0
0

—Astrid—
Moj občutek za čas se je izgubil v tej gmoti barv. Očarana začnem gledati okrog sebe. Močno vdihnem, ko zagledam čudovit vrtinec barv. A nekaj je bilo narobe. Ta zrak, občutek je bil kakor, da sem v vodi. Ledeni vodi, ki me duši. V kateri se utapljam. Panično začnem mahati z rokami in pred očmi se mi stemni. V nogah začutim pekočo bolečino, kakor da bi jih nekdo hotel odtrgati z mene.
Kar naenkrat pa občutek breztežnosti izgine in na obrazu začutim mrzel, grob makadam. Poskušam vstati a me noge in roke ne ubogajo. V ustih začutim bakren okus po krvi. Zaslišim korake proti meni in nekdo me obrne na hrbet. Zamežikam s očmi in malo me preseneti, tema okoli mene. Vse razločim največ kot packe. Zaslišm glasne zvoke in začnem se tresti. Nekdo me previdno prime v naročje in noge me močno zapečejo.
Zbudim se v mali sobici in Triša sedi ob meni. Vse vidim dokaj jasno. Z rokami si potipam obraz na katerem začutim milijone drobnih praskic. Triša mi poda skodelico mlačnega čaja, ki je verjetno že nekaj časa stal tam. Pogledam skozi okno: „Triša, koliko dni sem spala?“ Triša previdno pove: „Štiri do pet dni.“
Oči izbuljim: „Pa…ali, ali je Alex še vedno tu?“ Triša prijazno pokima in mi vzame skodelico iz mojih tresočih se rok: „Odločil se je, da bo ostal a še moraš počivati.“ Pomaga mi, da se skobacam v sedeči položaj. Javknem, ko me prime za ramo. Kot blisk svojo roko potegne nazaj k sebi in se mi tiho opraviči. Ogledam si sobo v kateri sem. Ne morem reči, da je veliko, morda le meter večja od shrambe a nato pogledam pred sebe.
Moji nogi nista pokriti. Ne z deko in ne več s kožo. Začnem se tresti in previdno sežem k desni nogi. Narahlo se je dotaknem. Skoraj, da ni več kože. Moja noga je surova mišica. Začnem se tresti še močneje in z rokami poskušam zlesti višje, kakor, da bi jim hotela pobegniti.
Zlomim se, začnem hlipati in Triša postaja zmedena. „Astrid. Astrid! Vse bo okej, ni hudega v roku petih dneh boš zdrava: Samo prosim ne zganjaj panike.“
Obraz zakopljem v moje hrapave dlani. Triša me potegne v objem.
Ko se vsaj malo pomirim mi pove jasneje: „Imaš srečo, da ti je odtrgalo samo kožo, malo je manjkalo pa bi bila brez nog. Poleg tega ti manjka koža samo delček nad gležnji, stopala pa so v redu. Ni hudega, ne manjka ti noga in ne manjka ti vsa koža. Za zdaj moraš počivati. Vsak dan ti nanašam mazilo, ki bo pospešilo celjenje. Poleg tega si bila v stanju strahu zato malce haluciniraš a bo v roku petih dni vse poštimano.“
Pokimam ji in ona mi poda robček. V sobo vstopi Alex. Močno me objame in jaz javknem od bolečine. „Dve možnosti obstajata, zakaj se ti je to zgodilo. Možno se je portal zapiral in si ti zadnja ostala noter ali pa te je nekdo prijel za nogo. Ta možnost je kruta, ker bi te v portalu tako rekoč raztrgalo, a te ni.“
Vrata se sunkovito odprejo: „Nekdo nas je sabotiral. Portal se ni mogel kar tako zapreti, to pa zato, ker je zvonik zvonil ne dosti preden smo vstopili v portal in Astrid je šla takoj za nami, a ne Astrid?“ Zmedeno mu pokimam in on nadaljuje: „No torej, jo je nekdo moral prijeti za nogi, po pomoti mu je zdrselo in Astrid je olupil kožo iz nog, nato pa še čevlje.“ Ob njegovi teoriji se skremžim.
Alex se zazre vanj: „Prisluškoval si kaj ne?“ „Ne, ja, mogoče,“ odgovori Adian, kateremu je več kot očitno neprijetno.
Adian in Alex odideta iz sobe, Triša se zlekne na fotelj ob postelji in hitro me zmanjka.

Zamežikam v močno svetlobo. Triša vstane kakor, da je na fedrih: „Astri, Astrid poglej!“ navdušeno zacvili. Pogledam moje noge in…..so zaceljene. „Spet si spala kakih pet dni in moje mazilo je delovalo.“ Previdno premaknem najprej eno in nato drugo in počutim se fantastično. Z rokami pogladim svoj obraz, ki je zdaj čisto zaceljen in moje roke so spet gladke. Trišo potegnem v močen objem. Skočim na noge in začnem skakati okoli kot kakšen neubogljen otrok, ki je vesel nove igračke.
V sobo previdno vstopi Adian, ne opazim ga takoj zato še naprej skačem okoli. Ko se odkašlja ga zagledam. V obraz postanem rdeča kot paradižnik in on se zareži. Triša previdno odide v sobe in prisežem, da sem slišala, kako se je zahihitala.
„Veš dolžna si mi majico,“ reče Adian. „K-k-kaj? Zakaj bi ti pa jaz bila dolžna majico? Kako te lahko skrbi za majico?“ Usede se na rob fotelja, na katerem je sedela prej Triša: „Vsa krvava je zaradi tebe.“ Zmedeno ga pogledam. „Ko si priletela s portala sem te jaz nesel do stanovanja.“ Nadenem si širok lažni nasmešek in se mu sladko zahvalim. „Prinesel sem ti čista oblačila in kopalnica je prosta. Pokimam mu in vzamem sveža oblačila pa brisačo. Adian odide in jaz kmalu za njim.
Odprem vrata in ko dvignem pogled kriknem. Pred mano stoji bleda postava dekleta, pred mano stoji pravi vampir.

Tako, to bo vse za danes. Vem, da je ta del eno malo čuden ampak boste že ugotovili zakaj je to tako. Zanima pa me, katera je vaša najljubša oseba v zgodbi? Tako, vaš najljubši karakter? Lepe počitnice še naprej. 🙂

Lp Ally

0
0

wawww noroo 🙂 najljubši osebi pa Adian in Astrid

0
0

Nadaljuj. Odlična zgodba in komaj čakam nadaljevanje. Meni sta najljubša dva Adian in Astrid in rada imam ko opisuješ njuno ljubosumje. Drugače pa sem mislila,da jih je sabotiral Luis ampak zdaj mislim,da je tista vampirka. Čimmmprej nadaljuj!

0
0

Nadaljuj. Meni je najljubša Luna.

0
0

Nextttt!Supeeer jeeee.Ne morem se odločiti vsi so super(razen zlobnih?)

0
0

Super!!!! Najljubši osebi sta Astrid in Adian…

0
0

Nadaljuj!
(+hvala ker si mi svetovala za knjige) 🙂

Prikazujem 6 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*
Pokaži nam, da nisi robot - pretipkaj znake s sličice