0
0

—Adian—
Pristaneva v našem stanovanju. Očitno te ta portal prenese na kraj, ki ga imaš v mislih. Ves se krvav. Delno je kri moja, ker mi je omara, skoraj odsekala roko, delno pa Astridina. Pritisk se mi poviša in zbegano tečem po stanovanju. V dnevno stopita Leah in Duke, ko Duke zagleda Astridm me skoraj zruši na tla: „Kaj si ji naredil!!!“.
Odrinem ga stran od sebe in Leah ga potegne nazaj. Iz sobe pridrvi Triša, ki nas je očitno slišala. Hitro oceni položaj in mi pomigne naj pripeljem Astrid v jedilnico. Vse vrže z mize in mi pomigne naj Astrid položim nanjo. Hitro steče nekam in se vrne z kovčkom prve pomoči. „Teci po mokro brisačo. Teci!“ Zdirjam mimo Duka in Leah v kopalnico. Zgrabim prvo brisačo, ki mi pride pod roke in jo prepojim z vodo. Nazaj do Triše poškropim celo stanovanje. Triša jo zgrabi in jo položi na glavo Astrid.
„Kaj se je zgodilo?“ me vpraša Triša. „Udarec v glavo. Verjetno se je vrezala v kaj,“ Pokima mi in potem ji pogled zdrsne do moje leve roke: „Tudi ti si poškodovan,“ Leah skoraj da ukaže, naj me odpelje v sobo. Močno se upiram Leah in Duke zgrabi priložnost in že namerava steči k Astrid, ko ga povleče za uho: „zdaj pa posluh! Triša rabi mir za popolno koncentracijo in vidva ne pomagata.
Oba naju povleče do najinih sob in naju zapre not. Odrine me na posteljo in še preden bi lahko naredil karkoli me zaklene not. Nekaj časa se trudim odpreti vrata na lepo, brez da bi jih moral podreti a me hitro zmanjka in potonem v spanec.

—Evelin—
Osamljena sedim na ogromni postelji nakar v sobo vstopi gruča služkinj. Ena mi zamrmra nekaj kot: „Gospodar vas pričakuje.“ Skrtačijo mi lase tako , da izgledajo vsaj malo bolj urejeni, pa čeprav se hitro vdajo živordečim kodrom. Oblečejo me v dolgo belo obleko. Pospremijo me do njega. Stoji pred ogromno celico v kateri oseba v njej zgleda zelo drobna.
Brez, da bi me pogledal mi pove: „Danes sem videl najino hčer. Coprnica jo je dodobra zdelala ampak je v redu.“ Oseba se obrne proti meni in nato jo vidim. „Ota,“ dahnem. Njeni snežno beli kodri ji padajo na nežno vijolično polt. Njene oči so prav tako vijolične barve. Roke vtakne v žepe, belega pajaca, ki ga nosi. Ko dvigne pogled in se ji lasje odmaknejo od obraza lahko vidim njeno znamenje. Strela temnejše vijolične barve, ki se ji razteza, čez levo polovico obraza.
„Danes ji je očitno ustrezala maska stare vedeževalke. Prav prepričljivo je izgledala.“ Ota v svoji normalni obliki ne izgleda starejša od šestindvajset let, pa čeprav bi lahko jih ima kakih tristo šestindvajset, če ne več.
Zdolgočaseno sede na tla in mi pomaha. Ker v tem svetu ne more po ulicah hoditi tako nase nadene tako vrsto magije, ki ji spremeni videz. „Saj veš, da ti ne bo pomagala?“
On se naredi, kakor da me ni slišal, jaz pa Oti otožno pomaham nazaj. Zakaj trpijo prav vsi, ki jih imam rada?
Žalostno strmim v Otino postavo. Z ustnicami ji oblikujem stavek, da jo bom osvobodila a ona le zamahne z roko.

Hvala vam za vse lepe komentarje. Vesela bom kakega komentarja pa glasa tudi in tudi kakega predloga. Res upam, da je še zmeraj zanimivo :)Upam, da uživate v poletju!

Lp Ally

0
0

Super!!!! Nadaljuj, prosim, ker je res dobra zgodba!

0
0

Sssssssuuuuuuuuuuuuuuuuuuupppppppppeeeeeeeeerrrrrr zgodba komaj čakam nadaljevanje

0
0

Next…super je

0
0

Waww, komaj cakam nov del 🙂

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*