Odgovorjeno
6
0

Še preden preberete nov del Njene lune, bi rada povedala, da v bistvu pišem knjigo, vsako stran posebej pa pod novim delom objavim tukaj, da bi videla, če je sploh za kaj. Da ne boste po nepotrebnem pisali, da bi morala napisat knjigo. 🙂
Uživajte v branju še naprej!

Kate je skočila iz postelje in začela vročično brskati po predalih omare. Iz prvega je potegnila dvoje snežno belih nogavic, iz drugega sprane kavbojke, nato pa je iz predala potegnila še dvoje majic – ena je bila temno rjava, druga pa živo rdeča.
»Oh, saj res.« Poravnala je rjavo majico. Bila je strgana, umazana in povsem neprimerna za v javnost.
»Mami, a nisva rekli, da bova ‘obleke za tisto’ zlagale na vrh moje omare?« je spet zaklicala proti vratom.
»Ja, oprosti, pozabila sem,« se je iz globin stanovanja oglasila Leila.
»Kako so nekateri pozabljivi…« je zagodrnjala Kate.
Ko je končno našla normalne obleke in zmetala zvezke v torbo, je prišla v zatemnjeno kuhinjo. Leila je pravkar spekla zrezke, čeprav so bili tisti na Kateinem krožniku še precej surovi.
»Mami, ali se mi samo zdi ali si končno ugotovila, kakšne zrezke imam rada?« Kateina mama se je nasmehnila.
»Srči, glede na to, da si volkodlak, je nekako logično, da imaš rajši surovo kot pa pečeno meso,« je rekla.
»Mja, verjetno je to res nekako logično,« je zavzdihnila Kate in se posvetila zajtrku.
Ob pol osmih, ko sta pojedli zrezke in popili kakav, je Leila odšla v svojo sobo, Kate pa je pomila posodo. Potem sta se ob osmih spravili v avto in se odpeljali.
»Kate, kako kaj tvoje ribice?
»Ne vem zakaj, mami, ampak ena je pred kakšnim tednom – očitno v znak protesta – skočila iz akvarija in se skoraj zadušila.«
»Če jih pa pozabljaš nahraniti!«
Celo pot do Kateine šole sta razpravljali o tem, če Kate zna skrbeti za svoje domače živali, nato pa sta pet minut pred začetkom pouka zapeljali na šolsko dvorišče. Kate se je odpela, vzela svojo torbo in se poslovila od mame.
»Katie, pa ne pozabi na jutri!« je za njo zaklicala Leila, nato pa je pohodila plin in odpeljala.
Mlada volkodlakinja je stekla do šolskih vrat, pred katerimi so stali njeni sošolci in drugi učenci, ki so razpravljali predvsem o tem, kdo bo imel omarico na začetku in kdo na koncu garderobe. Kate se je postavila pred stopnice in pogled ji je odtaval čez glavo dve leti starejšega rdečelasca, ki se je pogovarjal s fantom svetlih las. Slednji je svoje modre oči nekaj časa upiral v volkodlakinjo, nato pa se je spet popolnoma zatopil v pogovor s svojim prijateljem.

Najboljši odgovor
0
0

Ok mislim da bo knjiga super!
Takoj kupim!

Odličen odgovor
0
0

se strinjam z NoName 🙂

0
0

Ok mislim da bo knjiga super!
Takoj kupim!

0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr

0
0

Ressssss kuuuuuuuul!!!

0
0

Yaass <3 ful dobr

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice