Odgovorjeno
0
0

~ Nick Wild ~
Sunkovito sem hodil po slabo osvetljeni ulici. Proti grobu. Tja. Le ulične svetilke so mi malce osvetljevale pot, luna pa se je komaj kaj prikazala. Danes je bila, kot vse drugo temačna in temna.
V potnih rokah sem stiskal njeno sliko. Bila je edino, kar sem še imel od nje. Edino. Ena drobcena, majhna slika. Vse ostalo sem pometal stran, ko sva se razšla, potem pa…
Res da je bila slika majhna, a pomenila mi je več. Več, kot vse. Več, kot tista borovničeva torta, s smetano in okrašena z jagodami. Tisto, ki sva jo spekla skupaj. Samo jaz in ona. Pa kaj, če je bila za nič. Pa kaj, če je ni nihče maral. Pa kaj, če so rekli, da je presladka, preslana in ‘zažgana’. Pa kaj, naredila sva jo midva. Jaz in ona.
Oči so me začele peči in se zahrbtno polniti s solzami. Odločno sem odkimal, ter še močneje stisnil njeno sliko, da sem jo skoraj zmečkal. Drugo roko sem stisnil v pest in če bi jo spustil, bi se po mojih licih zagotovo vsul slap. In se dolgo ne bi končal.
Pospešil sem korak in skoraj sem že tekel. Kmalu bom tam. Kmalu.
Prihajam, Isabella, prihajam.
—————————————————————————-
Torej…upam, da vam je prvi del všeč 🙂

Najboljši odgovor
0
0

Fuuuul zanimivo. Moraš pisati naprej.

Najboljši odgovor
0
0

Super, morda piši za pikico daljše dele, drugače pa nori dobro 🙂

Najboljši odgovor
0
0

O ja kuul je. Nadaljuj!!?

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice