1
0

Mark

Naslednji dan smo pisali dva testa, za katera pa se mi na srečo ni bilo treba nič učiti, glasbo in kemijo. Kar se tiče glasbe že tako ali tako vem vse iz glasbene in iz tega kar sem se naučil sam, pri kemiji pa sem že kako leto nazaj predelal snov prvega letnika. In mi je zato pri obeh predmetih strašno dolgčas.

Vprašan sem bil angleščino in mi je kar šlo, dobil sem tri, kar je pri naši zaj**** profesorici angleščine najvišja ocena. Najpogosteje (in sumim, da najraje) deli enke, ki so pri njej res nekaj običajnega. Zaradi nje vsako leto zaostane precej več učencev, kot bi jih sicer.

Po pouku tokrat nisem šel po sestre, saj ob torkih to počne oče. Jaz moram namreč na klarinet in potem na trening nogometa. Ko sem bil mlajši, sem ga treniral tudi po trikrat na teden, a sem kasneje ugotovil, da bom raje glasbenik, kot pa nogometaš, zato sem si nogomet pustil samo za hobi. In tisti dve uri na teden sta mi popolnoma dovolj.

Ob petnajst do petih sem prišel domov. Na hitro sem pojedel kosilo in opazil, da mi je oče pred pol ure poslal sporočilo.

Ne pozabi iti po punce na plesne ob petih!

O ne! Ura je pet minut do petih, jaz pa sem še doma. Odbrzel sem na avtobus in ugotovil, da je do naslednjega še petinštirideset minut. Ne no! Trojčic ne morem poklicat, ker še nimajo telefonov, nimam pa številke od kakega drugega starša ali trenerke.

Poklical sem očeta, a se je oglasila tajnica. Točno, pri zajtrku je rekel, da ima ob petih nek sestanek. Joj, zakaj ravno danes?!

Sesedel sem se na klopco na avtobusni postaji in se spraševal, kaj naj naredim.

Čez nekaj časa je mimo prišlo dekle in se usedlo zraven mene.

“Živjo,” je rekel znan glas.

Pogledal sem jo in ugotovil, da je to Isabellina prijateljica, za katero se ne morem spomniti imena.

“Zdravo. Kaj pa ti tu?”

“Mami čakam, da pride pome. Pa ti? Avtobusa še dolgo ne bo,” se je začudila.

In sem ji razložil.

“… no in zdaj me sestre že prav gotovo čakajo in se sprašujejo, kje sem.”

“Hm…” je razmišljala Arianna. Ja, vem, neverjetno, ampak vmes sem se celo spomnil, kako ji je ime.

“Že vem. Bom vprašala mamo, če te lahko peljeva!”

Kako prijazno, ampak…

“Ah, bom že počakal. Tako ali tako čez pol ure pride avtobus. Ne bi vama rad povzročal sitnosti…”

“Daj, nehaj, seveda te bova peljali. In pika.”

Zdela se je zelo odločena in ker se mi ni ljubilo prepirati, sem popustil.

“Prav, hvala. Ampak zakaj si tako prijazna?”

Skomignila je.

“Bellini prijatelji so moji prijatelji. In ne vidim razloga, da te ne bi peljali, če sva že tu. Tako ali tako je to na poti do doma in te bova samo odložili.”

Nasmehnil sem se ji.

“Imaš psa ali mačko?” me je naenkrat vprašala.

“Ne in me to prav nič ne moti, s sestrami imam dovolj dela. Včasih so hujše od zveri.”

Zasmejala se je.

“Tudi jaz nimam ničesar, si pa obupno želim psa, pasme kavalir kralja Karla.”

Pokazala mi je sliko res ljubkega belo-rjavega psa z velikimi očkami in moral sem se strinjati, da je res lep.

Nekaj časa sva se še pogovarjala in ugotovil sem, da je zelo prijetna. Ni čudno, da je Isabellina prijateljica.

Kmalu je prišel črn Volkswagen in se ustavil pred nama.

“Tako, to je moja mami. Pridi, da te predstavim.”

Stopila sva proti avtomobilu in Arianna je odprla vrata.

“Živjo mami. Tole je moj prijatelj Mark,” me je predstavila.

“Ga lahko odloživa pri plesnem studiu? Mudi se mu, avtobusa pa še dolgo ne bo.”

Urejena gospa srednjih let me je pogledala in se mi nasmehnila.

“Seveda, kar noter pridita.”

In sva šla. Usedla sva se na zadnje sedeže, saj je imela njena mama spredaj in na enem od zadnjih sedežev stvari, zato sva z Arianno bila kar stisnjena. Malo mi je bilo nerodno, saj nisem navajen, da so punce tako blizu mene, a sem to ignoriral in bil srečen, da mi ni treba še več časa čakati na avtobus.

Med potjo sta se Arianna in njena mama ves čas pogovarjali, jaz pa sem bil tiho. Opazoval sem ju in ugotavljal, da si nista ravno podobni. Mama je imela ravne svetle lase, zelo podobne barve kot jaz, medtem ko so bili Ariannini temni, skoraj črni in rahlo skodrani. Tudi njune poteze so bile zelo različne. Če ju ne bi spoznal kot mamo in hčer, si ne bi mislil, da sta v sorodu.

Po nekaj minutah smo prispeli in obema sem se lepo zahvlil, nato pa sta odšli. Pred studiem sem že opazil Pio, Sio in Mio.

“Mark, kje si bil? Zakaj te ni bilo tako dolgo?” so me zasule z vprašanji.

Zavzdihnil sem in jim vse lepo razložil. Skupaj smo odšli na avtobus (tokrat ga ni bilo treba čakati več kot pet minut) in domov.

