1
0

Krisa še nikoli nisem videla tako jeznega. »Nisem rekla tega. Pravim samo, da je Lina nesramna in agresivna.« mu še vedno jezna rečem. Kris zdaj ni več jezen, njegov obraz je tak bollj resen. Reče: »Lina ve kaj hoče, in to vzame.«
»Ja, na silo. Ampak ali sploh veš kaj hočeš ti?« ga vprašam. Res me zanima kaj bo rekel.
»Ne vem. Mogoče imam rad Lino, mogoče ne…zato ler je zdaj vse pomešano in zmedeno.«
»In kako ti lahko pomagam?«
»Elena…jaz…«
»Res bi ti rada pomagala.« rečem in ga objamem.
»Torej…kaj zdaj?«
»Iskreno….ne vem.«
»Jaz mislim, da vem. Res sem zaljubljen vate. Zelo. Elena, jaz—-« razlaga, ko njegov obraz preplavita strah in panika ter malo žalosti. »Jaz…jazne morem vrjeti. Delam isto stvar katero sem obljubil, da ne bom. To sem rekel prvi dan…nisem pripravljen na to. Nisem pripravljen na nekaj resnega.« govori kot da bi nekoga kregal ampak v bistvu nekako krega sam sebe. Kamlu pride ven Lan. »Alo Kris! Kje si?« reče za njim pa pride še Lina.
»Uh, izgleda da moram nazaj. Adijo za zdaj.« reče Kris in steče notri.
»Kris, počakaj…« rečem ampak preveč tiho, da bi me slišal, ker je po vsej vrjetnosti že noter. Jaz pa ostanem sama na tsiti potki kjer je bila prej vrsta. Nekaj minut kasneje še vedno samo hodim tam in se sprašujem kaj se je pravkar zgodilo. poskusim si vse nekako razložiti. Nekdo pride za mano. Obrnem se. Vid je. »Hej! Tu si! Povsod smo te iskali. Kaj je bilo?« me vpraša.
»Nočem govoriti o tem.« žalostno odvrnem. Vid nič ne reče. In postanem jezna. Ne na Vida ampak na Krisa. »In zadnja stvari, ki sem jo videla je bila kako je šel notri, da bi videl Lino!!« ko to govorim spet kričim in mi gre na jok. Ampak ne zajokam. Žal mi je tudi, da sem se drla na Vida. Nič ni on Kriv. Ampak tudi on je nekam jezen. Odvrne: »In zdaj ne gre z nami domov. Ali misliš, da je mogoče—«
»Ne govorimo o tem.« pride zraven prav tako žalostna Katarina. »Samo zaspimo in pozabimo na današnji večer.« predlaga Niki. Ugotovim, da bi res rada spala. Ampak ne morem. »Tisti intervju moram še pretipkati za profesorja Radlja.« jim povem.
»O čem pa govori?« me vpraša Vid.
»Govori o…nogometni igri.«
Ko prispemo v sobo takoj vzamem moj računalnik in zvezek z zapiski, ki sem jih naredila. Skoraj celo noč porabim, da napišem, ker sem že rekla da res res počasi tipkam.
In naslednji dan se odpravim v njegovo pisarno. Tam notri je Jaka. Potegne mi papirje iz rok in začne brati. »Tukaj si. Kot sem pričakoval tvoj spis ga ne bo navdušil. Naj te to ne užali. On sovraži vsakega. In vse. Mislil sem, da bo boljši. Malo je dolgoasen ampak….uau cool!«
»Vidim, da si dober v komplimetnih. Poskusila sem napisati čim bolje.« rečem in gledam Krisa kako se potiho smeje medtem, ko profesor bere moj spis. Malo bere na glas: »Udarec je bil dober, ker je sledil pravi točki.! Bral sem veliko spisov in podobnega ampak sem mislil, da boš napisala vsaj kaj bolje od šolskega časopisa. Mislila sem, da boš podala vse iz študentovega življenja. Vse! To je samo nekaj malega. Spis je slabši od slabega. Dolgočasen za umret!« reče malo posmehljivo to na koncu.
»Jaz..jaz…zalo mi je žal?! Ampak imela sem zelo težek večer. Moj prijatelj se je zaljubil v eno nesramnico… in ujeti smo bili na zabavi z milijoni groznih ljudi.« potožim.
»Grozna zabava, slišim? Nesramnica? Tudi vse podrobnosti o tem hočem. Ugotovil sem…to je lahko tvoj naslednji esej!! Pridružila sem boš ljudem, ki so oragnizirli zabavo, da izveš vse!
Jaz ga samo začudeno pogledam. Ne vem če bom lahko pisala o twm. Že razmišljqnje na groznega Krisa mi ni všeč. Kako je lahko tako nesramen?!

0
0

Full dobr!!
Čim prej nadaljevanje!!

Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*