel je jokati. Objela sem ga in ga skušala potolažiti. »Prav si imel. Oba sta bila kaznovana.« Kmalu se je pomiril in si spet nadel svoj pozitivni izraz. Objel me je. Nisem se mu uprla. »But… she loves me, she loves me, why the hell she love me, if she could have anyone else,« je tiho zapel. Odprtih ust sem ga poslušala. Nisem vedela, da tako lepo poje. Nato me je pogledal in nadaljeval: »Oh, you love me, you love me, why the hell you love me, if I don’t even love myself.« Poznala sem to pesem! »Baby, the best part of me is you,« sem zapela skupaj z njim. To je bila moja najljubša pesem! Ed Sheeran in Yebba, Best Part Of Me. »Lately, everything making sense too. Oh baby I’m so in love with you.« Takrat pa je v sobo vstopila medicinska sestra: »Mary Williams,« je rekla, »pregled imaš. Pridi z mano.« Pomagala mi je na voziček in me odpeljala iz sobe. Pred tem se mi je fant še enkrat spodbudno nasmehnil. Njegovo ime je tako čudovito. James. James Taylor. Morda je že čas, da vam povem, kaj se mi je zgodilo. Že kar nekaj časa sem tukaj. V bolnišnici mislim. Zgodila se mi je prometna nesreča. Meni…. in moji družini. Še zdaj težko razmišljam o njih. Na srečo ni prehudo, vsaj živi smo ostali. Ampak moj brat je ostal brez treh prstov, pa igra klavir. Počuti se, kot da bi se tistega dne njegovo življenje končalo. Ampak se na srečo ni. Moja mama je zaradi manjše poškodbe na glavi izgubila polovico njenih las. Še posebej hudo je, ker je manekenka. Ne vem, kaj bo naredila. Morda se bo čisto pobrila in potem nosila eno tistih prepričljiv lasulj, dokler ji ne bojo lasje zrastli vsaj toliko, da bo izgledala nalašč postrižena na kratko. Vem, da je z dolgimi lasmi milijonkrat lepša, ampak srečna sem lahko, da je živa, in ona tudi. In moj oče… On je izgubil veliko krvi in za nekaj časa celo prenehal dihati. Zdaj še ugotavljajo, ali bo imel kakšne hujše možganske poškodbe. V sobo je spet vstopila medicinska sestra. »Mary, premestili vas bomo na drug oddelek.« Oba sva ostala odprtih ust. »Pospravi svoje stvari,« mi je še naročila, preden je zapustila sobo. Po licu mi je spolzela solza. »Pogrešala te bom,« sem zašepetala Jamesu. Objel me je. »Jaz tebe tudi,« mi je rekel. Tokrat sva zapela pesem Way To Break My Heart, pesem Eda Sheerana in Skrillexa. Morda je bilo naključje, da je tudi to pesem napisal Ed Sheeran, ampak mislim, da je on res taka oseba, ki piše ljubezenske pesmi za vsa obdobja; tista vesela in (na žalost) tudi žalostna. Ko sem odhajala, mi je v roko stisnil majhen listek. »Da se bova lahko pogovarjala,« mi je šepnil. Ko sem kasneje razprla listek, sem zagledala čudovito sporočilce: »You love me, you love me, why the hell you love me, if I don’t even love myself. 041 728 763. Te že pogrešam, James.« Nasmehnila sem se in v telefon vnesla njegovo telefonsko številko. Spomnila sem se zadnjih besed, ki jih je rekel med poslavljanjem. »Vse bo še dobro. Boš videla, ko prideva od tu, se bova lahko videla kadarkoli. In, sreča v nesreči, če se ne bi poškodovala, se ne bi nikoli spoznala. Res, vse bo še dobro.«

0
0

Waw kako lepa in žalostna a cool zgodba! Nadaljuj. Super je!!!❤

0
0

Super

0
0

Super zgodba kar nadaljuj. Malo žalostna a konec je skoraj vedno dober?

0
0

Hvala za vse te lepe komentarje??❤

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*