Ko smo prispeli je bil oče že doma. In ni bil dobre volje.

“Kje ste bili? Mark, se ti sploh sanja, koliko je ura?! Kaj je bilo?” nas je nadrl.

Razložil sem mu in enkrat za spremembo so me sestre celo podprle in mi pomagale razložiti. Oče je bil na koncu pomirjen, očitno pa ga je prej res skrbelo.

Zatem sem dve uri delal naloge in se učil, nato pa smo imeli večerjo. Ameriške palačinke, moje najljubše.

Po večerji sem še do devetih vadil klarinet, nato pa male tri spravil spat. Nazadnje sem še jaz ves izmučen zaspal.

Naslednje jutro sem se med oblačenjem spomnil, da si včeraj z Rose nisva nič pisala, zato sem hitro natipkal sporočilo.

Jutro, že vstala?

Medtem ko sem oblačil sestre je prispel odgovor. Moj telefon pa je imela Sia.

“Uuuuuuu Mark, a imaš punco?”

“Ni moja…”

A me ni poslušala, stekla je že na hodnik in na glas vpila.

“Očiiiii, Mark ima puncoooo!”

Zavil sem z očmi in česal Miine lase.

“Je res tvoja punca?” me je pričakujoče pogledala Pia.

“Ne, sploh je ne poznam, samo malo si piševa,” sem ji odgovoril.

“Ahaaaa,” je rekla Mia in sestro poznavalsko pogledala.

Pia mi je podala telefon, ki ga je Sia v valu navdušenja prej pustila na postelji.

Že, že. Učim se fiziko 🙁
Kako pa to, da že ti bediš?

Medtem, ko sta sestri tekli v kuhinjo, sem ji odpisal.

Ah, sestre sem urejal 🙁
In so videle tvoje sporočilo ter te okronale za mojo punco

Hahaha, si že predstavljam. Resno, umrla bom od smeha. Pa brez zamere 😉

Ojej Rose, očitno bi se dobro razumela z njimi.

Haha ja, zdaj grem pa na zajtrk

Dober tek, mi je odgovorila.

Hvala, sem še napisal, nato pa pospravil telefon in odhitel v kuhinjo.

“Mark, je res, da imaš punco?” me je z dvignjenimi obrvmi pogledal oče.

“Ne nimam, samo piševa si, drugače pa se ne poznava,” sem mu naveličano pojasnil.

Na srečo me je pustil pri miru in mi več drezal vame. Ne vem, zakaj to vse tako zanima.

Po zajtrku sem s sestrami odšel od doma. Spremil sem jih v šolo in kot ponavadi odhitel na avtobus. Usedel sem se na sedež ob oknu in avtobus je speljal.

Si še tam? sem napisal Rose.

Čez tri sekunde je odgovorila.

Ja. Jem zajtrk. Pa ti?

Sedim na avtobusu in se dolgočasim

Aha, torej te je treba malo nasmejati…

Haha Rose, poskusi.

Verjameš, da v temle trenutku strmim skozi okno in gledam sosedo, ki se pogovarja s svojim mačkom. Okno je odprto in slišim, kaj mu govori.
“Vidiš, tale sosedov fant se krega s svojim psom. A ni čuden. Mislim, pričakuje, da mu bo pes odgovoril… ta današnja mladina…”
Jaz pa sedim za mizo in umiram od smeha 😀

Hahaha, zakaj mi nimamo takih sosedov? Bi se vsaj kdaj nasmejal. Ampak ne, naši sosedje morajo biti neki zagrenjeni starčki, ki ravno dvakrat na leto zapustijo svoje hiše.

Bravo Rose, uspelo ti je. Smejim se 😉 in obžalujem, da nimamo takih sosedov

Odgovor je prispel takoj.

Ja glej, ne moreš imeti vsega 😉
Imaš pa zato zagotovo bolj zanimive sošolce kot jaz

Hm… če pomislim, niti niso ravno zanimivi.

Ja, cel razred športnikov, klonov s šefico na čelu in par čudakov.

Uh, potem pa se ne razlikuje kaj bistveno od našega 🙁

No ampak nekaj ljudi pa je vseeno v redu. In pri tebi in pri meni,  sem jo poskušal prepričati.

Ja, na srečo res.

Še bi se pogovarjal, ampak moram iti k pouku. Si piševa kasneje

Ja, adijo

Čav

Avtobus je prispel. Izstopil sem na postaji blizu šole in s pogledom iskal prijatelje. Videl sem samo Steva, ki je pritekel k meni.

“Govori. Katera je?”

Zmedeno sem ga pogledal. Kaj za vraga govori?

“Daj no, ne delaj se neumnega. O kateri stalno razmišljaš, zaradi katere imaš tako bedast nasmešek na obrazu?”

In sem mu povedal. Vse. Steve me je ves čas poslušal in se na koncu nasmehnil.

“Mogoče pa le kaj bo. Ne izgubi upanja. Nikoli. Če ne drugega, bosta še vedno lahko ostala prijatelja.”

Te besede so mi v glavi ostale še ves dan.

___________________________________________________
Tako, pa smo pri koncu še enega dela. Imate kakšno idejo ali mnenje, kaj bi se lahko zgodilo? Kritike in komentarji so zelo zaželjeni 😉

0
0

Ful je dobro! Meni je zelo všeč! Med mojimi najljubšimi zgodbami je 😉

  • Adelina
    Hvalaaa ? zelo sem vesela, da ti je všeč
  • Blabla
    Se strinjam z I love book.
  • Adelina
    Hvala tudi tebi ?
Prikazujem 1 rezultat
Tvoj odgovor
Tvoje ime*