1
0

Tukaj je drugi del moje zgodbe. Hvala za vse komentarje. Dobrodošle pa so tudi kritike. Kako naj se pa drugače izboljšam? Upam da del ni predolg za branje. Trudim se pisati brez napak, da branje ni oteženo.

… OK. Mogoče malček pretiravam. niso bili še takooo blizu, ampak povem, imajo tako močne smrdljive sape, da se je z razdalje 5 metrov, kolikor smo bili oddaljeni drug od drugega, čutilo, kot da bi mi slon, ki je smeti in še ni videl zobne ščetke pihal za ovratnik. Hitro sem vrgla Lima v čoln, nato pa se še sama vrgla vanj, česar si verjetno nikoli ne bom odpustila, saj me je trtica tako zelo zabolela, da če ne bi bila v takšni nevarnosti še vstala ne bi. Vendar sem mogla. Hitro sem prijela veslo in odrinila čoln. Nekaj časa sem še zamahovala z njim, da me Pipsi in ostali polvelikani, nekako tako so izgledali, ne bi mogli doseči, četudi bi drug drugega prijeli za noge in tako naredili živo verigo. Tedaj je posijala luna in osvetlila polvelikane na bregu in njihove od gnusa spačene obraze. Mislim, da mi bo ta prizor za vedno ostal v spominu. Bil zmagoslaven in ogaben obenem. Malo me je mikalo, da bi pogledala Lima, saj me je zanimalo, če bom v poltemi lahko ocenila njegov bes z jezometrom in ker si na nek način nisem želela gledati teh obupano besnih velikih, vendar skozi moje oči gledano malih, stvorov, vendar sem še kar naprej zrla v polvelikane, ki so skupaj z obalo bežali mojemu pogledu. Tudi Lim je gledal v isto smer. V tišini naju je čoln nosil po mirnem morju. Pogledala sem čoln in presenečena ugotovila, da sva v drugem plovilu, kot sem pričakovala. Bila sva v lesenem razmajanem čolničku, ki je bil očitno prebarvan na svetlo modro, vendar se je še vedno poznala rdeča barva, kakršen je bil očitno prej, saj se je barva zaradi dolgoletne rabe začela luščiti, namesto v napihljivem oranžnem kanuju. To, da plovilo ni napihljivo sem ugotovila takoj, ko sem pristala v njem, vendar sem to pripisala padcu. Še vedno sem stala, ker me je trtica preveč bolela, da bi sedla. Hitro sem se ulegla in pokukala čez rob čolna, da bi pogledala, kako je plovilu ime. Presenečena sem ugotovila, da je čolnu ime Sveta Maria. To je čoln gospoda Sivca, našega soseda! Za Lima pa je bil moj nenadni gib kot budilka. Besno je zavpil: “Kaj si storila!” In me začel tepsti po nogah. No, vsaj padec je preživel! Brž sem zavpila “Kaj? Nič, rešila sem te!” “Iz česa? Iz prijaznih in skrbnih Pipsijinih rok?” Ob omembi Pipsijinega imena me je kar zmrazilo. “Ne. Iz zlobnih rok polvelikanov! Kot sem ti obljubila, ti bom povedala vse.” Zatisnil si je ušesa in začel kričati: “Ne bom poslušal! Ne in ne.” Nežno se mu odrinila roko in rekla “Če bi bil ti jaz in jaz ti, bi si želela vedeti razlog. Premisli.” Dala sem mu nekaj trenutkov tišine in na njegovem obrazu razbrala, da resnično premišljuje. “No?” Sem rekla. “Povej.” Je odgovoril. Začela sem z razlago: “Se spomniš zadnjega pohoda?” Prikimal je. “Preden smo šli, je Pipsi zazvonil telefon. Jaz sem bila zunaj prva in sem stala spredaj. Vi, ki ste bili zadaj, ste morali iti noter z njo, mene pa je pustila zunaj. Med čakanjem je mimo prišel fant po imenu Jacob in me vprašal, kdo sem. Rekel je, da ker je mesto majhno, se poznajo vsi otroci, mene pa še ni videl. Rekla sem mu, da sem iz Doma za otroke s posebnimi potrebami svetega Gabriela. Potem mi je odgovoril, da nimam nobenih posebnih potreb, vsaj tako on misli. Dejal je tudi, da je slišal, da kradejo otroke in se izdajajo, kot da imajo otroci posebne potrebe. Vprašala sem, če temu verjame in je rekel, da je in da sem jaz trden dokaz za to. Povedala sem tudi, da včasih grem spat in ko se zbudim imam občutek, kot da sem en dan prespala. Vprašal me je, koliko dni ima maj, in povedala sem mu, da so nam rekli, da ima vsak mesec 28 dni. Potem je zmagoslavno vzkliknil AHA čeprav je omemba tega nepomembna. Rekel je, da nam zagotovo dajejo uspavalne tabletke, in imajo tako nekaj prostih dni. Sklenila sem, da pobegnem, tebe pa, ker si moj mali bratec vzamem s sabo. Počakala sem en teden, da gredo ribiči lovit sveže ribe za v dom. Potem bi imela čoln, da bi pobegnila in hkrati polvelikanom onemogočila, da bi nama sledili. V temi nisem mogla vedeti, kateri čoln je pravi. Ne zameri mi za napako.” “Ampak, na pohod smo šli šest dni nazaj!” Vzklikne. “Pozabljaš. Uspavalne tabletke.” Mu odgovorim. “Misliš, da so nam v tem tednu dali uspavalne tabletke?” Spet vpraša “Vem. V torti so bili. Jacob se spozna na te stvari.” Tedaj opaziva bliskanje in zaslišiva grom. Ozreva se proti nebu. Nebo zakrijejo oblaki. ” Mogoče pa tako vzhaja nad morjem?” Lim upajoče, vendar ne preveč prepričano vpraša. “Ne. Ne še. Prezgodaj je. To je ” Obmolknem za sekundo. ” nevihta.” Dokončam svoj stavek. …

0
0

Zelo dobro pišeš! Naj kmalu pride naslednji del!

0
0

Super! Po mojem je ravno prav dolgo.

0
0

Zgodba je odlicna!
Kmalu napisi naslednji del!
Aja, za pripomnit pa nimam nic, samo mogoce da delas odstavke, da bo lazje berljivo. 😉

0
0

V tvojei zgodbi iščem inspiracijo na več načinov: imena junakov, vzdušje, stil pisanja…. Res se mi zdi odlična ena boljših, ki sem jih tukaj prebrala. 🙂 Všeč mi je, da zgodbo razkrivaš postopoma in nekatere podrobnosti prepustiš bralcu v lastno presojo oziroma postanejo pomemben podatek kasneje v zgodbi.
Daljši deli me ne motijo, ker z užitkom berem. 🙂

Prikazujem 4 rezultatov
Tvoj odgovor
Tvoje ime*