0
0

Že zgodaj zjutraj jo je zbudilo sonce. Lepo pomladno sonce. Ob postelji so jo čakala čista oblačila.
Ozke črne legice, so ji bile čisto prav, srajca pa je bila očitno moška. Ohlapno ji je visela ob telesu. Ameulet je potisnila pod srajco. Odločila se je, da amuleta ne sname, saj ne zaupa ljudem tukaj in zapustila sobo. Nahrbtnika sploh niso tikali, zato je v njem še zmeraj bil nož, slabše kvalitete a vseeno je bil nož. Sklenila, da ga pusti v sobi, skrila ga je pod blazino, sobaricam pa zabičala, da nimajo vstopa v njeno sobo.
Očitno so se je bale, saj so ubogljivo pobegnile stran.
Adian jo je čakal tam kjer sta se zmenila. Vedela je, da je izgledala obupno a se za to ni preveč menila.
Brez besed je začel hoditi in očitno je želel, da mu je sledila zato mu je. Prispela sta do stavbe poleg Utrdbe. Ko je odprl vrata so se Elias skoraj dobesedno zasvetile oči. Velika telovadnica v kateri so se bojevali različni vojaki. Veliki, majhni, spretni in nerodni. Za njim je vstopila v prostor.
„No Sky, začela bova z osnovami, kako lažjo zadevo,“ ji je rekel Adian a je že bila pri orožju. Preračunljivo si je ogledala vse kose, nato pa vzela oster jeklen meč.
„To je zahtevno orožje, vem, da so vas očarali dragulji ampak a nebi raje začela z osnovami, ta te lahko poškoduje“ je zdolgočaseno rekel. Očitno je bilo, da mu je čisto vseeno zanjo. „Kaj sem ti rekla, o vikanju. Ena na ena z mečema, če zmagam jaz sama izberem naslednje orožje, če pa zmagaš ti, potem mi lahko pridigaš o osnovah,“ mu je skoraj zabrusila.
Seveda je Adian mislil, da se heca in prezirljivo prhnil, a ko je videl, da je resna je iz nožnice izvlekel svoj meč. „Razkosal te bom,“
Meč, ki ga je imela Elias je bil kar dobro uravnotežen in malo bi se morala najprej ogreti, glede na to, da že lep čas ni bila v pravi bitki.
Našla sta kotiček in takrat je napadel. Pustila je, da je bilo videti, kakor da z mečem ne ve kaj storiti in je zadnjo sekundo odskočila, ko je sunil a takrat je zamahnila, seveda ga je meč le oplazil, kakršen je bil tudi njen namen. Naslednji udarec jo je presenetil in skoraj bi jo zadel a je še zadnjo stotinko odskočila. Zadovoljno se je posmehnil in takrat je sunila ona, njen prvi udarec je odbil od drugega pa je moral odskočiti.
Osuplo ji je vrnil udarec a se je sklonila in se mu izognila.
Presenetil jo je z novim udarcem, ki ga ni pričakovala. Pet minut se je dejansko borila z njim. Bil je dobro izurjen, a ona je bila boljša.
Njen meč se je s konico dotikal poveljnikovega grla.
Očitno ni bil pripravljen priznati svoje zmote in takrat je skoraj zapihala od jeze in spustila konico meča in takrat je kot blisk že bil pri njej in jo z roko objemal čez pas, njegov meč pa je počival ob njenem vratu, tako, da se je dotikal kože. Po vratu ji je pritekla kri, prava kri.
„Zmagal sem,“ je rekel in po pravici je bila Elias osupla.
„Reciva, da lahko preskočiva osnove,“ ji je še rekel nato pa jo spustil.
„Kaj, če poskusiva palice.“ Zgrabil je dve leseni palci in ji eno podal. „Ti pa res hočeš, da te namlatim,“ mu je zabrusila Elias.
Močno se je spotila, ko je mahala okoli sebe, Adiana pa ni niti enkrat zares zadela. Naj je mlatila kolikor je hotela je bil predober . Gibal se je s svetlobno hitrostjo, sploh mu ni sledila., kar naenkrat pa jo je udaril in nato spotaknil, da je padla na vse štiri in jo sunil v hrbet.
„Mislim, da me ne boš uspela premlatiti,“ ji je šepnil. Še zadnjo energijo je uporabila da bi zgrabila njegovo palico a se je izmaknil.
Ko jo je nehal mlatiti je tresoče vstala a glavo je še zmeraj imela dvignjeno.
Dlani je stisnila v pesti, da ne bi opazil, kako se cela trese, pa ne od bolečine, temveč jeze in sovraštva. Ni prenesla mlatenja človeka, ki se ni sposoben niti premakniti. Človeka, ki se ni sposoben premakniti. V njej je kipela jeza in takrat je izbruhnila. Vse se je vstavilo in Adian se je vstavil, poslala mu je vso jezo, vso temo, da bi ga zlomila. Vojaki so popadali eden za drugim in takrat je Adian prebledel.
Čutil je tisto, tisto kar mu je sililo v glavo. Sky je zgrabil za roko in jo odvlekel ven. Takrat se je zbudila. Slišal je, kako so si možje v telovadnici oddahnili. „Prasica!“ ji je zabrusil in ona se je vrgla nanj. Ukleščil jo je a ga je z brco sunila stran in takrat je videla. Zasvetili so se mu čekani in šele takrat je opazila, da tudi njegova ušesa niso človeška.
A takoj za tem jo je zadela njegova pest. Naj je grizla, praskala ali brcala jo je držal ukleščeno pod sabo.
„Nehaj!“ se je dekle zadrlo.
Oba sta bila polna krvi in večina je je bila njene. „Nisem jaz tisti, ki je začel,“ Skoraj bi se spet vrgla nanj a je vedela, da bi dobila le še več modric.
„Vilin si.“
„Polvilin, to pa se tebe nič ne tiče.“
Grdo ga je pogledala. „Do večera si prosta, do osmih moraš biti v svoji sobi in verjemi, da bom preveril.“
„Kaj sem ujetnica ali kaj?“
„Briga me kaka smrklja si, briga me kaka pravila so imeli ko so te v Utrinku razvajali, čisto nič o tebi me ne briga a tukaj imamo pravila. Dar pa lahko uporabljaš le ko ti pustimo, glej, da te ne začnem nadzirati ves čas.“
Ni vedela kaj reči.
„Jutri se ob isti uri dobiva na tem mestu,“ je rekel in odšel.

Upam, da vam je nov del všeč.

0
0

Kul!Všeč mi je.Sploh pa konec.Sicer nekaj grdih besed,ki meni osebno res ne zvenijo lepo ampak naredijo odličen poudarek govora.Še ti preberi mojo zgodbo Maks in jaz pa prosila bi za komentarje.Sicer sem šele začela….
Tvoja zgodba mi je ZELO VŠEČ!!!:)

0
0

Ja tudi meni je všeč. Čeprav je bil tale del kar malo strašljiv 😉

0
0

Kul nadaljuj

Prikazujem 3 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*